ŽENSKA: PRAVIČNOST IN ENAKOPRAVNOST

PRVA LJUBEZEN SVETA

I. DEL

6. POGLAVJE – DEVICA IN MATI

Marija povzame poklicanost vsake ženske od samega začetka, namreč da človeku prinaša Božje reči. Ko nosi otroka, je Božja sodelavka. Vsaka duša otroka prihaja od Boga in mati nosi, kar more dati samo Bog. Kakor kliče duhovnik po postavi odrešenja križanega Zveličarja v trenutku spremenjenja na oltar, tako vodi mati po postavi stvarjenja iz Božje roke prihajajočega duha k zemeljski zibelki. Ko je Leon Bloy o tem premišljeval, je dejal: »Čim svetejša je žena, tem bolj pristna ženska je.«

Kako to? Žene niso že po naravi bolj pobožne od moških. To je besedičenje moških, ki so izgubili svoje ideale. Moškim kakor ženskam je Bog določil posebno poslanstvo, po katerem naj drug drugega dopolnjujeta. Oba imata svoj simbol tudi na nižji ravni stvarstva. Moža z njegovo težnjo po pridobivanju, z njegovo razgibanostjo in iniciativnostjo bi mogli primerjati z okretno živaljo. Žena pa je bolj podobna cvetlici, ki raste med nebom in zemljo. Rodovitna je kakor zemlja. Po svojem hrepenenju po Božjih rečeh je kakor nebo. Moški je po naravi iniciativen, ženska rada sodeluje. Moški govori o svobodi, ženska o simpatiji, ljubezni, žrtvi. Moški sodeluje z naravo, ženska z Bogom. Moški je poklican, da zagospoduje zemlji, ženska pa je poklicana, da nosi življenje, ki prihaja od Boga. Ko je Marija spregovorila: »Zgodi se mi po tvoji besedi,« se je spolnilo skrito hrepenenje vsakega ženskega srca v vsej zgodovini človeštva …

Marija imenuje sebe deklo Gospodovo. Žena, ki to ni, izgublja na svoji vrednosti. Žena je najbolj nesrečna, če se ne more razdajati, in najbolj vražja, če se noče razdajati. Če jo silijo gospodarske in socialne razmere v materialne reči in jo pri uresničevanju njenih zmožnosti ovirajo ali če ji je celo nemogoče, da bi se uresničevala, potem se bliža svoji tragediji. Ženska postane pristna žena šele v predanosti. Ker so njeni viri globlji kot pri moškem, čuti praznino močneje od moškega, če ne more slediti svoji naravni težnji po predaji …

Kadar sanjari žena o ljubezenski skrivnosti, nima pred očmi naravnega nagona, temveč dušo. Moškega vodi veselje do užitka, ženo veselje do ljubezni, ki bo njeno dušo razširila in obogatila. V vzvišenem trenutku oznanjenja se je ženi v Božji službi do kraja izpolnilo vse njeno hrepenenje. Kakor se podreja zemlja zahtevam setve zaradi žetve, bolničarka zahtevam ranjencev zaradi zdravja, žena zahtevam telesa zaradi rojstva otroka, tako se podreja Marija Božji volji zaradi odrešenja sveta.

Z uslužnostjo je tesno povezana žrtev, saj žrtev ni nekaj pasivnega, temveč dejanje, ki z njim pozabljamo nase. Žena lahko več žrtvuje od moškega, deloma zaradi tega, ker je bolj stalna v ljubezni, pa tudi zaradi tega, ker je nesrečna, če nima priložnosti, da bi se popolnoma predala. Žena je ustvarjena za svete reči, je nebeško orodje na zemlji. Marija je prototip, je vzor žene, ki je v sebi uresničila najgloblje težnje, ki so kdaj koli razgibale srce vsake Evine hčere.

Devištvo in materinstvo nista tako nezdružljiva, kakor se nam zdi. Vsaka devica hrepeni po materinstvu bodisi telesnem bodisi duhovnem. Kajti če ne more ustvarjati življenja, če ne more za nikogar po materinsko skrbeti, ostane njeno srce nemirno in je neokretna kakor velika ladja v plitvini. Po svojem naravnem poklicu mora ustvarjati življenje – telesno ali duhovno. Ni poklica, zaradi katerega bi se moralo žensko srce zakrkniti. Če postane ženska otrdela, se to dogaja zaradi tega, ker zanika tisto posebno Božje ustvarjalno področje, brez katerega ne more bit srečna.

Z druge plati pa hrepeni vsaka žena, vsaka mati po duhovnem devištvu, v katerem bi si rada spet vzela, kar je nekoč dala, vzela zato, da bi vse še enkrat žrtvovala, toda žrtvovala močneje, bolj pobožno, bolj po Božje. V devištvu je nekaj nedokončanega, nedarovanega, neizročenega, zadržanega. V vsakem materinstvu pa je nekaj izgubljenega, nekaj darovanega, vzetega in nepopravljivega.

