Mirjana Dragičević-Soldo je vidkinja, ki je skupaj z Ivanko Ivanković prva zagledala Marijo dne 24. junija leta 1981.

POGOVOR Z MIRJANO DRAGIČEVIĆ-SOLDO

Marijo ste vi in Ivanka videli kot prvi od šestih vidcev. Pozneje so se vama pridružili še drugi. Kakšen je bil ta prvi stik, to prvo srečanje z Marijo in kako je vse skupaj potekalo?

Mirjana Dragičević: Vedno se rada spominjam svojega prvega srečanja z Božjo Materjo. Pred tem nikoli nisem slišala za Lurd, Fatimo, ali za možnost, da bi se Marija prikazovala na zemlji. Mislila sem, da je ona v nebesih in da se ji mi priporočamo. Starši nam o tem v tistih časih Jugoslavije niso pripovedovali. Ko mi je prvega dne Ivanka rekla, da je Marija na hribu, je nisem niti pogledala. Mislila sem, da to ni mogoče, in sem ji samo rekla: “Da, Marija nima pametnejšega dela, zato je prišla k tebi in meni.” Pustila sem Ivanko na Podbrdu in prišla do prvih hiš v vasi. No, nekaj v meni je govorilo, naj se vrnem k Ivanki. Vrnila sem se in jo zagledala na istem mestu. Ona pa mi je rekla: “Poglej, prosim te!” Obrnila sem se proti hribu in zagledala ženo v sivi halji z detetom v naročju. Ne morem reči, kakšni so bili občutki, niti ne morem reči, da sem občutila srečo, veselje, strah, ali da sem bila živa ali mrtva, ali da sem bila prestrašena. Vse to je bilo v meni pomešano. Ničesar drugega nisem mogla narediti, kot samo gledati vanjo. V tistem trenutku je prišel Ivan. Ko je zagledal Marijo, je pobegnil domov. Za njim je do nas prišla Vicka, ki je iskala mene in Ivanko. Vse to je potekalo v sekundah, in ko je Vicka opazila Marijo, je ravno tako pobegnila. Rekla sem Ivanki: “Kdo ve, kaj mi sploh vidimo. Bolje je, da gremo domov.” Nisem še do konca izgovorila teh besed, že smo bežali proti našim hišam.

 Kaj ste potem naredili?

 Mirjana Dragičević: Takrat sem bila na počitnicah pri stricu in stari mami. Takoj sem jima povedala, da mislim, da sem videla Marijo. Stara mama mi je rekla, naj vzamem v roke rožni venec in molim, Marijo pa naj pustim v nebesih, kjer ji je mesto. Poslušala sem jo in o tem nismo več govorili. Tisto noč nisem imela miru. Umirila sem se šele, ko sem vzela rožni venec in molila. Med molitvijo sem čutila, kot da me je prevzelo nekaj nadnaravnega. Naslednji dan, 25. junija, smo delali vse tako kot druge dneve. Jakov in Marija sta nam rekla, kako smo srečni, ker smo videli Marijo in da bi jo ona prav tako želela videti. To sta rekla iz srca.

Ob času, ko smo prejšnjega dne videli Devico Marijo, sem občutila v srcu, da moram oditi na isto mesto. To sem rekla svojima stricema in onadva sta se odločila, da pojdeta z menoj. Ko smo prispeli, smo tam že našli Vicko z njenimi starši ter Marijo, Jakova in Ivana. Z vsakim izmed nas je prišel še kdo od domačih, ker so čutili odgovornost za svoje otroke. Marijo smo na istem mestu videli tudi ta dan, ki ga označujemo kot obletnico prikazovanj. Takrat smo prvič prišli v Marijino bližino in tako so se začela naša vsako­dnevna prikazovanja.

Koliko let ste imeli takrat in kaj so vam rekli vaši starši?

Mirjana Dragičević: Imela sem šestnajst let. Lahko si mislite, kako so se počutili moji starši. Takrat so bili še v Sarajevu. Teta je po telefonu takoj poklicala mojo mamo in ji rekla, da se z menoj nekaj dogaja in da sem videla Marijo. Mama se je prestrašila in jo vprašala, ali sem videti normalna, na kar je teta odgovorila, da sem ista kot prej. Mama je prišla do sklepa, da se z menoj vseeno nekaj dogaja, ker o takih stvareh jaz ne bi lagala. Starši so takoj pripotovali v Medžugorje. Vse sem jim povedala in dodala, da sem se pripravljena za vse, kar občutim, boriti, ker vse to tudi resnično doživljam. Verjeli so mi in mi rekli, naj govorim samo resnico in naj se ničesar ne bojim, oni pa mi bodo stali ob strani. To mi je veliko pomenilo.

Kako ste vedeli, da je to, kar vidite, Marija?

