PAPEŽ ODOBRIL POPOLNI ODPUSTEK PRIZADETIM OD EPIDEMIJE
Papež je podelil posebne odpustke katoličanom, ki jih je prizadel koronavirus, dopušča splošno odvezo.
Vatikanska Apostolska penitenciarija1 je danes objavila dva dokumenta, ki pojasnjujeta odpustke in nudita smernice glede spovedi.
Dorothy Cummings McLean
Vatikan; 20. marec 2020 – Papež Frančišek je ob izpolnjevanju določenih pogojev odobril popolni odpustek katoličanom, ki jih je neposredno prizadel koronavirus, ob tem pa je Vatikan pojasnil, da lahko duhovniki skupinam katoličanov, zajetim v pandemiji, podelijo splošno odvezo, če krajevni škof meni, da je to potrebno.
Vatikanska Apostolska penitenciarija je danes objavila dva dokumenta, v katerih je prvi (Dekret Apostolske penitenciarije glede podelitve posebnih odpustkov vernikom v sedanjih razmerah pandemije) napovedal poseben odpustek katoličanom, ki jih je prizadel Covid-19, vključno z bolnimi, njihovimi družinskimi člani, zdravstvenimi delavci in vsemi, ki zanje skrbijo, »tudi z molitvijo«, in se izpostavljajo tveganju, da zbolijo.
Cerkev si je po zgledu svojega Učitelja vedno prizadevala za pomoč bolnim. Kot je nakazal sveti Janez Pavel II., ima trpljenje dvojen pomen: »Nadnaraven, ker je ukoreninjeno v božanski skrivnosti odrešenja sveta, in tudi globoko človeški, ker v njem človek znova odkriva sebe, svojo človeškost, svoje dostojanstvo, svoje poslanstvo (Salvifici doloris, 31).*
Popolni odpustek, ki tistim, ki izpolnjujejo dogovorjene določbe, (in so po ukazu zdravstvenih oblasti v karanteni v bolnišnicah ali na svojih domovih*) naklanja odpustitev časnih kazni v vicah, ima naslednje pogoje:
– nenavezanost »na kateri koli greh«
– duhovna povezanost s pomočjo sredstev komunikacije s Cerkvijo v praznovanju
svete maše ali
– molitvi svetega rožnega venca ali
– pobožnem opravljanju križevega pota ali kakšne druge oblike pobožnosti ali
– vsaj molitvi veroizpovedi, Gospodove molitve in pobožni prošnji blaženi Devici
Mariji.
Tisti, ki izkoristijo ta odpustek, naj preizkušnjo bolezni darujejo v duhu »vere v Boga in ljubezni do bratov s pripravljenostjo izpolniti običajne pogoje (zakramentalna spoved, prejem svetega obhajila in molitve po namenih svetega očeta ) takoj, ko bo to mogoče.«
Poleg tega Apostolska penitenciarija naklanja popolni odpustek pod omenjenimi pogoji v primeru sedanje svetovne epidemije tudi tistim vernikom, ki darujejo obisk najsvetejšega zakramenta ali evharističnega češčenja, pol ure branja Svetega pisma, molitev svetega rožnega venca, pobožno opravljen križev pot, molitev rožnega venca Božjega usmiljenja, da bi vsemogočnega Boga prosili za prenehanje epidemije in v tolažbo tistim, ki jih je prizadela ter za večno odrešenje tistih, ki jih je Gospod poklical k sebi.*
Težave glede udeležbe pri zakramentalni spovedi med pandemijo so bile obravnavane v drugem dokumentu, ki ga je danes izdala Apostolska penitenciarija.
Pismo z naslovom Nota Apostolske penitenciarije o zakramentu sprave v trenutnih razmerah pandemije obravnava fizične zaščitne ukrepe proti okužbi za spovednika in spokornika ter možnost opustitve posamezne spovedi v korist splošne odveze.
Skupne ali splošne odveze so v Katoliški cerkvi običajno strogo prihranjene za izredne razmere, na primer bližajočo se katastrofo ali trenutke pred bitko, ko vojaški kaplan nima časa poslušati posamičnih spovedi. Ko okoliščine dopuščajo, bi morali spokorniki, ki prejmejo splošno odvezo, moliti kesanje in se, kadar gre za težke grehe, teh čim prej posamično spovedati.
Danes objavljeni dokument katoličane spominja, da »se tudi v obdobju Covid-19 zakrament sprave izvaja v skladu z določbami splošnega kanonskega prava in navodili Ordo Paenitentiae (Red pokore).« To pomeni, da splošna odveza, podelitev Božjega odpuščanja skupini vernikov, ne da bi duhovnik najprej poslušal njihove spovedi, ne bo dovoljena brez škofove odločitve, odvisne od posameznega primera.
»Posamična spoved je redni način za obhajanje tega zakramenta (prim. kan. 960 ZCP2), medtem ko splošne odveze brez predhodne posamične spovedi ni mogoče podeliti, razen če obstaja neposredna nevarnost smrti, ko ni dovolj časa poslušati spoved posameznega spokornika, ali resna potreba (prim. kan. 961, § 1, 2 ° ZCP), za oceno katere je pristojen krajevni škof ob upoštevanju meril, o katerih so se dogovorili drugi člani škofovske konference (prim. kan. 455, 2. odstavek ZCP) in (…) spokornikove namere, da se bo pozneje in osebno spovedal resnih grehov, ki se jih trenutno ni mogel spovedati (prim. kan. 962, § 1 ZCP),« se glasi objava.
Apostolska penitenciarija pa zaradi epidemije koronavirusa verjame, da v krajih, kjer se virus nebrzdano širi in je možnost ponovnega izbruha, »resna potreba« po splošni odvezi bo nastopila. Vendar je to prepuščeno presoji škofa, in če duhovnik verjame, da je treba več vernikom skupaj podeliti odvezo, naj bo njegov škof o tem bodisi opozorjen bodisi obveščen »čim prej.« To je zaradi duhovne varnosti.