Toda Žena je telesno in duhovno uresničila vse, po čemer je ženska kdaj koli hrepenela. V Mariji ni bilo nič nedarovanega, nič izgubljenega. Vse v njej je bila žetev ob nenehnem brstenju, jesen ob večni pomladi, predanost brez nasilja. Devica in mati! Edina melodija, ki je zvenela na violini stvarstva, ne da bi počila niti ena struna!

Ženi je namenjeno, da rodi življenje. Življenje, ki se je rodilo iz Marije, se ni rodilo iz ljubezenske iskre moža, temveč iz plamenov Svetega Duha. Ni rojstva brez ljubezni. Bistvo deviškega rojstva pa je v delovanju Božje ljubezni brez telesne združitve. Zaradi tega je Marija nosila njega, ki ga nebesa ne morejo obseči. Tako se je pričela širiti vera v našega Gospoda Jezusa Kristusa. zakaj Boj je v Marijinem deviškem telesu, v tem novem raju, slavil poroko s človekom.

10. POGLAVJE – LJUBEZEN IN TRPLJENJE

Veselje zakonskega življenja je naplačilo za dolžnosti, za odgovornost in pogosto tudi za trpljenje, ki ga skupno življenje prinaša. Zakonci pozneje ne bodo mogli mimo njega, zato jim vsaj ob začetku sije lice ljubezni kakor sonce in oblačila se jim kažejo bela kakor sneg. So ljudje, ki bi radi kakor Peter ujeli veselje in mu postavili na gori spremenjenja stalen šotor ljubezni. Toda Gospod nas po naši vesti vedno opominja, da moramo preko Golgote, če si hočemo prisvojiti trajno obliko ljubezni. Prvo vzhičenje je le nekak predujem, le slutnja resnične blaženosti, ki je bomo deležni, ko bomo s svojim križevim potom dosegli višjo raven ljubezni.

Večina teh, ki se ljubijo, pozablja na odgovornost, ki spremlja ljubezen. Ne smemo se igrati z vzvodi srca v lažnem upanju, da se bomo izmuznili dolžnostim do ljubljene osebe, to je zvestobi do nje in žrtvam zanjo. Tako imenovana »kontrola rojstev«, ki ne pomaga niti rojstvu niti kontroli, se opira na »modrost«, da ljubezen ni združena z dolžnostmi. Treba je torej najti pot, kako naj zlasti materam tolmačimo svetost ljubezni, da bi videle v porajanju otrok in rasti družine mesijanski poklic.

Najlažje bomo to sprevideli ob zgledu Marije, ki je prevzela odgovornost ljubezni, ne da bi prej prejela zanj naplačilo veselja. Tiste žene, ki je brezplačno hotela roditi otroka, sprejeti odgovornost za njegovo vzgojo in delež pri njegovem zemeljskem poklicu, ne da bi si želela čutnega veselja. Zaradi ljubezni do Boga je prevzela zakon, rojstvo in smrtno stisko svojega sina, ne da bi povpraševala po veselju, ki bi jo na te preizkušnje pripravilo …

Če je torej Bog prepustil Marijo tolikšnemu trpljenju, potem je hotel pač materam pokazati, da se dajo težave premagati tudi brez veselja in da poslednjih življenjskih vprašanj ne moremo rešiti že na tem vetu. Če je Oče ponudil Sinu križ in Materi meč, je jasno, da spada trpljenje tako ali drugače v Božji življenjski načrt. Če sta Nedolžnost sama in njena brezgrešna Mati toliko trpeli, potem življenje ne more biti prevara ali porogljiva burka. Njuno življenje nam kaže, da sta na tem svetu ljubezen in trpljenje pogosto povezani in da nas bo trpljenje šele na drugem svetu popolnoma zapustilo.

Kristjani do edini zemljani, ki vedo, da se bo zgodovina stvarstva srečno končala. Apostoli so se tega zavedali šele po vstajenju in po starem svetu vriskaje oznanjali vznemirljivo veselo oznanilo. Marija pa je to vedela že prej in zapela svoj Magnificat, še preden se je Zveličar rodil.