Mirjana Dragičević: To je nekaj v srcu. Ko vidiš Marijo, vidiš nebesa. Ne samo, da vidiš nebesa, ampak jih tudi občutiš v svojem srcu. Občutiš, da je tvoja Mati s teboj.

Nekdo od vidcev je govoril, zakaj se Marija ne prikazuje vsem …

Mirjana Dragičević: Jaz se tega ne spominjam. Mi smo takrat živeli v nekem drugem svetu. Takrat me ni zanimalo, ali nam ljudje verjamejo ali ne. Živela sem samo za tisti trenutek, ko bom spet zagledala Marijo. Zakaj bi tega ne povedala? Saj se spominjate, da v tistem času ni bilo prav prijetno biti videc. Nisem imela razloga, da bi lagala. Ne morem reči, da nam niso verjeli. Govorim za našo vas. Oni so bili z nami. Ti ljudje so toliko trpeli, toliko pomagali. Če oni ne bi bili z nami, ne vem, kako bi to potekalo. Kar nekaj dni nismo smeli oditi na kraj prikazovanj. Ljudje so nas skrivali, branili in prikazovanja smo imeli vsak dan v drugi hiši. Zares so nam verjeli.

Kakšna je videti Marija in kako veste, da prihaja k vam? Ali molite pred videnjem?

Mirjana Dragičević: Vedno molimo pred prikazanjem, da se pripravimo na srečanje z njo. Marija je vedno ista. V teh letih se ni niti malo spremenila. Vedno ima sivo obleko in belo ogrinjalo, razen za božič in veliko noč, ko je obleka zlate barve. Ima dolge črne lase, ki se vidijo izpod ogrinjala. Ima modre oči in je prelepa. Lepoto, ki jo izžareva, je nemogoče opisati. Preden se nam Marija prikaže, včasih vidim svetlobo, včasih takoj njo, da pa se mi bo prikazala, vem po občutkih, ki me v tistem trenutku prevevajo. Gre za sekunde, ko v sebi občutim toliko ljubezni, toliko lepote, da bi me v tistem trenutku razneslo od vsega lepega, če se mi ona ne bi prikazala.

Rekli ste, da Marija prihaja na zemljo, a da nikoli ne stopi nanjo?

Mirjana Dragičević: Nikoli je še nisem videla, da bi se dotaknila zemlje.

Kje vse se vam je Mati Božja prikazovala?

Mirjana Dragičević: V moji hiši, na hribu prikazovanj, na mnogih me­stih. Pomembno je le, da so ta mesta primerna za njen prihod.

Ko se pogovarjate z Devico Marijo, ali se je dotikate in ali spregovori ona prva, ali vi?

Mirjana Dragičević: Večinoma Marija prva spregovori. Jaz ji postavim vprašanja za bolne, za tiste, ki ne verujejo. Marije se nikoli nisem dotaknila, niti ona mene. Vsa ta leta prikazovanj me Marija uči, tako sem jo razumela, da zanjo ne obstajajo privilegirani otroci. Zanjo smo vsi enaki. Vsi smo njeni otroci in vse nas ljubi na isti način z materinsko ljubeznijo. Meni je pokazala, da sem enaka kot drugi. Uporabila me je, da bi po meni dajala sporočila. Nisem nič več vredna od drugih, da bi se lahko dotikala Marije. Za vse, kar sem želela v življenju, sem morala prositi, a nikoli si nisem drznila vprašati Marije, ali se je lahko dotaknem. Vem, tako kot mi vsi: poklekni, moli, posti se in dobil boš.

Gospa vam je dala deset skrivnosti.

Mirjana Dragičević: Vidci se med seboj nikoli ne pogovarjamo o skrivnostih. Pogovarjamo se o sporočilih, ker ima vsak od nas drugačno poslanstvo. Zaupala mi je deset skrivnosti, in ko sem dobila deseto skrivnost, so se mi prenehala vsakodnevna prikazovanja. Tako je bilo tudi z Ivanko in Jakovom in mislim, da bi se moralo enako zgoditi z drugimi vidci. Morala sem izbrati duhovnika, kateremu bom povedala  vse svoje skrivnosti. Izbrala sem patra Petra Ljubičića. Jaz jih bom zaupala njemu, on pa jih bo povedal naprej. Gospa nas uči, da naj se ne pogovarjamo o skrivnostih, ampak da naj molimo. Kdor njo sprejme za Mater in Boga za svojega očeta, se ničesar ne boji. Bojijo se tisti, ki ne verujejo, ki se še niso prepustili Bogu. Mi kot človeška bitja govorimo, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, iščemo neke skrivnosti, če pa bolje razmislimo: kdo od nas bo jutri še živel? Morda se bo naša zemeljska prihodnost končala nocoj.

