KORONAVIRUS IN CERKEV:
KAKO JE SVETI PAPEŽ OBVLADAL KUGO
Pandemije1 so v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora.
Roberto de Mattei; 21. februar 2020
Koronavirus oziroma Covid-19 je ovit v tančico skrivnosti, saj ne poznamo niti njegovega izvora niti resničnih podatkov o njegovi razširjenosti in mogočih posledicah. Kar pa vemo, je, da so pandemije v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora.
To se je zgodilo v Rimu leta 590, ko je bil Gregor iz senatorske družine iz rodovine Anicijev izvoljen za papeža in privzel ime Gregor I. (540 – 604).
Italija je bila opustošena zaradi bolezni, lakot, družbenih nemirov in uničevalnega vala Langobardov. V letih 589 in 590 je nasilen izbruh kuge, strašne lues inguinaria2, po tem, ko je opustošil bizantinsko ozemlje na vzhodu in frankovsko deželo na zahodu, sejal smrt in grozo na polotoku in prizadel tudi Rim. Prebivalci Rima so to pandemijo videli kot Božjo kazen za pokvarjenost v mestu.
Prva žrtev, ki jo je kuga zahtevala v Rimu, je bil papež Pelagij II., ki je umrl 5. februarja 590 in bil pokopan v cerkvi sv. Petra. Duhovščina in rimski senat sta za njegovega naslednika izvolila Gregorja, ki je po tem, ko se je odpovedal službi praefectus urbis3, živel kot menih na Monte Celio4. Po posvetitvi 3. oktobra 590 se je novi papež takoj lotil nadloge kuge. Gregor iz Toursa (538 – 594), ki je bil sodobnik in kronist tistih dogodkov, poroča, da je v znameniti pridigi, ki jo je imel v cerkvi svete Sabine, Gregor povabil prebivalce Rima, naj sledijo – skesano in spokorno – zgledu prebivalcev Niniv: »Poglejte okrog sebe: glejte meč Božje jeze, ki se vihti nad vsem prebivalstvom. Ko nas nepričakovana smrt iztrga s sveta, nam da komaj sekundo časa. Točno v tem trenutku, oh, koliko jih odnese zlo – tukaj, povsod okrog nas – ko ne zmorejo niti pomisliti na pokoro.«
Papež je potem spodbudil vse, naj povzdignejo pogled k Bogu, ki dopušča tako strahovite kazni, da bi popravil svoje otroke. Da bi umirili Božji srd, je papež naročil »litanije sedmih obredov«, to je procesijo celotnega prebivalstva Rima, razdeljeno na sedem slovesnih sprevodov glede na spol, starost in stan. Procesija je iz različnih rimskih cerkev krenila proti vatikanski baziliki, med potjo pa so peli litanije. To je izvor tega, kar je znano kot največje cerkvene litanije ali prošnje procesije, ko molimo k Bogu, naj nas obvaruje nadlog. Sedem sprevodov se je pomikalo mimo zgradb starodavnega Rima, ljudje so bili bosi, hodili so počasi, glave so imeli posute s pepelom. Ko so množice šle skozi mesto v grobni tišini, je kuga dosegla tako raven pobesnelosti, da je v kratkem času ene ure osem ljudi mrtvih padlo na tla. Toda Gregor se niti za trenutek ni ustavil, ko je spodbujal ljudi, naj nadaljujejo z molitvijo, in je vztrajal, naj na čelo procesije prinesejo podobo Device, hranjeno v cerkvi Santa Maria Maggiore (cerkev Marije Snežne v Rimu), ki jo je naslikal sveti Luka. (Vir: Gregorio di Tours, Historiae Francorum, liber X, 1, in Opera omnia, a cura di J. P. Migne, Parigi 1849 p. 528.)
The Golden Legend (Zlata legenda) Jacopa da Varazzeja je izvleček izročil, prenesenih iz prvih stoletij krščanske dobe, ki govori, da je pri tem, ko se je sveta podoba pomikala naprej, zrak postajal bolj zdrav in čist, pokvarjenost kuge pa se je razkrojila, kot da ne bi prenesla njene navzočnosti. Podoba je dosegla most, ki mesto povezuje s Hadrijanovim mavzolejem, poznanim v srednjeveškem času kot Castellum Crescenti, ko se je naenkrat zaslišalo, kako zbor angelov poje: »Regina Coeli, laetare, Alleluja – Quia quem meruisti portare, Alleluja – Resurrexit sicut dixit, Alleluja!5« Gregor je z močnim glasom odgovoril: »Ora pro nobis rogamus, Alleluja!6« Tako se je rodila molitev Regina Coeli (Raduj se Kraljica), antifona, s katero Cerkev v velikonočnem tednu pri praznovanju vstajenja Odrešenika pozdravi Marijo Kraljico.
Ko so zapeli, so se angeli postavili v krog okoli podobe Matere Božje, in ko je Gregor povzdignil svoj pogled, je na vrhu gradu zagledal angela, ki je svoj meč, od katerega je kapljala kri, potem, ko ga je obrisal, pospravil nazaj v nožnico v znamenje, da je kazen končana. »Tunc Gregorius vidi super Castrum Crescentii angelum Domini qui glaudium cruentatum detergens in vagina revocabat: intellexitque Gregorius quod pestis illa cessasset et sic factum est. Unde et castrum illud castrum Angeli deinceps vocatum est.« (Iacopo da Varazze, Legenda aurea, Edizione critica a cura di Giovanni Paolo Maggioni, Sismel-Edizioni del Galluzzo, Firenze 1998, p. 90.)