Žena je zelo žalostna, če soprog pozablja na svojo odgovornost do nje in se napoti na ceste »svobodne ljubezni«. Kar taka zapuščena žena trpi, bi mogli primerjati s čustvi Cerkve, kadar se pojavljajo krivi nauki. Kadarkoli se ločijo udje od Kristusovega mističnega telesa, ne trpijo samo udje, še bolj trpi Cerkev. Iz neodgovornosti v ljubezni izvirajo vse žaloigre življenja in kakor trpi Cerkev bolj od krivoverca, tako trpi tudi žena bolj od zablodelega moža. Živi dalje kot njegova »druga polovica« in opominja družbo in njega: naj svet ne loči, kar je Bog združil. Soprog je morda ženo zapustil, da bi osrečil drugo, toda njegova prva žena je ostala nedokončana simfonija in hrepeni po duševnem soglasju. Kultura, ki Boga ne spoštuje več in ki se ne čuti več odgovorno do njega, tudi žene ne spoštuje in ji ni do njene časti. Žena pa, ki se prostovoljno otrese odgovornosti v ljubezni in ki je sokriva pri ločitvi zakona, je sredi civilizacije kakor strašilo ali solni steber …

Iz premišljevanj o ljubezni in trpljenju vidimo, da se mora naša ljubezen še in še očiščevati, kar je smisel trpljenja. Ljubezen postane kaj hitro obrabljena, vsakdanja, če se ne hrani z žrtvijo. Ljubljena oseba nam lahko postane nekaj po sebi umljivega, povprečnega. Izrazov ljubezni je čedalje manj, ker ne orjemo več na globoko.

Naš Gospod ni želel, da bi ostala Marijina ljubezen na zemlji v nekem stanju trajne vzhičenosti. Hotel je, da se razširi, da objame vse in postane katoliška. Zaradi tega je moralo njeno srce prebosti sedem mečev, da bi se ljubezen do sinu človekovega spremenila v ljubezen do vseh ljudi.

Če se ljubezen ne poglobi, ji grozi dvoje nevarnosti: prezir in sočutje, prezir, ker nas prej ljubljena oseba ne zadovoljuje več, in sočutje, ker zasluži sicer obzir, ne pa ljubezni. Če Marije ne bi poklical kot sopotnice svojega življenja, če bi hotel Sin njej kot tako spoštovani materi prihraniti trpljenje na Kalvariji, bi čutila za morilce svojega edinca samo prezir, za nas posinovljence, ki nimamo takih milosti, pa samo sočutje …

Ker je Kristus Marijo poklical, naj nosi z njim vsakdanji križ, se je njuna ljubezen razširila po merilu njegove ljubezni in dosegla tako vesoljno višino, da moremo njeno vnebovzetje primerjati s Kristusovim vnebohodom. Naš Gospod, ki ji je dal moč, da je vztrajala pod križem, je njeno silno ljubezen poplačal tako, da se je z njo združil tam, kjer je ljubezen brez bolečin in kjer se spremeni vsaka bolečina v veselje.

II. DEL

12. POGLAVJE – MOŽ IN ŽENA

V človeški ljubezni sta prisotna dva pola: mož in žena. Tudi Božja ljubezen ima dva pola: Boga in človeka. Iz razlike med poloma, ki je v prvem primeru končna, v drugem pa neskončna, izvirajo vse večje napetosti življenja …

Prvo razliko med možem in ženo lahko razumemo s pomočjo Tomaža Akvinskega in njegovega razlikovanja med inteligenco in razumom, s čimer je svoje učence obvaroval pred zmotami, kakršnim je na primer zapadel Henri Bergson. Inteligenca je več kot razum. Angeli so inteligentni, nimajo pa razuma. Inteligenca pomeni takojšnje dojemanje, na področju védenja je njen učinek najlepše opisan z besedo »videti«. Ko um reče »vidim«, to pomeni, da razume in da mu je nekaj jasno. Razum pa je počasnejši. Ni takojšen, ampak napreduje po stopnjah. Te stopnje so tri: pomembne stvari, manj pomembne stvari, zaključek.

Če razliko uporabimo pri preučevanju odnosa med možem in ženo vidimo, da na splošno drži, da je moška narava bolj racionalna, ženska pa bolj intelektualna. To zadnje navadno označujemo tudi z besedo intuicija. Žena se počasneje zaljubi, saj mora biti zanjo ljubezen obdana s čustvi, naklonjenostjo, gotovostjo. Moški pa je bolj impulziven, saj si želi zadovoljstva in potešitve, včasih tudi brez primernega odnosa. Žena si želi, da bi med njo in tistim, ki ga ljubi, obstajala močna vez odnosa. Mož pa tega ne potrebuje, v doseganju svojega užitka zanj ni nujno potrebno, da bi ženska celostno sodelovala. Žena si želi edinosti, moški pa užitka.

Moža večkrat povsem zbega ženski način razmišljanja. Težko ga razumejo, ker ga ne morejo razčleniti in analizirati. Njeno razmišljanje je celota, njeni zaključki pa se kar pojavijo brez kakšne osnove. Zdi se, da je argumenti ne prepričajo. Ne gre nam za to, da ugotovimo, kdo ima prav, saj je vsak pristop lahko pravilen v določenih okoliščinah. Pri Jezusovem sojenju je imela prav intuitivna žena Klavdija, motil pa se je njen praktični mož, Pilat. Kot politik se je osredotočil na mnenje javnosti, žena pa se je osredotočila na pravičnost – zapornik je bil v njenih očeh pravičen. Vendar pa taki hitri zaključki ženo lahko privedejo tudi do napačnih odločitev. Tako je Zebedejeva žena prosila Jezusa, naj njena sinova v večnosti sedita na njegovi desnici in levici. Malo je vedela o kelihu trpljenja, ki mora biti prej sprejet, ker je Božja Modrost sklenila, da nihče ne more prejeti venca brez borbe.