Govorilo se je, da te skrivnosti govorijo o Cerkvi, prihodnosti sveta, o župniji Medžugorje?

Mirjana Dragičević: Jaz lahko rečem le to, da nimam osebnih skrivnosti, veljajo za nas vse.

Med skrivnostmi se omenja neki velik znak na mestu prikazovanj, ki ga bo Marija pustila kot znamenje svoje navzočnosti, h kateremu bodo ljudje prihajali in začeli verovati. Ali veste, kdaj bo to?

Mirjana Dragičević: Vem, kdaj se bo pokazal ta znak, vem, kakšen je videti, in vsi bodo videli, da je to od Boga in da tega ni mogoče narediti s človeško roko. Dodala bi še, da za Boga, našega očeta, kot nas uči Marija, nikoli ni prepozno, da se človek spreobrne. Nekatera sporočila se ne razlagajo pravilno in se napačno prenašajo, ker za mater nikoli ni prepozno, če ji otrok reče oprosti.

Marija je rekla, naj se moli in posti za dogodek sedme skrivnosti in da se moč tega dogodka lahko omili?

Mirjana Dragičević: Ko sem dobila sedmo skrivnost, sem bila v Sarajevu. Prosila sem Marijo, če bi se morda en del te skrivnosti dalo spremeniti. Rekla nam je, naj se postimo in molimo. Veliko redovnic in duhovnikov se mi je pridružilo v postu in molitvi in Devica Marija je povedala, da je ta del skrivnosti spremenjen. Rekla mi je, naj je nikoli več česa takega ne prosim, ker se mora Božja volja izpolniti v polnosti.

Mirjana, imeli ste vsakodnevna videnja od 24. junija 1981 do 25. decembra 1982. Takrat vam je Marija zaupala poslednjo skrivnost. Obljubila je, da boste imeli prikazovanja vse svoje življenje, in sicer 18. marca na vaš rojstni dan. Tako je bilo vsa ta leta. Od leta 1987 pa imate posebno vrsto srečanja z Marijo. Molita za nevernike. Povejte nam o teh srečanjih, ker nihče od vidcev nima take vrste srečanj z Marijo razen vas.

Mirjana Dragičević: Želela bi nekaj povedati v zvezi s prikazovanjem na moj rojstni dan. To je pomota. Marija ni izbrala tega dneva zato, ker je takrat moj rojstni dan in ga nikoli kot takega ni omenila. Celo šalim se in pravim, da mi nikoli ni čestitala za rojstni dan. Zakaj je izbrala ravno 18. marec, bo pokazal čas. Zakaj pa je izbrala vsak drugi dan v mesecu? Marija nikoli ne reče neverniki, ampak tisti, ki še niso spoznali Božje ljubezni. Zaupala mi je ravno to poslanstvo, da molim zanje. Marija pravi, da vsi mi, ki jo občutimo, lahko spreobrnemo grešnike, toda samo z našo molitvijo in z našim zgledom. Pravi, naj v naših molitvah najprej molimo za grešnike, ker če molimo zanje, molimo za svojo prihodnost.

Ali so vas ta srečanja presenetila? Kako se je to sploh zgodilo? Kajti potem, ko ste dobili deseto skrivnost, so se vam vsakodnevna prikazovanja prenehala in jih imate le enkrat letno.

Mirjana Dragičević: To me ni presenetilo, ker mi je Marija že leta 1982 povedala, da bom imela videnje enkrat na leto, to je 18. marca, in da bom imela izredna videnja.

Ali pri izrednih videnjih vidite Marijo kot 18. marca, ali je to samo govor v srcu?

Mirjana Dragičević: Marijo vidim vedno tako kot 18. marca. Največkrat jo vidim žalostno in včasih s solznimi očmi, ker smo vsi mi njeni otroci, verni in neverni, in njo kot mater boli srce zaradi tistih, ki niso spoznali Božje ljubezni.

Kaj Mati Božja govori svetu? Zakaj je Bog dovolil Mariji, da je spregovorila? Kaj Bog po Mariji želi od človeka?

Mirjana Dragičević: Lepo se mi zdi, zakaj je Bog dovolil Mariji, da je spregovorila svetu. Na šestnajsto obletnico prikazovanj nam je Gospa rekla: “Dragi otroci, z vami sem šestnajst let in to je dokaz, kako vas Bog ljubi.” Mislim, da ta dolgi čas, v katerem se draga Mati mudi med nami, samo kaže, koliko nam je Bog pripravljen dati, kako nas ima rad kot oče in da nam je zato dal Marijo, da ostaja tako dolgo z nami, nam govori in nas spreobrača. To je zelo potrebno današnjemu svetu. Vse imamo, samo ljubezni nimamo. Marija nas poučuje po molitvi in sporočilih, naj se obrnemo k pravim stvarem, k Bogu, ki smo ga pozabili, rožnemu vencu, spovedi, sveti maši in postu. Brez teh stvari ne bomo nikoli srečni in nikoli ne bomo imeli pravega miru.