Dokument pravi, da so škofje odgovorni tudi za fizično varnost duhovnikov in spokornikov.
Navaja, da »V sedanjih izrednih razmerah pandemije mora krajevni škof duhovnikom in spokornikom nakazati razumne zaščitne ukrepe za posamično obhajanje zakramenta sprave, kot je obhajanje v prezračenem prostoru zunaj spovednice, ohranjanje primerne razdalje, uporaba zaščitnih mask … pri tem pa naj se varuje zakramentalni pečat spovedi in obvezna molčečnost.
V dokumentu je tudi določeno, da mora krajevni škof za svojo škofijo in glede na stopnjo pandemične okuženosti določiti, kdaj in kje obstaja velika potreba po podelitvi splošne odveze. Kot primer navaja vhod v bolnišnični oddelek in pravi, naj bo duhovnikov glas ozvočen, da ga bodo verniki lahko slišali.
Škofje so tudi naprošeni, naj razmislijo o oblikovanju skupin prostovoljnih »izrednih bolnišničnih kaplanov«, da bi lahko pomagali »zagotoviti potrebno duhovno pomoč bolnim in umirajočim.« To je treba storiti ob posvetovanju z bolnišnicami in v skladu s pravili, ki preprečujejo širjenje okužbe.
Dokument je ponudil tudi nasvet tistim, katerim je nemogoče prejeti kakršno koli obliko odveze, ko jim je svetoval, da bo popolna skesanost, ki izhaja predvsem iz ljubezni do Boga, iskrena želja po odpuščanju in trden namen obhajanja posamične spovedi, ko bo mogoče, pridobila zanje odpuščanje grehov, »celo smrtnih grehov.«
Nazadnje odredba navaja, da smo v položaju, ki ga Cerkev v zgodovini ne pomni.
Razglaša: »Cerkev še nikoli ni tako izkusila moči občestva svetnikov in k svojemu križanemu in vstalemu Gospodu povzdignila toliko žrtev in molitev, zlasti daritev svetih maš, ki jih duhovniki obhajajo vsak dan, tudi brez občestva.«
»Cerkev kot dobra mati prosi Gospoda, naj se človeštvo osvobodi te nadloge, ko se zateka k priprošnji blažene Device Marije, Matere usmiljenja in Zdravja bolnikov, in njenega zaročenca svetega Jožefa, pod zavetjem katerega je Cerkev je že od nekdaj hodila v svetu.«
1 Apostolska penitenciarija je sodišče, ki je pristojno za pravno urejanje zadev, ki segajo v notranje duhovno področje (foro interno). V tem smislu lahko pooblasti duhovnika – spovednika, da podeli odvezo za greh, ki je sicer pridržan Apostolskemu sedežu (npr. onečaščenje sv. evharistije). Penitenciarija je pristojna tudi za podeljevanje pravice do odpustkov (npr. ob svetem letu ali na prošnjo škofa ob pomembnem jubileju posamezne škofije).
Zgodovina: Za odveze od cenzur in za spreglede, ki so pridržani papežu, se od konca 12. stoletja dalje omenja Cardinalis qui confessiones pro papa recipit (kardinal, ki v papeževem imenu sprejema spovedi), imenovan v času papeža Honorija III. (1216–1217) tudi poenitentiarius (lat. – Poenitentia, slov. – pokora), nato pa v času papeža Klemena V. (1305–1314) poenitentiarius generalis ali maior. Njegova služba je v rimski kuriji ena redkih, ki s papeževo smrtjo ne preneha. Na začetku so bili njegovi pomočniki kaplani nižji (minores) penitenciarji, ki obstajajo še danes po štirih patriarhalnih bazilikah v Rimu. V zgodovini so se pristojnosti apostolskega penitenciarja prilagajale potrebam časa, v skladu z določili papežev, zlasti za področje cerkvenega prava, ter v času obstoja papeške države tudi na civilnopravnem področju. Tako je npr. Benedikt XV. (1914–1922) na začetku 20. stoletja odcepil oddelek za odpustke od Svetega oficija, današnje Kongregacije za nauk vere, in ga pripojil Apostolski penitenciariji.
Apostolska konstitucija Pastor Bonus (1988) papeža Janeza Pavla II. ponovno uvršča Apostolsko penitenciarijo na prvo mesto med sodišča Svetega sedeža (Apostolska penitenciarija, Apostolska signatura in Rimska Rota).
2 Zakonik cerkvenega prava
* Dodal prevajalec (iz uradnega dokumenta)
Izvorno besedilo Dekreta: https://press.vatican.va/content/salastampa/it/bollettino/pubblico/2020/03/20/0170/00378.html
Izvorno besedilo Note: https://press.vatican.va/content/salastampa/it/bollettino/pubblico/2020/03/20/0170/00379.html
Oznanjevanje evangelija preko spovedovanja: https://radio.ognjisce.si/sl/140/svet/10146/apostolska-penitenciarija-oznanjevanje-evangelija-preko-spovedovanja.htm
Zakaj ne spoved po telefonu ali internetu: https://radio.ognjisce.si/sl/224/novice/31242/kako-prejeti-bo-je-odpu-anje-brez-duhovnika.htm
Nota o pomembnosti foro interno in nedotakljivosti spovedne molčečnosti: https://www.vaticannews.va/sl/vatikan/news/2019-07/apostolska-penitenciarija-nota-o-pomembnosti-foro-interno-in.html
Zakrament pokore in sprave: http://zupnija-rakek.rkc.si/zakrament-pokore-in-sprave/