Druga je razlika med vladanjem in vodenjem. Mož družini vlada, žena pa jo vodi. Vladanje je povezano s pravičnostjo, vodenje pa z ljubeznijo. Namesto da si zaradi nasprotij nasprotujeta, ju Stvarnik vabi k temu, da se dopolnjujeta: »Ni dobro človeku samemu biti.« Stara grška legenda, na katero se sklicuje Platon, trdi, da je bil človek ustvarjen kot enota moškega in ženske. Zaradi prestopka proti Bogu sta bili bitji razdeljeni, vsako od njiju je šlo svojo pot in ni jima namenjeno, da bi dosegla srečo, dokler ne bosta združena na Elizejskih poljanah.

Geneza razkriva, da je izvorni greh tisti, ki je povzročil napetost v odnosu med možem in ženo. Ta napetost je bila razrešena v Novi zavezi, ko mož in žena postaneta eno telo ter simbol edinosti Kristusa in njegove Cerkve. Ta harmonija naj bi vladala v odnosu med možem in ženo, tako bi se medsebojno bogatila in si pomagala na področjih, kjer je en šibek, drug pa močan.

Mož je navadno bolj miren kot žena, bolj vzdržljiv v vsakodnevnih težavah, manj ga vznemirjajo podrobnosti. Na drugi strani pa je v časi velikih življenjskih stisk žena tista, ki zaradi svoje nežne sposobnosti vodenja, možu lahko nudi tolažbo v njegovih težavah. Ko je on skrušen, žalosten, vznemirjen, mu ona daje tolažbo in upanje. Kakor je površina oceana razburkana in njegova globina mirna, tako je v času velikih nesreč, ki lahko zadenejo človeka, žena kakor globina oceana, mož pa kakor njegova površina.

Še v nečem tretjem se mož in žena lahko razlikujeta, namreč žena se težje zadovolji s povprečnostjo kot mož. Bolj kot si oseba prizadeva za praktično, konkretno, materialno, za denar, vse bolj postaja ravnodušna do pomembnih vrednot, še posebej do Velikega Ljubimca. Nobena stvar ne poplitvi duše tako kot štetje – samo materialne stvari se namreč lahko šteje. Žena je bolj idealistična, manj zadovoljna samo z materialnimi stvarmi, hitreje je razočarana nad vsem, kar je čutno. V primerjavi z možem se z lahkoto giblje v območjih materialnega in duhovnega. Tako pogosto slišano mnenje, da so ženske bolj verne kot možje, vsebuje nekaj resnice, vendar samo v smislu, da je ženska narava bolj odprta za ideale. Žena ima večji čut za Večno, mož pa večji čut za čas. Oba sta potrebna ustvarjenemu vesolju, v katerem je Večnost objela čas v betlehemskem hlevu. Če spregovorimo še o pregrehah, vedno bolj pohujša žena kakor mož. Opita ženska je kakor oskrunjena svetinja. Tako imenovano »dvojno merilo«, ki ne obstaja in nima etične podlage, je utemeljeno na nezavednem dojemanju žen kot tistih, ki ohranjajo ideale tudi v času, ko so možje daleč od njih.

Brez darila ni darovalca. To kaže na četrto razliko. Mož je navadno darovalec in žena dar. Mož ima, žena je. Mož ima čustvo, žena je čustvena. Moža je strah smrti, ženo pa je strah ne-živeti. Žena je srečna, če postane dvojno darilo: najprej možu in nato bodočnosti z rojevanjem otrok. Njena zmožnost darovanja, ki jo zahteva vso, jo navidezno naredi za manj junaško od moža. Mož svojo strastno ljubezen osredotoča na določene točke. Ko ta ljubezen nenadoma izbruhne, je podobno kot na bojišču, nemudoma razglašen za junaka. Žena svoj obstoj enači z ljubeznijo in se daruje vse svoje življenje. Njeno dnevno odtekanje energije v služenju drugim redko kdo opazi. Morda je žena sposobna večjega darovanja kakor mož, ne le zato, ker je ona sama dar, ampak ker je bolj kot na sredstva in sedanjost osredotočena na namen in prihodnost, v kateri vidi biser, za katere bodo potrebne manjše žrtve.

Vse te razlike niso nepremostljive, ampak kvalitete, ki se med seboj dopolnjujejo. Ker je Adam potreboval družico, je bila ustvarjena Eva, in sicer kot »kost iz njegovih kosti in meso iz njegovega mesa.« Vse razlike, ki izhajajo iiz različnega telesnega ustroja in različnega karakterja, omogočajo njuno telesno povezavo, ki jo lahko primerjamo z violino in njenim lokom, hkrati pa sta povezana tudi duhovno, podobno kot pesem in takt.

