POSTNE PESMI, NAJGLOBLJE DOŽIVLJANJE IN ODSEV RESNICE

Ksenija Hočevar; Družina, 2. marec 2008

Mnogi zborovodje povedo, da imajo pevci v liturgičnem letu brez dvoma »najraje« postne pesmi, s svojo melanholičnostjo so blizu slovenskemu značaju. Zborovodjo in muzikologa, profesorja na Filozofski fakulteti dr. Matjaža Barba smo vprašali o vsebini postnih pesmi, o petju pri liturgiji ter o (ne)skladju med trpljenjem in petjem.

Zakaj so postne skladbe tako priljubljene?

Mislim, da je to morda mogoče povezovati z našim narodnim značajem, za katerega se zdi, da mu je melanholičnost, otožna spokornost bližja kot občutje kakšne navdušujoče ali veličastne zmagoslavnosti. Tega verjetno ne čutijo ne le pevci, ampak tudi slovenski skladatelji, katerih postne pesmi praviloma prepričljiveje zvenijo kot slovenske velikonočne skladbe. Res je sicer, da je to mogoče povezovati tudi s splošnim dejstvom, da bolečina pogosteje rodi globoko umetniško izpoved kot le čista sreča. Enako se zdi, da v težavah laže in pristneje molimo kot v veselju, pa četudi bi lahko srečni imeli več razlogov za to, da se obračamo k Bogu.

Pesmi so torej neposreden izraz človeka …

… izraz človeka, ki sočutno gleda na trpljenje svojega Odrešenika, njegove Matere in učencev, obenem pa izpoveduje lastno bolečino, rojeno iz težav in skrbi te naše »solzne doline«. V svoji pristnosti so lahko pesmi tako izpoved najglobljega doživljanja in odsev resnice, ki je ne izpovedo niti najbolj izbrane besede in najbolj slikovite prispodobe. Če znamo razbirati njihovo vsebino, nas lahko s svojo sporočilnostjo onstran vsake izgovorljivosti neposredno nagovarjajo v naši najgloblji notranjosti. Prav zato so morda postne pesmi tako ljube skladateljem in pevcem, pa tudi zbranemu občestvu v cerkvi.

Kako je sploh mogoče prepevati o trpljenju, žalosti, smrti?

Neskladja med petjem in trpljenjem pravzaprav ni. Slovenska ljudska pesem je vedno spremljala tako najbolj vesele dogodke v človekovem življenju kot tiste najbolj žalostne. Pesem je tista, ki nam pomaga globlje podoživeti močno čustvovanje, ki prekine površen tok doživljanja in nam nekako ustavi čas. Ko se skušamo najbolj polno notranje izraziti, zapojemo. To je v naši naravi.

Prav posebej morda to velja za petje o trpljenju, o krhki minljivosti našega zemeljskega življenja. V njem se naše srce odpre v tožbi in sočutju bolj kot (le) ob besedah. V tem smislu je njihov pomen nenadomestljiv, njihov izraz pa najbolj tesno povezan z našo presežnostjo.

Vir: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/57-9-VeraInKultura-2