POT IN SREDSTVA ZA DOSEGO SVETOSTI

LUMEN GENTIUM

5. poglavje

Poklicanost vseh k svetosti Cerkve

Pot in sredstva za dosego svetosti

42. »Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jan 4, 16). A svojo ljubezen je Bog v obilju razlil v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (prim. Rimlj 5, 5). Zato je prvi in najpotrebnejši dar ljubezen, s katero Boga ljubimo nad vse in bližnjega zaradi njega. Da pa ljubezen kakor dobro seme v duši zraste in prinaša sadove, mora vsak vernik rad poslušati božjo besedo in s pomočjo božje milosti v dejanju izvrše­vati božjo voljo; pogosto mora prejemati zakramente, zlasti zakrament sv. evharistije, in se udeleževati svetih opravil; stano­vitno si mora prizadevati za molitev in zatajevanje samega sebe, za dejavno službo bratom in za izvrševanje vseh kreposti. Ljube­zen namreč kot vez popolnosti in polnost postave (prim. Kol 3, 14; Rimlj 13, 10) usmerja in oživlja vsa sredstva posvečenja ter jih vodi do končnega cilja. Zato je znamenje resničnega Kristusovega učenca ljubezen tako do Boga kakor do bližnjega.

Ker je Jezus, božji Sin, svojo ljubezen pokazal s tem, da je dal svoje življenje za nas, zato nima nihče večje ljubezni, kakor kdor dá svoje življenje zanj in za brate (prim. 1 Jan 3, 16; Jan 15, 13). Že od prvih časov so torej nekateri kristjani bili poklicani in vedno bodo poklicani, da pred vsemi, zlasti pred preganjalci, dajejo to najvišje pričevanje ljubezni. Zato ima Cerkev mučeništvo, s kate­rim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, in s katerim se upodobi po Njem v preli­tju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni. Čeprav je to dano le maloštevilnim, pa je vendar treba, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi in hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo.

Svetost Cerkve se dalje na poseben način pospešuje z mnogote­rimi svéti, ki jih Gospod v evangeliju predlaga svojim učencem, naj jih izpolnjujejo. Med njimi se odlikuje dragoceni dar božje milosti, ki ga Oče daje nekaterim (prim. Mt 9, 11; 1 Kor 7, 7), da se v devištvu ali celibatu laže z nerazdeljenim srcem (prim. 1 Kor 7, 32-34) posvečamo samo Bogu. To popolno zdržnost je Cerkev vedno imela v posebni časti kot znamenje ljubezni in spodbudo k ljubezni in kot poseben studenec duhovne rodovitnosti v svetu.

Cerkev premišljuje tudi opomin apostola, ki spodbuja vernike k ljubezni in jih osrčuje, naj bo v njih isto mišljenje, kakor je v Kri­stusu Jezusu, ki je »samega sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, … bil pokoren do smrti na križu« (Flp 2, 7. 8) in zaradi nas »postal ubog, čeprav je bil bogat (2 Kor 8, 9). Kristusovi učenci se morajo vedno izkazovati za posnemovalce in pričevalce njegove ljubezni in ponižnosti. Zato se mati Cerkev veseli, da ima v svojem naročju mnogo mož in žena, ki temeljiteje hodijo za Kristusom v njegovem izničenju in ga jasneje razodevajo, ko v svobodi božjih otrok spre­jemajo nase uboštvo in se odpovedujejo lastni volji; ti se namreč zaradi Boga v zadevah popolnosti podrejajo človeku v večjem obsegu, kakor pa to zahteva zapoved, da bi bili na polnejši način podobni Kristusu v njegovi pokorščini.

Vsi verniki so torej vabljeni in dolžni težiti po svetosti in svo­jemu stanu primerni popolnosti. Naj si torej vsi prizadevajo za pravilno usmerjanje svojih nagnjenj, da jih ne bi uporaba zemelj­skih reči in navezanost na bogastvo v nasprotju z duhom evan­geljskega uboštva ovirala pri teženju po popolni ljubezni. Apostol namreč opominja: Kateri ta svet uporabljajo, naj se ne ustavljajo ob njem: zakaj podoba tega sveta prejde (prim. 1 Kor 7, 31 gr.)

Najini zakon – pot svetosti: http://nadskofija-ljubljana.si/druzina/wp-content/uploads/Najin-zakon-pot-svetosti-priro%C4%8Dnik-2018.pdf