Tako spoznamo zgrešenost vprašanja: «Kdo je bolj koristen?«. Svetopisemski možje in žene so med seboj povezani in drug drugemu potrebni, podobno kot Kristus in njegova Cerkev. Učlovečenje pomeni, da je Kristus vzel nase človeško naravo kakor ženin in da se je zanjo daroval, da bi jo očistil in posvetil. Podobno sta med seboj povezana mož in žena – z vezjo, ki je razen smrti nič ne more prelomiti. Obstaja pa vprašanje, ki je povezano z našo témo: »Kdo lažje prenese stiske – mož ali žena?« O tem bi lahko govorili ob proučevanju stisk, ki so se že zgodile, a na tak način ne bi prišli do zaključka. Najboljšo rešitev lahko najdemo s pomočjo največje stiske, ki se je kadarkoli zgodila: križanja Gospoda. Ko dospemo do velike drame, ki se je odvijala na Kalvariji, hitro opazimo jasno dejstvo: možje so zatajili. Juda, ki je jedel z Jezusom pri mizi, mu je zabodel nož v hrbet – prodal ga je za trideset srebrnikov in ga izdal s poljubom, kar nakazuje, da je izdaja Boga tako huda, da jo mora spremljati vsaj kakšno znamenje spoštovanja in ljubezni. Pilat, značilen politik, ki mu je pred očmi samo sedanji položaj, se boji sovraštva podrejenih, če bi izpustil moža, ki ga je že razglasil za nedolžnega, zato ga raje obsodi na smrt. Hana in Kajfa sta se zatekla k nedovoljenemu nočnemu zasliševanju in krivim pričam ter raztrgala svoja oblačila, da bi pokazala svojo ogorčenost nad Jezusovo božanskostjo. Trije izbrani učenci, ki so bili priča spremenjenju na gori in so bili prepričani, da bodo zmogli prenesti pogled na Pastirja, ki bo udarjen, so brezskrbno zaspali v trenutku, ko jih je Jezus najbolj potreboval. Na poti proti Kalvariji je bil neznanec, ki ga je zanimala samo tragedija na smrt obsojenega moža, prisiljen, da mu pomaga nositi križ. Na Kalvariji ni prisotnega nobenega izmed apostolov, razen Janeza. Morda se lahko vprašamo, ali ne bi tudi zbežal, če ne bi bilo tam Jezusove matere.

Za razliko od toliko primerov, ko zatajijo možje, pa ne moremo najti niti enega primera, ko bi Jezusa zatajila ženska. Edini glas, ki na sojenju govori Jezusu v prid, je ženski. Čeprav tvega bes množice, vstopi v sodno dvorano in svojega moža Pilata prosi, naj ne obsodi pravičnega moža. Na poti proti Kalvariji za razliko od moškega, ki je bil v pomoč prisiljen, dobrohotne žene prezrejo zbadljivke vojakov in mimoidočih in Jezusu pomagajo s sočutnimi besedami. Ena od njih, obriše njegov obraz in od takrat naprej nosi ime Veronika, kar pomeni »resnična podoba«, saj ji je Gospod na prtu zapustil odtis svojega obraza. Na Kalvariji so prisotne tri žene, vsaki je ime Marija: Marija Magdalena, ki je vedno ob Jezusovih nogah, k njemu bo šla tudi na velikonočno jutro; Marija Kleopova, ki je Janezova in Jakobova mati in Marija, ki je Jezusova mati. Tri žene predstavljajo tri vrste duše, ki jih vedno lahko najdemo pod Jezusovim križem: spokornice, matere, in device.

V najhujši stiski torej žene niso razočarale. Ali to ne predstavlja rešitve za stisko, ki muči naš čas? Možje vladajo svetu in ta vse bolj propada. Zdi se, da kreposti, v katerih so se nekoč odlikovali možje, vse bolj izginjajo. Prva od njegovih značilnih zmožnosti, razum, vse bolj krni, medtem ko si filozofija prizadeva zavrniti pravzrok, ko pravo ignorira Večni Um, ki se skriva za vsemi predpisi in zakoni, ko psihologija razum zamenja za temačen nagon nezavednega libida. Tudi druga značilna zmožnost, vladanje, vse bolj izginja, ko demokracija postaja način vladanja množice – ko številke in javnomnenjske raziskave odločajo, kaj je prav in kaj ne. Družba vse bolj postaja množica, v kateri ni več samostojnih posameznikov, ampak zgolj gruče, ki jih vodijo tuje propagandne sile. Tretja zmožnost, predanost časnemu in materialnemu, je postala tako sprevržena, da materialne stvari uporablja za uničevanje drugih ljudi in da s to močjo morda lahko svet pripelje do konca časov. Če je ena od moževih zmožnosti tudi ta, da je darovalec, se je ta zaradi brezbrižnosti do Boga spremenila in mož je postal tisti, ki jemlje; prepričan, da obstaja samo to zemeljsko življenje, ga želi izkoristiti do zadnje sekunde, preden bo poginil kot žival.

