Spiritus Sanctus
TEMELJI VERE in POMEMBNE NOVICE

KARDINAL SARAH POSTROJUJE VOJSKUJOČO CER­KEV

 

Joseph Pearce; 12. november 2019

 

Eno najbolj spodbudnih dogajanj v Cerkvi v zadnjih letih je pojav dobrih, zanesljivih prelatov iz Afrike. Na misel pride kardinal Arinze, za katerega so mnogi mislili, da bo postal prvi afriški papež, in zdaj je tukaj še neomajni kardinal Robert Sarah, čigar neposredna in pogumna drža glede mnogih nesmislov, ki napadajo Cerkev in svet, prihaja kot svež in pravoveren veter med zadušljivimi hlapi sodo­bnosti in modernizma.

 

Zadnja knjiga kardinala Saraha The Day Is Now Far Spent1, ki je sad razgovorov z avtorjem Nicolasom Diatom, je nekakšen bojni klic v težkih časih in pokriva široko paleto tematik, od globalizacije do cerkvenih obredov in vse vmes. Kardinal Sarah govori brez dlake na jeziku in brez olepševanj. Vzemimo za primer besede s prve strani knjige:

 

Kot je imel navado reči sveti Pavel VI., je k nam vdrl satanov dim. Cerkev, ki naj bi bila prostor svetlobe, je postala domova­nje teme. Bila naj bi varen, miren družinski dom, toda poglejte: postala je brlog tatov! Kako lahko prenašamo dejstvo, da so se med nas pomešali plenilci, da so se vrinili v naše vrste?

To je borbeni nagovor, to so besede vojaka vojskujoče Cerkve, ki obžaluje, ker “so nekateri Božji ljudje postali predstavniki hudiča, ki so težili k skrunjenju čistih duš najmanjših”. Takšni plenilci “so osramotili podobo Kristusa, ki je navzoč v vsakem otroku”.

 

Kot človek vere in tradicije kardinal odkrito govori o hudiču in o tistih, ki mu služijo, vključno s tistimi v cerkveni hierarhiji, ki slu­žijo samemu hudiču, v katerega, dozdevno, ne verjamejo. Prav nič ni navdušen nad takšno modernistično dvoumnostjo, pokvarjenim sadežem nezvestobe, in z neposrednostjo kratkega duhovitega izreka izjavi, da “je relativizem maska Judežev, ki so se preoblekli v intelektualce.” Sam ne bi hotel biti zasačen pri nošenju takšne maske, ko se bo srečal s svojim Stvarnikom. “Kmalu se bom znašel pred večnim Sodnikom … Mi škofje bi se morali tresti ob misli na našo krivdo tihote, našo sokrivdo tihote, našo pretirano tihoto v obravnavanju sveta.”

 

Kot je neposreden v svojih obsodbah škandalov znotraj Cerkve, je enako neposreden tudi v svojem razumevanju tega, kar bo pozdra­vilo razdeljenost in odvrnilo nevarnost razkola: “Hermenevtika reforme v kontinuiteti, ki jo je Benedikt XVI. tako jasno učil, je nepogrešljiv pogoj edinosti.” Nasprotno pa hermenevtika preloma, ki jo zagovarjajo in pospešujejo tisti, ki si želijo prekiniti s tradicijo in razgraditi nauk, predstavlja največjo nevarnost edinosti v Cerkvi.

 

Kot zvesti otrok Cerkve razlikuje med Cerkvijo kot skrivnostnim Kristusovim tele­som in tistimi člani Cerkve, ki se temu telesu upi­rajo. “Hudič nas žene k delitvi in razkolu. Želi si nas prepričati, da nas je Cerkev izdala. Toda Cerkev ne izdaja. Cerkev, polna grešni­kov, je sam brez greha!” To je ekleziologija2 pravega vernika, tistih, ki vidijo Cerkev kot zmagoslavno v nebesih in kot vojskujočo na zemlji; to je ravno nasprotno ekleziologiji tistih, ki bi Cerkev radi skrčili zgolj na politično ustanovo, ki je »demokrati­čno« odgovorna tisti neznatni manjšini svojih članov, ki se je znašla na zemlji v nekem določenem času. Avtentična ekleziologija občestva svetnikov je tista, ki prejema svojo avtoriteto iz nebes, ne pa lažna ekleziolo­gija neke vrste “demokratičnega” pravila množice, ki ima svoj izvor v non serviam upora, ki posledično vodi v take vrste anarhijo, kakršno Oscar Wilde upravičeno opisuje kot “Judeža svobode”.

