PRIHODNOST ALI SEDANJOST

KO POSTANE TEŽKO, POSTANEJO PASTIRJI ŠIBKI

Riccardo Cascioli; 13. marec 2020

Osupljiv odziv Rima na koronavirus

Ni besed, ki bi opisale razburjenje zaradi napovedi dne 12. marca o zaprtju cerkev po celotni rimski škofiji, ob skorajšnji gotovosti, da bo odlok na splošno uveljavljen po vsej Italiji, kot je razvidno iz dopisa, ki ga je objavil predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Gualtiero Bassetti. Četudi je bila odločitev po nekaj urah razveljavljena in cerkve znova odprte, ostaja dejstvo, da je bila to od samega začetka nesmiselna odločitev. Poleg tega, kot beremo v pismu rimskega vikarja kardinala Angela De Donatisa rimskim župnikom, je bil sklep o zaprtju cerkva sprejet v dogovoru s papežem Frančiškom.

Besede, ki sta jih uporabila kardinal De Donatis in kardinal Bassetti, so vernike pustile zmedene zaradi svoje čezmerne narave pri soočanju z naraščajočo pandemijo in zaradi njunega videnja vloge Cerkve v trenutni krizi.

Zapis generalnega vikarja predvideva neobvladljivo stanje. Njegovi stavki se zdijo napisani prenagljeno, kot bi bili sestavljeni v popolni vznemirjenosti in besu, tik preden je zaloputnil vrata svojega stanovanja, da bi pobegnil čim dlje stran od smrtonosne bolezni.

Oglejmo si natančno številke v zvezi s koronavirusom: V celotni deželi Lacij je bilo sinoči okuženih le 200 ljudi, od tega 162 v rimski provinci. Doslej je bilo koronavirusu v Laciju pripisanih devet smrti, vendar mora biti ta številka še potrjena. Petinosemdeset ljudi je bilo hospitaliziranih, dvajset pa jih je v intenzivni negi. To je neznatna številka v primerjavi s 4,6 milijoni oseb, ki živijo v velemestnem Rimu, in 6 milijoni v celotnem Laciju. Z drugimi besedami, okužbe – okužbe in ne smrti – predstavljajo 0,003% prebivalstva.

Še več, prejšnji teden se je deželna vlada Lacija odločila, da bo hitro povečala razpoložljivost enot za intenzivno nego za 157 dodatnih mest posebej za bolnike s koronavirusom. Gre za dodatek k že obstoječim 518 enotam. Še včeraj je bilo objavljeno, da bo dal Rim v nekaj dneh na voljo še 72 mest. Z drugimi besedami, tudi če bi izbruh morda povzročil velik pritisk na zdravstvene ustanove Lacija, razmere še zdaleč niso izven nadzora. Poleg tega so številke tako nizke, da je še vedno možnost izvajanja ciljanih preventivnih ukrepov, kot je testiranje oseb, za katere je znano, da so bile v stiku z okuženimi bolniki.

Presenetljive so tudi besede, ki jih je uporabil kardinal Bassetti, ko o COVID-19 govori kot o »virusu, katerega narava in širjenje nam nista znana.« V resnici so narava virusa in načini prenašanja virusa precej dobro znani, o tem ves čas poročajo informativni mediji. Česar še nimamo, so cepiva in brez dvoma učinkovite terapije.

V tem se skriva resnična nevarnost. Jasno, zaradi strahu naš razum ne deluje več. Resnično imamo opravka s prestrašenim episkopatom, s škofi, izgubljenimi ob soočenju s pandemijo, katere razsežnost sploh ni primerljiva z velikanskimi pandemijami v preteklosti, boleznimi, ki so zdesetkale celotno populacijo. Pred nami so škofi, ki sprejemajo odločitve, ki so v nasprotju z vero in razumom.