Vse to ne pomeni, da je žena ohranila svoje vrline neskaljene. Tudi ona mora priznati, da ji ne uspeva živeti po svojih idealih. Ko je lok zlomljen, tudi violina ne more pravilno igrati. Žena je vztrajala v prizadevanju, da bi možu postala enakopravna. Te enakopravnosti ne vidi v duhovnem smislu, ampak v pravici, da bi postala moževa tekmica na gospodarskem področju. Ko trdi, da jo od moža dela drugačno le zmožnost za podarjanje življenja, pa jo »enakopravni mož« vedno manj spoštuje, saj zmožnost za podarjanje življenja zaradi ekonomskih vzrokov ni cenjena.. Na vlaku ji ne odstopi več sedeža in ker mu je enakopravna, ni več razloga, da se ne bi v vojni skupaj z možmi borila kot amazonka in zakaj ne bi bila skupaj z njim bombardirana v Nagasakiju. Totalitarna vojna, ki ne loči med borcem in civilistom, med vojakom in žensko, je tako posledica nazora, v katerem so se žene odpovedale svoji posebni premoči in zmožnosti, da nasprotujejo nemoralni družbi. S tem ne želimo obsojati žensk, ki imajo položaj v ekonomskem svetu, ampak obsojamo nezmožnost, da bi živele svojo ustvarjalnost in izpolnjevale svojo navdihujočo vlogo, ki pripada prav njim.

V teh časih moramo ponovno prisluhniti ženi. Po padcu človeka v raju je Bog obljubil, da bo prav po ženi in njenem potomcu prišla rešitev za vse človeštvo. Ko so tisti, ki so bili blagoslovljeni z razodetjem, pozabili na te obljube in ko so pogani zapustili Razum, je bila žena tista, h kateri je bil poslan angel z oznanilom, da se bo obljuba izpolnila – da bo Beseda postala meso, da se bo rodil Gospod in Odrešenik Jezus Kristus. Zgodovinsko dejstvo je , da se, ko se svet znajde na robu propada, poveča predanost Ženi, ki sama sicer ne odrešuje, pomaga pa odrešenje doseči s tem, da svoje otroke vosi nazaj h Kristusu.

Še bolj pomembna stvar, ki jo sodobni svet potrebuje, je obnovitev podobe moža. Moderna politika od kapitalizma, socializma do komunizma to podobo razkraja …

Ena pomembnejših nalog družbe je torej obnovitev podobe moža. Vsakič, ko se rodi otrok, je to majhna obnovitev človeštva, a žal samo s fizičnega vidika. Da pa bi si opomogli od trenutne tragedije sveta, mora priti do obnove duhovne podobe moža – da spet postane bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi in ki mu je namenjeno, da nekoč, s pomočjo svoje človeške volje in Božje pomoči, postane Božji otrok in dedič Božjega kraljestva. Podoba moža, ki je bila skaljena s prvim grehom v edenskem vrtu, je bila obnovljena, ko je Žena v svet rodila Moža – popolnega moža brez greha, moža, ki je bil v osebnem odnosu z Bogom. On predstavlja vzor novemu moškemu rodu, ki se bodo imenovali kristjani. Če je bila podoba mož obnovljena s sodelovanjem Žene, zakaj je Božja milost ne bi ponovno poklicala, da nas spomni na ta vzor?

Zdi se, da je to razlog, da se je Božja Mati tolikokrat prikazala sodobnemu svetu: v La Salettu, Lurdu in Fatimi. Vedno večje pojavljanje žensk v političnem, ekonomskem svetu in socialnem življenju namiguje, da svet potrebuje stalnost, ki jo lahko ponudi samo žena – če je mož bolj usmerjen na stvari, je ona varuhinja in braniteljica življenja. Ne prenese pogleda na kužka, ki šepa ali pogleda na cvetlico, ki visi iz vaze, ne da bi sočustvovala, kakor da ji je Bog zaupal službo skrbnice življenja. Čeprav jo sodobna literatura povezuje z lahkomiselnostjo in zapeljivostjo, se globoko v sebi umiri šele, ko opravlja svojo nalogo ohranjevalke življenja. Njeno telo jo posveča drami obstoja in jo na neki način povezuje z ritmom vsega stvarstva. V njenih rokah življenje zajame svoj prvi dih in v njenih roka življenje želi umreti. »Mati« je tako beseda, ki jo zelo pogosto še zadnjič spregovorijo umirajoči vojaki na bojiščih. Žena je s svojimi otroki »doma« in mož je »doma« z njo.

