KONČAJMO BOGOSKRUNSTVO PRI OBHAJILU
Kardinal Sarah: »Prenehajmo s skrunitvami, o evharistij se ne pogaja.«
Riccrado Cascioli; 2. maj 2020
V tem ekskluzivnem intervjuju za Nuova Bussola Quotidiana prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov govori o obhajilu »vzemi s seboj« in o »pogajanjih« za njegov varen prejem: nobenih kompromisov, »evharistija je dar, ki ga prejmemo od Boga in ga moramo sprejeti dostojanstveno. Nismo v veleblagovnici». »Nihče ne more preprečiti duhovniku, da bi spovedoval in obhajal.« »Imamo predpis in treba ga je spoštovati: verniki lahko prosto prejmejo obhajilo na jezik ali na roko.« »Gre za vprašanje vere, srž problema je v krizi vere duhovnikov.« »Neposreden prenos svetih maš po internetu je tudi za duhovnike zavajajoč: zreti morajo Boga, ne gledati v kamero.«
»Gre za vero; če bi se zavedali, kaj obhajamo pri sveti maši in kaj je evharistija, na določene načine deljenja svetega obhajila ne bi niti pomislili.« Kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, je spet spregovoril, da bi se odzval na »zaskrbljenost« vernikov, ki niso bili samo prikrajšani za maše, ampak zdaj s tesnobo spremljajo pogajanja med Italijansko škofovsko konferenco (CEI) in vlado, ki so v luči ponovnega uvajanja svetih maš z občestvom pod določenimi pogoji prišla celo do točke, ko se obravnava deljenje svetega obhajila.
Samo dva dni je od tega, ko so običajno dobro obveščeni poznavalci vatikanskih dogajanj časopisa Stampa poročali o različnih rešitvah, ki jih proučujejo vladni »izvedenci« v tesnem sodelovanju s CEI, v skladu s katerimi je trenutek obhajila »največje tveganje za okužbo.« Med njimi je tudi »zavijanje« Kristusovega telesa: »Da bi italijanskim katoličanom dopustili ponovno prejemanje svetega obhajila tako, da se izognemo okužbam, se razmišlja o obhajilu »naredi sam« s hostijami »vzemi s seboj«, ki jih je prej posvetil duhovnik, in ki bi bile posamično zaprte v plastično vrečko položene na policah v cerkvi.«
«Ne, ne, ne – nam je ogorčeni kardinal Sarah odgovoril po telefonu – to je popolnoma nemogoče, Bogu smo dolžni spoštovanje, ne morete ga dati v vrečko. Ne vem, kdo je pomislil na ta nesmisel, toda čeprav je res, da prikrajšanost za evharistijo zagotovo pomeni trpljenje, se kljub temu ne moremo pogajati o načinu obhajanja. Obhajamo se na dostojanstven način, vreden Boga, ki prihaja k nam. Evharistijo je treba obravnavati z vero, ne moremo je obravnavati kot banalen predmet, nismo v veleblagovnici. Popolnoma noro.«
Nekaj podobnega je bilo že storjeno v Nemčiji, kot je poročala Bussola1.
Na žalost se v Nemčiji počne veliko stvari, ki nimajo v sebi nič več katoliškega, vendar to še ne pomeni, da jih moramo posnemati. Pred kratkim sem slišal škofa reči, da v prihodnosti ne bo več obhajanja evharistije, ampak samo besedno bogoslužje. Toda to je protestantizem.
Kot je v navadi »sočutni« razlogi napredujejo: verniki potrebujejo obhajilo, ki jim je bilo odvzeto že nekaj časa, a ker je tveganje za okužbo še vedno veliko, je treba najti kompromis …
Dve vprašanji sta, ki ju je treba nujno razjasniti. Predvsem evharistija ni pravica niti dolžnost: je dar, ki ga zastonj prejmemo od Boga in ga moramo sprejeti s češčenjem in ljubeznijo. Gospod je oseba in nihče osebe, ki jo ljubi, ne bi sprejel v vrečki ali kakor koli na nevreden način. Odziv na prikrajšanost za evharistijo ne more biti skrunitev. To je resnično stvar vere, saj evharistije, če verujemo, ne moremo obravnavati nevredno.
In drugo vprašanje?
Nihče ne more preprečiti duhovniku, da bi spovedoval in obhajal, nihče ga ne more ovirati. Zakrament je treba spoštovati. Torej, tudi če se maše ni mogoče udeležiti, lahko verniki prosijo za spoved in za obhajilo.
Ko že govorimo o mašah, tudi to, da se podaljšuje obhajanje svetih maš s predvajanjem po internetu ali televiziji …
Tega se ne smemo navaditi, Bog se je učlovečil, je iz mesa in kosti, ni navidezna resničnost. To je tudi za duhovnike močno zavajajoče. Pri maši mora duhovnik zreti Boga, namesto tega pa se navaja gledati v kamero, kot da bi šlo za predstavo. Tako ne moremo nadaljevati.
