NOVI LEKCIONAR MOLČI O ANTIKRISTU
Kako novi lekcionar obravnava (ali ne obravnava) Antikrista
Peter Kwasniewski; 6 november 2019
Tradicionalni katoliški lekcionar1 – ki izvira iz prvega tisočletja krščanstva in je od srednjega veka vključen v vsebino samega oltarnega misala2 – vključuje veliko manj beril od popravljenega (pokoncilskega) lekcionarja, uporabljenega za mašo Novus Ordo3. To ni očitek proti prvemu, saj lekcionar pred sredino dvajsetega stoletja v nobeni tradicionalni krščanski liturgiji ni bil nikoli zasnovan kot ogled znamenitosti Biblije, ki so ga zasnovali nemški docenti, in ga je iz tedna v teden bolj ali manj kompetentno vodil duhovnik Janez. Prej bi veljalo, da sta bila berilo in evangelij za vsako nedeljo, praznični dan ali dan med tednom v postnem času izbrana z namenom neposredne moralne poučnosti za občestvo ali zaradi svojega intimnega odnosa s presveto evharistijo in drugimi zakramenti Cerkve. Sveto pismo je bilo izbrano zaradi njegove očitne pomembnosti za vsakdanje življenje katoličanov ali zaradi njegove moči, da um popelje globlje v skrivnosti, ki so se odvijale na oltarju, in so odraz popolnega čaščenja zmagoslavne Cerkve v nebeškem Jeruzalemu.
Katoliška cerkev je tradicionalno, vsaj od izuma tiskarstva, poudarjala druge načine seznanjanja s Svetim pismom, dva med njimi sta bila obilica beril, vključenih v brevir4 (zlasti jutranjice), in vaja lectio divina ali osebno, molitveno preučevanje Svetega pisma. Da so bili ti načini uspešni pri spodbujanju svetopisemske pismenosti, je razvidno iz neštetih pridig in komentarjev, prežetih s prefinjenim razumevanjem celotnega obsega biblijskega učenja, ki jih zasledimo od patrističnega5 obdobja vse do sodobnega časa, in iz domiselne uporabe širokega obsega biblijskih tem in simbolov v vitražih in drugih cerkvenih okrasih, ki so prava biblia pauperum ali »Biblija revnih«, po kateri so bili laiki poučeni o zgodovini odrešenja, njenih velikih osebnostih in njihovi povezanosti s Kristusom, osjo, okrog katere se vrti vsa človeška zgodovina in v resnici vesolje v svoji celosti.
Z drugimi besedami, berila starega lekcionarja so bila izbrana zaradi svoje praktične vrednosti, liturgične ustreznosti in lastnosti, da si jih ljudje zaradi ponavljanja zapomnijo, da bi lahko pognala globoke korenine v dušo – ne po abstraktnem načelu, ki bi morali pri maši čim več »brati« Sveto pismo. Slednjega načela v nobenem primeru ne moremo udejanjiti, saj je Sveto pismo še vedno dosti preveliko, da bi ga lahko celo ob upoštevanju dvoletnih ali triletnih ciklusov zaobjeli v lekcionarju, ne da bi kaj ostalo.
Toda zaplet postane resnejši, ko se zavemo, da novi lekcionar ni le močno pomnožil števila beril v celoti, ampak je tudi skrbno izpustil odlomke iz Svetega pisma, ki so bili za sodobnega človeka domnevno preveč »težavni« – in dejansko odstranil dele Svetega pisma, ki so se pri maši brali že veliko več kot 1000 let. Isto črtanje je bilo uporabljeno tudi pri psalmih v Liturgia Horarum6. Resnično je nenavadno videti, kako spretno so bile uporabljene škarje in lepilo, saj berila pogosto preskočijo ključni verz ali niz verzov, ki učinkovito prenašajo stvarnost in izziv Božje besede, ko nas, padla človeška bitja, soočajo s klicem k spreobrnjenju in budnosti.
Vse to mi je nedavno prišlo na misel, ko mi je prijatelj zastavil vprašanje o berilu iz Drugega pisma Tesaloničanom apostola Pavla, ki ga je preteklo nedeljo slišal pri Novus Ordo maši. Odločil sem se, da bom preučil, kako novi lekcionar uporabi to berilo.
Kot bi pričakovali, se količinsko o tem več bere v lekcionarju za Novus Ordo: téma se pojavi šestkrat, trikrat ob delavnikih in trikrat ob nedeljah. Toda odlomek berila, ob katerem se najbolj začutijo mravljinci po hrbtenici, in tisti, ki je iskreno gledano danes v mislih in na ustnicah marsikoga, ko gledamo na pospešen razkroj katolicizma v Vatikanu, je ravno odlomek, ki je vključen v Tridentinski misal in izločen iz popravljenega lekcionarja!
Minuli konec tedna je bila po novem koledarju enaintrideseta navadna nedelja med letom (leto C), za katero je drugo berilo 2 Tes 1, 11 – 2, 2. Naslednji konec tedna, dvaintrideseta navadna nedelja, se »nadaljuje« z 2 Tes 2, 16 – 3, 5. Kdor vidi drobni tisk se bo seveda vprašal: kaj se zgodi v verzih 3 do 15, ki so preskočeni?
3 Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube.
4 Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. 5 Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas?
6 Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom.
7 Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje.
8 In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.
9 Nepostavnežev prihod bo v skladu s satanovim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži.
10 Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni.