Žena obnavlja fizično podobo, obnovljena pa mora biti tudi duhovna podoba, tako ženina kot moževa. To je mogoče s pomočjo »večne ženstvenosti«: Žene, ki je blagoslovljena med ženami. Skozi stoletja so žene ponavljale: »Moja ura še ni prišla,« zdaj pa lahko rečejo: «Ura je prišla.« Človeštvo se bo vrnilo k Bogu s pomočjo Žene, ki bo zbrala in sestavila koščke razbite podobe.

15. POGLAVJE – PRAVIČNOST IN ENAKOPRAVNOST

Komunizem in liberalizem se pri razmisleku o enakopravnosti žensk bistveno motita v naslednjih dveh trditvah:

1. da so bile žene zapostavljene vse do sodobnih časov, saj jih je vera spodbujala k temu, da so bile podrejene.

2. Da enakopravnost pomeni pravico žensk, da opravljajo ista dela kot moški …

Ženske so v želji, da bi si povrnile pravice in privilegije, ki so jih imele v času, ko je imelo krščanstvo družbeno moč, enakopravnost predstavljale kot matematično enakost. Prepričane so bile, da jih je premagala pošast z imenom »moški«, zato so si pod pojmoma svoboda in enakost začele predstavljati pravico do opravljanja stvari, ki jih opravlja moški. Ob vsem tem pa so pozabile na svojo psihološko, socialno in še kakšno prednost in kmalu je njihovo razpoloženje doseglo uresničitev in vrhunec v komunizmu, v katerem je ženska »osvobojena«, ker lahko dela v rudniku. Rezultat posnemanja moškega in bega pred materinstvom pa so nevroze in psihoze, ki dosegajo skrb zbujajoče razsežnosti.

Krščanstvo enakopravnosti nikoli ni razumevalo v matematičnem smislu, ampak vedno v sorazmernem smislu, saj se motimo, če žensko skrčimo na beden ponaredek moškega …

Čeprav je moderna žena postala enakopravna z moškim, je to ni osrečilo. Bila je »emancipirana« – podobna nihalu, ki bi ga odstranili iz ure in mu s tem omogočili nihanje ali roži, ki bi jo ločili od njenih korenin. V prizadevanju za matematično enakopravnost se je osiromašila v dveh pogledih: postala je žrtev moškega in žrtev stroja. Žrtev moškega je postala, ker je postala predmet njegove zabave, ki služi njegovim potrebam z jalovo izmenjavo sebičnih čustev. Postala je žrtev stroja s podrejanjem ustvarjalnega principa življenja proizvodnji neživih stvari, kar pa je bistvo komunizma.

Vse to ni mišljeno kot obsojanje žensk v poklicih. Ne ukvarjamo se z vprašanjem, ali ženska dosega naklonjenost pri moških, ampak nas zanima, ali sledi prirojenim temeljnim težnjam ženskosti, če primerno in v polnosti izraža kvalitete, ki jih je vanjo položil Bog. Te kvalitete so samo njene, mednje spadajo predvsem predanost, požrtvovalnost, ljubezen. Ni nujno, da te lastnosti izraža v družini ali v samostanu. Lahko jih izraža drugje v socialnem svetu, v skrbi za bolnike, reveže, nevedne, skratka v delih telesnega usmiljenja.

Včasih slišimo, da je ženska s kariero brezčutna. Morda v nekaterih primerih to res drži, toda ni brezčutna zaradi opravljanja poklica, ampak ker je svoj poklic odtujila od odnosa z ljudmi, z željo, da bi zadovoljila globoke želje svojega srca. Zelo verjetno je, da se zaradi občutka neizpolnjenosti, ki ga zaradi svoje drže čuti, upira moralnosti in poveličuje čutne užitke kot smisel življenja. Vse bolj razočarana in frustrirana postaja zdolgočasena, nato cinična in nazadnje začne razmišljati o samomoru.

Rešitev obstaja v vrnitvi h krščanskemu nauku, ki poudarka ne postavlja na enakopravnost, ampak na pravičnost. Enakopravnost je pravni izraz, je nekaj matematičnega, abstraktnega, splošnega, nezainteresiranega za pogoje, okoliščine in razlike. Pravičnost pa pomeni ljubezen, usmiljenje, razumevanje, naklonjenost. Dovoljuje razmislek o podrobnostih, pritožbah in celo dopušča možnost odstopanja od trdnih predpisov. Je aplikacija zakona na posamezno osebo. Pravičnost se zanaša na nravna načela, hkrati pa jo vodi razumevanje motivov posameznih družin, ki ne ustrezajo ozkim zahtevam zakonov …

Pravičnost presega enakopravnost, je njena dopolnitev. Ima namreč prednost prepoznavanja posebnosti moškega in ženske, tega enakopravnost ne zmore. Dejstvo je, da si moški in ženska nista enaka glede na spol, da sta si pravzaprav precej različna, a se prav preko te različnosti dopolnjujeta. Vsak od njiju ima na svojem področju premoč. Moški in ženska sta si torej po eni strani enaka, saj imata iste pravice in isto svobodo, isti končni cilj, oba sta odrešena s krvjo našega Božjega Odrešenika – hkrati pa sta si tudi različna, saj imata različne naloge, ki so jima zaupane, kar lahko primerjamo s ključavnico in ključem.