Papež Gregor je postal svetnik in bil razglašen za doktorja Cerkve ter se zapisal v zgodovino kot »Véliki«. Po njegovi smrti so prebivalci Rima začeli Hadrijanov mavzolej imenovati »Castel sant’Angelo« (grad svetega angela), v spomin na čudež pa so na vrh gradu postavili kip svetega Mihaela, vodnika nebeške vojske, med dejanjem spravljanja meča v nožnico. Še danes se v Kapitolskem muzeju hrani okrogel kamen z odtisom stopal, ki ga je v skladu z izročilom pustil nadangel, ko je stal tam, da bi oznanil konec kuge. Tudi kardinal Cesare Baronio (1538 – 1697), ki zaradi zavzetosti za raziskovanje velja za enega največjih zgodovinarjev Cerkve, potrjuje prikazanje angela na vrhu gradu. (Odorico Ranaldi, Annali ecclesiastici tratti da quelli del cardinal Baronio, anno 590, Appresso Vitale Mascardi, Roma 1643, pp. 175-176.)
Če je angel zahvaljujoč prošnji svetega Gregorja pospravil svoj meč v nožnico, samo omenjamo, da to pomeni, da ga je moral najprej izdreti, da bi kaznoval greh prebivalcev Rima. Angeli so v resnici izvrševalci Božjih kazni nad ljudmi, kot nas spominja dramatično videnje tretje fatimske skrivnosti, ko nas kličejo h kesanju: »Na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, smo videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko pokazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora!«
Ali je širjenje koronavirusa kakor koli povezano z videnjem tretje fatimske skrivnosti? To nam bo pokazala prihodnost. Vendar pa klic k pokori ostaja bistvena nuja našega časa in glavno zdravilo za zagotovitev našega odrešenja v času in večnosti. Besede svetega Gregorja Vélikega morajo znova odmevati v naših srcih: »Kaj bomo rekli o strašnih dogodkih, katerih priče smo, če ne to, da so napoved prihodnjega gneva (kazni)? Mislite torej, predragi bratje, s skrajno skrbjo na tisti dan, popravite svoja življenja, spremenite svoje navade, z vso svojo močjo premagujte skušnjave zla, s solzami zadoščajte za storjene grehe.« (Omelia prima sui Vangeli, in Il Tempo di Natale nella Roma di Gregorio Magno, Acqua Pia Antica Marcia, Roma 2008, pp. 176–177.)
Te besede in ne sanje o Amazzonia felix7 so danes potrebne v Cerkvi, ki se zdi taka, kakršno je opisal sveti Gregor v svojih časih: »Zelo stara ladja, z globokimi ranami, ki vzbujajo grozo, vsepovsod vdirajoči valovi in gnile deske, vsakodnevno stresena od divjega viharja, sluteča brodolom.« (Registrum I, 4 ad Ioann. episcop. Constantinop.) Toda takrat davno je Božja previdnost poklicala krmarja, ki je, kakor navaja sveti Pij X., »sredi besnečih valov zmogel ne le privesti ladjo v pristan, ampak jo tudi obvarovati prihodnjih neurij.« (Enciclica Jucunda sane del 12 marzo 1904.)
Objavljeno na LifeSite z dovoljenjem Rorate Caeli. Prevod v angleščino: sodelavka Rorate Caeli Francesca Romana.
1 Pandemija je epidemija nove nalezljive bolezni, ki zajame človeško populacijo na velikem geografskem območju, npr. celini ali celem svetu.
Epidemija je nenaden izbruh in hitro širjenje kake nalezljive bolezni v človeški populaciji, ki močno presega normalno obolevnost.
2 Lues inguinaria ali bolezen dimelj je dobila ime po kužnih bulah, ki so se pojavile v dimljah.
3 Praefectus pomeni prefekt. V antičnem Rimu je bil to vršilec dolžnosti raznih služb v upravi in vojski. Praefectus urbis je bil vršilec dolžnosti konzula.
4 Monte Celio je eden izmed sedmih gričev Rima, kjer je Gregor dal leta 575 zgraditi samostan (še šest jih je dal zgraditi na Siciliji), kjer so menihi živeli po pravilih svetega Benedikta.
5 Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja, zakaj On, ki si ga bila vredna nositi, aleluja,
je vstal, kakor je rekel, aleluja.
6 Prosi za nas, te prosimo, aleluja!
7 Amazzonia felix – srečna Amazonija.
Posinodalna spodbuda Querida Amazonia je bila predstavljena v obliki »sanj« o Amazoniji, za katere papež pravi, da jih je treba uresničiti, da bi mogli odgovoriti na trenutne izzive Cerkve in družbe v regiji.
Vir: https://www.lifesitenews.com/opinion/coronavirus-and-the-church-how-one-sainted-pope-handled-plague
Fotografija: Viacheslav Lopatin / Shutterstock.com