Prvo prikazanje – 8. maj 490

Leta 490 našega štetja je bil Gargano surov in divji kraj, ljudje pa so bili še vedno globoko potopljeni v poganstvo (mogoče je, da so prav v sveti votlini gojili kult boga Kalkanta). Takrat se je razširila vest o čudežnem dogodku: velikega bika, ki se je oddaljil od svoje črede, ki se je pasla na teh neprehodnih krajih, in se izgubil, so po treh dneh našli, kako kleči pred odprtino velike votline. Jezni lastnik je upornega bika hotel ubiti in je vanj izstrelil puščico, ki pa se je čudežno obrnila in namesto bika zadela lokostrelca in ga ranila.

Novica o tem izrednem dogodku je prišla do krajevnega škofa Lorenza Maiorana, ki je bil po treh dneh posta in molitve počaščen s prvim nadangelovim prikazanjem: »Sem nadangel Mihael in sem vedno v Božji navzočnosti. Jaz sem izbral to votlino, ki mi je sveta. Tam, kjer je skala široko odprta, so lahko ljudem odpuščeni grehi. Kar se bo tukaj prosilo v molitvi, bo uslišano. Pojdi torej na goro in posveti votlino krščanskemu češčenju.« Tako je nastalo prvo svetišče nadangela Mihaela na zahodu. Po tem dogodku so se zgodili še drugi nič manj pomembni čudeži, luč svetega Mihaela pa je zasijala tudi drugod, na primer v svetišču Val di Susa (Piemont, Italija) in na polotoku Mont Saint Michel v Normandiji (Francija).

Drugo prikazanje – 12. september 492

Nadangel Mihael, novi prebivalec Gargana, je kmalu pokazal vso svojo moč. Čez dve leti, ko so mesto Siponto obkolili barbari pod vodstvom Odoakra, se je škof Lorenzo spet obrnil k svetemu nadangelu, ki mu je v drugem prikazanju obljubil zaščito in zmago. Do nje je prišlo, ko je s pomočjo potresov in strel, ki so padale na oblegovalce, sipontinska vojska prisilila barbare v beg. Prebivalci Siponta so v znamenje hvaležnosti svetemu Mihaelu odšli do Gargana, a si iz strahu niso upali stopiti v votlino, temveč so se ustavili pri vhodu na sveti kraj.

Tretje prikazanje – 29. september 493

Minilo je še eno leto in škof se še vedno ni odločil prestopiti praga čudežne votline in jo posvetiti, kot mu je bilo naročeno v prvem pogovoru z nadangelom. Ta se mu je spet prikazal in ga povabil, naj vstopi skupaj z vsemi škofi pokrajine Apulije, da bo obhajal Božje skrivnosti, kraja pa mu ni treba posvetiti, ker ga je že sam posvetil z lastno roko. Tokrat je škof Lorenzo nazadnje le ubogal nadangela in ko je odšel na kraj in vstopil v votlino, je našel že pripravljen oltar, prekrit z rdečim blagom in s kristalnim križem, kot mu je razodel sveti Mihael. Odtis stopala na kamniti skali je vsem oprijemljiv dokaz nadangelove navzočnosti.