 

Kardinal Sarah razume, da so svetniki vselej v manjšini na svetu in v vojskujoči Cerkvi, a da so prav oni tisti, ki so rešili in zgradili vero, in ne navadni katoličani v cerkvenih klopeh. Svetniki, pravi, so “štor, ki bo vselej oživel, da drevo ne bo umrlo”; oni so “mala čreda”, ki služi za “zgled Cerkvi in svetu”; in oni so tisti, ki so »voge­lni kamen člo­veštva«. Le norec bi sledil zahtevi po “vladavini večine” kot alterna­tivi za vladavino in vzor svetnikov. Kakor koli že, nikoli ne bi smeli iz vida izgubiti dejstva, da so svetniki le manjšina v zemeljskem – in zatorej začasnem – smislu.

 

V večnosti, ki je na koncu edino, kar šteje, oni v Cerkvi ne zasto­pajo le večine, pač pa soglasno večino. Če kdo vidi Cerkev v njeni pol­nosti kot zmagoslavno Cerkev, ki zajema vse svetnike in angele v nebesih, vidimo, da je tam resnična moč Cerkve, pod okriljem samega Boga, in da ta moč ne zahteva svojih pravic, pač pa se žr­tvuje v ljubečem služenju. Zakaj bi kdo “dal svoj glas” za tiste, ki se imajo za katoličane in glasno zahtevajo svoje pravice ter bodo morda odšli v pekel, namesto za tiste, ki so služili Cerkvi tako zvesto v tem življenju, da so deležni Kristusove navzočnosti za vso večnost?

 

Kar pa se tiče običajnih katoličanov v cerkvenih klopeh, naj nas manj skrbi glasovanje v župnijskem svetu in bolj prižiganje zaoblju­bnih sveč. Ne bi smeli zahtevati “pra­vic”, ampak bi morali sprejeti odgovornost, da iščemo Božje kraljestvo, in pri tem prositi pomoči svetnike, da bi z Božjo milostjo tudi sami postali sveti. In vendarle, kot potoži kardinal Sarah, “pozabljamo, da nebesa obstajajo”. Tako smo ujeti v posvetne stvari, da pozabljamo prve in poslednje reči. “Ne vidimo več nebes,” pravi, “in tudi Boga ne vidimo več.”

 

Namesto da se izgubljamo v stvareh tega sveta, se moramo osvo­boditi v Kristusu, da bomo v njem mogli najti sebe. Zato kardinal Sarah roti duhovnike, naj zopet dosežejo svoje kristocentrično žari­šče. Kar pravi njim, velja prav tako tudi na vse druge med nami. Duhov­nik, pravi, “ne sme dovoliti, da ga svet prevzame, kot da je čas, namenjen Kri­stusu v intimni tihi molitvi, izgubljeni čas. Naj­čudovitejši sadovi naše duhovniške službe se rojevajo v tihi molitvi pred taberna­k­ljem.” Ničesar več ni potrebno dodati. “Drugo je tihota,” kot nam pravi Hamlet, in, kot nas opominja kardinal Sarah, je tudi najboljše tihota.

 

1 Proti večeru gre in dan se je že nagnil (Družina 2019)

2 Ekleziologija pomeni nauk o Cerkvi.

 

Vir: https://www.crisismagazine.com/2019/cardinal-sarah-marshals-the-church-mili­tant

Fotografija: Getty Images

 
Scroll to top