Vrnimo se k obhajilu. Upati je, da bodo čez nekaj tednov maše z občestvom znova dovoljene. Razen bolj bogoskrunskih rešitev pa poteka tudi razprava o tem, ali je bolj primerno prejeti obhajilo na jezik ali na roke oziroma kako bi ga bilo možno prejeti na roke. Italijanska škofovska konferenca (CEI) je že določila prejemanje na roke za obvezno, vendar naš strokovnjak pravi, da bi bilo prejemanje na jezik bolj higiensko. Kaj bi bilo treba storiti?
V Cerkvi je že predpis, ki ga je treba spoštovati: verniki lahko prosto prejmejo obhajilo na jezik ali na roko.
Zdi se, da je v zadnjih letih prišlo do očitnega napada na evharistijo: najprej vprašanje ločenih in ponovno poročenih po načelu »obhajilo za vse«; nato skupno obhajanje s protestanti; zatem predlogi o razpoložljivosti evharistije v Amazoniji in na področjih s pomanjkanjem duhovnikov, zdaj maše v času koronavirusa …
Ne sme nas čuditi. Hudič močno napada evharistijo, ker je srce življenja Cerkve. Verjamem pa, kot sem že zapisal v svojih knjigah, da je srž problema kriza vere duhovnikov. Če bi se duhovniki zavedali, kaj je sveta maša in kaj je evharistija, na določene načine obhajanja daritve ali na določene zamisli o obhajilu ne bi niti pomislili. Z Jezusom ne smemo tako ravnati.
1 BOGOSKRUNSTVO JEZUITA: EVHARISTIJA, VROČENA V VREČKAH
Louisella Srcosati; 9. april 2020
Oče Holger Adler, kaplan Univerze Ludwig-Maximilian iz Münchna (KHG LMU), je dobil idejo, ki bi morala biti po njegovem mnenju briljantna, glede na to, da jo častiti duhovnik z navdušenjem svetuje tudi sobratom duhovnikom. Za cvetno nedeljo je oče Adler dobro premislil, kako pripraviti komplet za udeležbo pri sveti maši v času Covid-19: mladi študentje, ki si to želijo, pridejo k duhovniku, vzamejo papirnato vrečko, pripravljeno ob strogem upoštevanju vseh ukrepov za preprečitev morebitne okužbe in jo odnesejo domov, da bi jo uporabili med spremljanjem prenosa maše po internetu, ki jo obhaja njihov kaplan. Vrečke so namenjene posameznim osebam ali družinam z več člani.
Kaj je v tej fantastični vrečki? Oljčna vejica, blagoslovljena voda, voščilnica z molitvijo in – poslušajte, poslušajte – posvečena hostija. Najsvetejši zakrament v papirnati vrečki, da bi ga odnesli domov in uporabili »pri, ne po« maši: ali lahko prosimo za suspenz a divinis očeta Adlerja? Ali kaj naj še čakamo? Zadevo bi bilo treba vzeti v resen premislek, saj je sijajni jezuit že pripravljen ponoviti bogoskrunstvo tudi v četrtek in na veliki petek ter velikonočno nedeljo.
Oče Adler je pohitel, da bi v resničnosti udejanjil bogoskrunsko zamisel, ki je nastala v njegovem umu. Spričo ignacijanskega razločevanja duhov. Sprva je svoj projekt preizkusil z dvema paroma študentov univerze. Poučeni po internetu o spoštljivem ravnanju z evharistijo, izročeno v papirnati vrečki (!), so študenti, izbrani za poskusni projekt, v petek pred cvetno nedeljo šli po »komplet za mašo« h kaplanu, ki je skrbno spoštoval varnostno razdaljo, si nadel masko in rokavice. Ko so se vrnili domov, »so posvečeno hostijo shranili v dragoceni posodi ob roži in prižgani sveči. In med prenosom maše po internetu so jo v nedeljo zaužili.«
Glede na navdušenje poskusne skupine za to interaktivno pobudo je oče Adler menil, da bi jo razširil tudi na druge študente in njihove družine, in sicer za dneve svetega tridnevja. Na eni strani imamo torej nekaj pastirjev, ki nam pravijo, naj ostanemo zaprti v hiši kot znamenje odgovornosti, saj je Bog tudi tam, bla bla bla. Na drugi strani imamo tiste, ki vam bodo Gospoda dostavili v vrečki za bombone.
Vir: https://lanuovabq.it/it/sacrilegio-del-gesuita-leucarestia-consegnata-in-sacchetti
Vir: https://www.lanuovabq.it/it/sarah-basta-profanazioni-non-si-tratta-sulleucarestia