Zakaj trajajo prikazovanja tako dolgo?

Mirjana Dragičević: Vsi bodo spoznali, zakaj tako dolgo. Jaz o tem sedaj ne morem govoriti. Meni se vedno zdi kratko. Ne morem razumeti, da Marijo vidim že dvajset let. Vsako srečanje z njo je tako, kakor da bi jo šele prvič videla.

Morda je to zato, ker ste svoje vsakodnevno življe­nje tako močno povezali z nebeško resničnostjo. Kako je pravzaprav živeti v tem svetu in biti z eno nogo že v nebesih?

Mirjana Dragičević: Iskreno vam povem, če ne bi bilo Božje pomoči in če to ne bi bila Božja volja, ne bi mogla živeti normalno. Imam dve hčerkici in bi, kot vsaka mati, dala življenje za svoje otroke, toda v trenutkih, ki jih preživljam z Marijo, oni zame kot da ne bi obstajali. V meni je samo želja, da me Marija vzame s seboj. Ta primer sem vam dala, da bi dojeli, kakšen je občutek biti z Marijo. Ko ona odide in spoznam, da sem ostala sama, je to taka bolečina, da jo prenesem samo z molitvijo in z rožnim vencem v roki. Le z močjo, ki mi jo daje Bog, lahko nadaljujem in izpolnjujem njegovo voljo.

To, kar ste vi sedaj rekli o svojih hčerkicah, je Ivan enako rekel za svojo ženo in otroke. Mirjana, kako vaša družina doživlja dejstvo, da ste vidkinja, da vas je Bog na poseben način izbral? Kaj rečejo vaši otroci, ko vedo, da se boste srečali z Gospo?

Mirjana Dragičević: Imam podporo v svojem možu, ki je vedno z menoj. Razume me in mi je zares v veliko pomoč, ker brez njega polovice od vsega ne bi mogla narediti. Moji otroci s tem odraščajo in to razumejo kot popolnoma normalno, kot da tako mora biti. Mislim, da nam Bog po naši skupni družinski molitvi pomaga.

Omenili ste družinsko molitev. Mnogi govorijo, da zanjo nimajo časa. Kaj bi priporočili mladim družinam?

Mirjana Dragičević: Za nekaj, kar si od srca želite, se vedno najde čas. Saj ne živimo tako hitro, da se ne bi mogli usesti in se posvetiti nebeškemu Očetu, biti eno uro z njim in se mu zahvaljevati za vse, za vsako malenkost, ki nam jo daje. In daje nam toliko, da bi bila ena ura molitve premalo. Ne verjamem vsem tem ljudem, ki pravijo, da nimajo časa. Mislim, da je to pomanjkanje vere, pomanjkanje želje. Meni je žal za vse te ljudi in zato zanje molim.

Ali se je v kateri koli stvari vaše življenje spremenilo zaradi prejšnjih in sedanjih nadnaravnih izkušenj?

Mirjana Dragičević: Kot večina deklet sem bila pred začetkom prikazovanj vzgajana v krščanskem duhu. Vsak večer se je molil rožni venec in ob petkih smo se postili.  Že od malega sem naučena, da je Bog na prvem mestu in potem vse drugo. Marija kot mati je v meni to še bolj utrdila in me o tem še več naučila. Približala mi je dragega Boga, ki nas ljubi. Približala mi je Jezusa, njegovo ljubezen, in mi pomagala v spoznanju, da imam zares vse na tem svetu. Če imaš Jezusa, imaš mir.

Povejte nam, Mirjana, kaj za to dvajseto obletnico Kraljica miru pričakuje od svojega ljudstva in kaj posebej od nas, medžugorskih župljanov?

Mirjana Dragičević: Kaj lahko mati pričakuje od svojih otrok? Srečna je, če vidi, da so našli srečo v življenju. To je tisto, kar Marija želi od nas. Mi smo lahko srečni samo, če sprejmemo njena sporočila. Prosila bi vse župljane in druge brate in sestre, naj molijo za tiste, ki še niso spoznali Božje ljubezni, toda molijo naj na Marijin način. Najprej naj začutijo ljubezen do njih, da jih občutijo kot brate in sestre, in ne da jih obsojajo in kritizirajo. Preprosto da jih ljubijo in molijo zanje. Na ta način bomo molili tudi za nas same in obenem obrisali solze na Marijinem obrazu zaradi nevernikov.

Vir: https://www.mladifest.com/medjugorje/zgodbice/predavanja/mirjana.htm

Intervju z Mirjano Dragičević-Soldo (zvočni posnetek): https://www.youtube.com/watch?v=AGIKEur9a6M&feature=emb_logo