ŠMARNICE – MARIJIN MESEC MAJ

Ljudska pobožnost Mariji v čast

Marijanska pobožnost, majska pobožnost, šmarnice. S temi različnimi poimenovanji skozi čas od začetka 19. stoletja katoličani poimenujejo eno najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti Mariji, Jezusovi materi, v čast.

»Lahko rečemo, da je marijanska pobožnost, ki se je pri nas uveljavila pod imenom majska pobožnost, sestavni del bolj intenzivnega verskega življenja v Katoliški cerkvi od začetka 19. stoletja. To pomeni iz obdobja, ko se je po francoski revoluciji in po Napoleonovem obdobju začelo prenavljati versko življenje na vseh področjih. In tako je med drugim to bil tudi čas razcveta mnogih oblik pobožnosti do Matere Božje, ki ima za katoličane zelo pomembno mesto. In med temi se vpelje tudi pobožnost v mesecu maju, kot imamo na drugi strani recimo mesec oktober, ko se širi pa pobožnost rožnega venca.

Pobožnost se je nato ponovno bolj razširila po revolucionarnem letu 1848, ko je tudi na verskem področju prišlo do velikih sprememb, velikih novih možnosti izražanja verskega življenja in navsezadnje so padle nekatere ovire, ki so se še vedno držale iz predhodnega obdobja, zlasti jožefinski pogled na ljudsko pobožnost, ki je bil a priori negativen. Zato govorimo o letu 1848 ne samo kot o letu pomladi  narodov, ampak tudi na cerkvenem in verskem področju kot o novem obdobju.

Majska pobožnost je bila sestavljena iz treh delov. To je bilo branje pobožnih besedil, ki so bila napisana prav za ta namen, ali je morda namesto branja lahko bila pridiga. Drugi del so potem bile litanije Matere Božje in tretji del prepevanje marijanskih pesmi.« (dr. Bogdan Kolar, prof. na Teološki fakulteti)

Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. V Nemčiji je nadomestila praznovanje ob poganskem »majskem drevesu« (Maibaum). Tudi v Sloveniji so jo z veseljem sprejeli. Prve šmarnice so imeli v ljubljanskem semenišču na pobudo četrtoletnika Jerneja Lenčka leta 1851. Za šmarnično branje so imeli prevod iz francoščine knjižice Mesec Marije. Majska ljudska pobožnost v čast Mariji je dobila ime šmarnice po naslovu šmarnic Janeza Volčiča iz leta 1855. Branje je imelo preprost naslov Šmarnice Mariji naši Materi darovane.

Ime pobožnosti tako izvira iz imena cvetic, ki maja najlepše cvetijo in so jih prinašali k Mariji, po nekaterih virih pa bi lahko bilo povezano tudi z Marijinima praznikoma, ki so ju ponekod imenovali tudi veliki in mali šmaren. Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo leta 1855 napisano prvo šmarnično branje. Bogoslovec Davorin Trstenjak je iz francoščine leta 1842 priredil molitvenik Mesec Marije. V knjigi je bilo 31 premišljevanj in na koncu še opis nekaterih Marijinih božjih poti. Trstenjakov namen je bil navdušiti Slovence za novo pobožnost. Knjižica je bila kmalu razprodana in je bila leta 1856 ponatisnjena. Istega leta so začeli z redno dnevno šmarnično pobožnostjo v ljubljanski stolnici. List Zgodnja Danica je pobožnost natančno popisal. Tudi v mariborski stolnici so hitro potem, ko je blaženi škof Slomšek prenesel sedež škofije v Maribor, začeli majsko Marijino pobožnost.

Razcvet šmarnic

Šmarnična pobožnost se je začela hitro širiti. Ljudje se niso zbirali samo v cerkvah, ampak tudi po vaških kapelah. Ponekod so postavili šmarnične oltarčke tudi po domačih hišah. Kjer niso imeli vaških kapel, so sezidali nove, posvečene Mariji. Najbolj znan primer je v župniji sv. Petra pri Mariboru. Tam je že leta 1854 takratni župnik Marko Glaser goreče priporočal šmarnično pobožnost. Ker je bilo ljudem iz bolj oddaljenih krajev težko vsak dan prihajati v cerkev, so že naslednje leto sezidali po vaseh devet Marijinih kapelic, kjer so imeli sami vsak večer šmarnice. Zadnji majski dan so se zbrali ob kapelicah v večjem številu in v procesiji odšli k sklepni pobožnosti v župnijsko cerkev. Šmarnična pobožnost se je ohranila do današnjih dni. Ljudje so obhajali šmarnice tudi v času komunističnega totalitarizma, kljub nasilju in grožnjam.

»Spet kliče nas venčani maj«

Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih. Prav v času razširjanja majske pobožnosti je slovensko slovstvo dobilo največ nabožnih pesmi. Res niso bile vse umetniške, a so s primerno melodijo vernikom segle globoko v srce. Pesmi so začeli zbirati v zbirke in jih izdajati v obliki pesmaric. Prvo takšno zbirko je izdal duhovnik Blaž Potočnik leta 1827. Zaradi velikega zanimanja so jo morali trikrat ponatisniti.