Pred kratkim je benediktinski menih oče Giulio Meiattini napisal zanimiv razmislek o splošno razširjeni paniki, ki jo je povzročil koronavirus: »V resnici se vse preveč bojimo, da bi umrli ali se celo samo počutili rahlo bolni. In trenutno je strah nesorazmeren z grožnjo. Zakaj? Mislim, da je morda najgloblji razlog ali vsaj eden izmed glavnih razlogov pomanjkanje upanja v prihodnost.«

Tisti, ki so se borili za našo domovino in svobodo, so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje, »ker so verjeli, da je prihodnost veliko boljše od sedanjosti«, piše oče Meiattini. Enako velja za katoličane: »Vernike, ki raje tvegajo svoje življenje in ga celo izgubijo, kot da bi zanikali svojo vero, saj verjamejo, da imajo večno prihodnost, nekaj, česar se lahko veselijo onkraj tega sveta v nebesih.«

Danes pa naša kultura ne gleda več v prihodnost, ko je obtičala v tem, da živi za danes, za nekaj, kar je kratkotrajno in minljivo. Oče Meiattini sklepa, da ljudje danes mislijo »če izgubimo sedanjost, izgubimo vse«. Na splošno torej »lahko rečemo, da epidemija, ki je v teku … trenutno črpa vso svojo moč ne iz števila žrtev ali objektivne nevarnosti, temveč iz duhovne šibkosti človeštva.«

Žal Cerkev ni izjema, ko je popolnoma osredinjena na sedanjost. Okoliščin ne presoja več z vidika večnosti. Oče Meiattini piše: »Najbolj žalostno in najbolj zaskrbljujoče za prihodnost človeštva je, da je sama Cerkev (to je predstavniki Cerkve) pozabila, da je Božja milost vredna veliko več kot naša življenja v sedanjosti. Zato zapirajo cerkve v skladu z zdravstvenimi in higienskimi protokoli. Cerkev je postala zdravstvena agencija, namesto da bi ostala prostor, kjer najdemo zveličanje. Škofje bi morali dobro premisliti o zaprtju naših cerkev in prikrajšanju vernikov za zakramente, za evharistijo, ki je zdravilo za naše duše in telesa. Zapiranje cerkvenih vrat za kristjane, medtem ko verjamemo, da je vse kar potrebujemo, človeška znanost, je kot zapiranje vrat za Božjo pomoč. Pomeni zaupanje v človeka namesto zaupanja v Boga.«

Strinjam se z vsem, kar je napisal oče Meiattini. Nadalje je treba pojasniti, da četudi bi bile razmere precej bolj dramatične in še bolj izven nadzora, je to še večji razlog, da škofje ohranjajo odprte naše cerkve in povečajo število svetih maš. Sem iz generacije, očarane z Blues Brothers, ki so rekli »naše poslanstvo je od Boga” in katerih moto je bil »ko postane težko, je čas za močne«. Ko pa danes postane težko, naši pastirji dokazujejo, da so šibki, in bežijo. To je moreče.

Zdi se, da je nesrečna odločitev rimskega vikarja zbudila vest nekaterih škofov in kardinalov, ki so pritisnili na papeža, naj razveljavi odlok. Žal je bila po ukinitvi javnih maš po vsej Italiji vesoljni Cerkvi že storjena resna škoda. Zdaj škofje iz drugih držav, kot so Združeno kraljestvo in Združene države, sledijo njihovemu vodstvu. Ravno zaradi resnosti razmer bi morali škofje znova vpeljati javne maše, vendar ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov in pogojev, ki jih predlagajo civilne oblasti. To bi bilo odlično pričevanje in velik znak upanja za vse, znamenje, da je prihodnost še vedno mogoča.

Vir: https://www.churchmilitant.com/news/article/when-the-going-gets-tough-pastors-get-weak

Izvorno besedilo v italijanščini: https://lanuovabq.it/it/cari-vescovi-alzatevi-e-dite-no-alle-chiese-chiuse

Molitev proti koronavirusu: https://www.youtube.com/watch?time_continue=20&v=A9CryZKiQf4&feature=emb_logo