11 Zato jim Bog pošilja delovanje blodnjave, da verjamejo láži:
12 tako bodo obsojeni vsi, ki niso verjeli resnici, temveč so pritrjevali krivičnosti.
13 Mi pa se moramo zmeraj zahvaljevati Bogu za vas, od Gospoda ljubljeni bratje, ker vas je Bog izvolil, da s posvečenjem Duha in z vero v resnico postanete prvina odrešenja.
14 V to vas je tudi poklical po našem evangeliju, da bi prišli do slave našega Gospoda Jezusa Kristusa.
15 Zato, bratje, stojte trdno in se držite izročil, o katerih vas je poučila bodisi naša beseda bodisi naše pismo.
Drugje v popravljenem lekcionarju (torek enaindvajsetega tedna v letu B, če smo natančnejši) se bere le nekaj od zgoraj omenjenega: pojavijo se verzi 1 – 3 (končajo se z »na kakršen koli način«), sledi skok naprej do 14. verza, preskoči se celotno razpravo o Antikristu in Božji kazni tistih, ki ga posnemajo ali mu sledijo.
V tem delu Božje besede sveti Pavel opozarja Solunčane, naj bodo previdni in naj jih ne zavede Antikrist, ki se postavlja proti veri in resničnemu čaščenju enega in edinega Boga (človek si ne more pomagati, da ne bi pomislil na Abu Dabi in sinodo o Amazoniji). Apostol ugotavlja, da bo sam Bog omejil prihod tega zla za nekaj časa, vendar ne za vedno, in da bodo tisti, ki nočejo ljubiti resnice (pomislite na zmoto, vneseno v Katekizem) in soglašajo s krivičnostjo (pomislite na Amoris Laetitia ) prepuščeni zablodam in prevaram, tako da ne bodo rešeni. Posvečenje po Duhu in vera v resnico evangelija vodita k odrešenju – in ta evangelij se prenaša po izročilu, ki ga prejmemo kot člani Cerkve, v katerega sodijo tudi naši tradicionalni obredi čaščenja. Ti obredi trajno utelešajo in pravilno izražajo evangelij in pravo vero.
Tako ni presenetljivo, da je znaten del tega izpuščenega odlomka prav tisti edini, ki se je bral iz Drugega pisma Tesaloničanom v tradicionalni latinski maši (2 Tes 2, 1–8). Ker v starodavnem misalu ni »let A, B, C« in ni »dolgih ali kratkih različic«, se sledeči odlomek prebere vsako leto na kvatrno soboto v adventu:
1 Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje,
2 da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil.
3 Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube.
4 Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. 5 Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas?
6 Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom.
7 Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje.
8 In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda.
Čeprav bo Antikrist dokončna figura in oseba, je »prihod Antikrista«, kot se strinja večina poznavalcev Svetega pisma, mogoče razumeti tudi širše kot nenehen in naraščajoč odpor proti Kristusu, saj se zgodovina bliža koncu. Zagotovo je v Drugem pismu Tesaloničanom veliko takega, kar se danes vernikom zdi aktualno, ko vidijo grešnost na visokih položajih, doslej nepredstavljiva odstopanja od Božjih zapovedi in poskuse, tako potuhnjene kot očitne, da bi izpridili razumno apostolsko vero in »zavedli celo izvoljene, če bo mogoče« (Mt 24, 24).
In še mimogrede, ta verz – »Vstali bodo namreč lažni kristusi in lažni preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako da bi zavedli celo izvoljene, če bo mogoče.« – se pri tradicionalni latinski maši bere vsako leto na zadnjo nedeljo po binkoštih, v novem lekcionarju pa se ne pojavi nikjer.
1 Lekcionar je knjiga z odlomki iz svetega pisma, ki se berejo pri sveti maši.
2 Misal ali mašna knjiga je liturgična knjiga, v kateri so besedila za svete maše.
3 Novus Ordo dobesedno prevedeno pomeni »nov red«. To je izraz za način, kako se v Katoliški cerkvi obhaja sveta maša od leta 1965. Maša Novus Ordo je plod Drugega vatikanskega koncila. Tajnik komisije, zadolžene za reformo katoliške liturgije, ki je sledila Drugemu vatikanskemu koncilu, je bil nadškof Annibale Bugnini. Papež Benedikt XVI. je mašo iz leta 1570 označil za izredno obliko maše in mašo iz leta 1969 (Novus Ordo) za redno obliko.
4 Brevír je Katoliška liturgična knjiga z dnevnimi obveznimi molitvami za duhovnike, pa tudi laike. To molitev drugače imenujemo tudi Molitveno bogoslužje ali Liturgija psalmov. Latinsko se imenuje Breviarium Romanum. Ime brevir izhaja iz latinske besede brevis, kar pomeni kratek, zgoščen. To je najstarejša oblika molitve, ki se je ohranila od prvih kristjanov in se preoblikovana ohranila do današnjih dni. Zadnjo preureditev brevirja je v Apostolski konstituciji, ki je uvajala molitveno bogoslužje, prenovljeno po naročilu Drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora, opisal papež Pavel VI. leta 1970. Pred tem je bil brevir namenjen samo duhovnikom, sedaj pa ga molijo vsi duhovniki, redovniki, redovnice, bogoslovci in tudi nekateri laiki, kar pa se še posebno spodbuja.
5 Patrističen – ki se tiče cerkvenih očetov.
6 Liturgia Horarum je drugo ime za brevir.