Kjer je enakopravnost, tam je sicer tudi pravičnost, toda ta pravičnost je brez ljubezni. Če je žena enakopravna možu, sicer ima določene pravice, vendar še nihče ni preživel samo zaradi pravic. Vsaka ljubezen zahteva neenakost in premoč. Kdor ljubi, je vedno na kolenih, ljubljeni je vedno na piedestalu. Pa naj govorimo o možu ali ženi – vsak od njiju bi se moral zavedati, da si drugega ne zasluži. Celo Bog se je v svoji ljubezni ponižal, da bi si pridobil ljubezen ljudi. Sam je dejal, da ni prišel, da bi se mu streglo, temveč da bi on stregel drugim. V odgovoru na to se človek ljubljenemu Odrešeniku pri obhajilu bliža z besedami: »Gospod, nisem vreden!«

Stopnja civilizacije je odvisna od tega, koliko se ženske v njej zavedajo svoje ženskosti. Ta trditev izhaja iz bistvene razlike med znanjem in ljubeznijo. V poznavanju nečesa predmet spoznavanja podredimo naši sposobnosti razumevanja. Abstraktne zakone fizike lahko običajen razum doume samo s pomočjo primerov. Ljubezen pa se vedno trudi, da bi spoznala zahteve ljubljenega, da bi mu prišla naproti. Če imamo radi glasbo, se bomo podredili njenim zakonom in disciplini. Tako tudi za ljubezen med možem in ženo velja, da bolj plemenita kot bo žena, večje zahteve kot bo žena postavljala možu, bolj si bo on za ljubezen moral prizadevati. Tako ženska postane merilo naše civilizacije. Zato je aktualna odločitev, ki jo bodo sprejele ženske: ali se bodo borile, da bodo dosegle enakopravnost in pravico, da bodo lahko delale, kar delajo moški, ali pa bodo zahtevale pravičnost in bodo svetu dodale tisto, kar moški ne morejo.

V tem poganskem času, ko ženska hlepi samo po enakopravnosti z moškim, je pravzaprav postala nespoštovana. V času, ko je imelo krščanstvo družbeno moč, so bili možje najmočnejši, ženske pa najbolj spoštovane.

NADŠKOF FULTON J. SHEEN

Fultona J. Sheena poznamo kot prepričljivega oznanjevalca evangelija. Ljubezen Očeta in veselo oznanilo njegovega Sina je v moči Duha izjemno učinkovito posredoval v ambientu na novo ustvarjenih komunikacijskih poti radia in televizije. Gnala ga je ljubezen do Boga in do sveta, ki se ji ni mogel upreti. Svoje talente in karizmo je dal na razpolago Gospodu. Stopil je na pot, na kateri ni prejemal le priznanj in aplavze, pač pa tudi vse, s čimer se sreča sin, ki se določi hoditi za Sinom (prim Lk 9, 23). Kot drži, da »njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8, 28), drži tudi, da pameten človek na duhovno pot ne hodi sam. Zdi se, da je bil Fulton Sheen moder človek. Prepustil se je odlični spremljevalki. O njej je napisal knjigo, ki jo držite v roki. Ne gre za abstraktno razpravo. Gre za portret žene, ki jo je avtor poznal. Prva ljubezen sveta. Sheenova ljubezen. Odnos, ki ga je ne le odpiral Bogu in krepil njegovo zaupanje, ampak ga je pod številnimi zornimi koti delal podobnega Materi Boga. Nista bila zazrta drug v drugega, pač pa so se njune oči srečevale v skupni točki. Na Besedi, ki sta ji dala prostor in vsak na svoj način tudi vidno obliko. v cerkvi, kjer sta Sina ljubila v sinovih.

Gregor Celestina

Iz knjige:

Fulton J. Sheen

PRVA LJUBEZEN SVETA

Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov,

Ljubljana, 2019

Sporočilo nadškofa Fulton J. Sheena mladim: https://www.youtube.com/watch?v=X6TCp1l6lHs

Govor nadškofa Fulton J. Sheena o antikristu: https://www.youtube.com/watch?v=s3e6mTMlM-s

Govor nadškofa Fulton J. Sheena o satanu in zlu: https://www.youtube.com/watch?v=c9H407LosTM

Govor nadškofa Fulton J. Sheena o znamenjih našega časa: https://www.youtube.com/watch?v=LhaCjUGamjk