TA PONTIFIKAT JE NAREDIL NEIZMERLJIVO ŠKODO

»Zdi se mi očitno, da je ocena intelektualne nepoštenosti zagovornikov nedavnih liturgičnih omejitev – vsi so Bergogliovi poslanci – neizprosno negativna.«

Nadškof Carlo Maria Viganò; 4. september 2022

(LifeSite News) – Opomba urednika: Pričujoče besedilo je prepis intervjuja med nadškofom Carlom Mario Viganòjem in Paix Liturgique na konferenci, ki jo je organiziralo gibanje Civitas dne 13. avgusta 2022. Intervju je bil preveden iz italijanščine.

Paix Liturgique (PL): Vaša ekscelenca, zakaj je po Drugem vatikanskem koncillu vprašanje liturgije tako pereče?

Nadškof Carlo Maria Viganò: Liturgično vprašanje je velikega pomena, ker sveto dejanje maše obsega nauk, moralo, duhovnost in disciplino cerkvenega telesa, ki obhaja liturgijo. Tako kot je katoliška maša popoln in skladen izraz katoliškega učiteljstva, je reformirana liturgija [Novus Ordo] izraz koncilskih odstopanj; pravzaprav razkriva in potrjuje svoje heterodoksno[1] bistvo brez dvoumnosti in besedičenja besedil drugega vatikanskega koncila.

Če uporabimo primerjavo, bi lahko rekli, da se v žilah tridentinske maše pretaka zdrava kri evangelija, medtem ko v novem obredu teče okužena kri herezije in duha sveta.

PL: Ali papež Frančišek, ki se ne zanima prav globoko za liturgijo, nima vsaj zaslug, da izpostavlja pravi problem, ko pravi, da obe liturgični obliki, stara in nova, odražata dve različni ekleziologiji[2]?

Nadškof Viganò: To je točno to, kar sem pravkar rekel, in to je točno to, kar sta (leta 1968) kardinala Ottaviani in Bacci obsodila v svojem ‘breve esame critico’ (kratek kritični pregled) in tudi nadškof Lefebvre v svojih številnih posegih, in kar so obsodili tudi drugi škofje in liturgiki. To, kar ste poimenovali ‘dve liturgični obliki’ enega samega obreda, sta pravzaprav dva različna obreda, eden popolnoma katoliški in drugi, ki molči o katoliških resnicah in namiguje na zmote s protestantsko in modernistično osnovo. Pri tem ima Bergoglio popolnoma prav: kdor se oklepa Drugega vatikanskega koncila in njegovega heretičnega razvoja, ne more najti teh napak izraženih v tradicionalni liturgiji, ki zaradi svoje jasnosti v izpovedovanju vere predstavlja obsodbo in zanikanje miselnosti in pogledov [mens] tistih, ki so si zamislili Novus Ordo.

PL: V preteklem letu si je v ofenzivi proti tradicionalnemu obredu sledilo več dokumentov, začenši s Traditionis custodes (16. julij 2021), nato Responsa ad Dubia (dne 4. decembra 2021 ga je izdal takratni nadškof Arthur Roche, prefekt Kongregacije za bogoslužje), potem pa še apostolsko pismo Desiderio desideravi (29. junij 2022). Ali še lahko upamo, da je poskus ofenzive spodletel in da starodavna liturgija ne bo umrla?

Nadškof Viganò: Prva prevara, ki ji ne smemo nasesti, je zavajanje z razdiralno uporabo aktov vladanja in učiteljstva. V tem primeru imamo opraviti z dokumenti, ki niso bili razglašeni, da bi potrdili naše brate v veri, temveč zato, da bi jih od nje oddaljili, kar je v očitnem nasprotju z motuproprijem[3] Summorum pontificum papeža Benedikta XVI., ki je raje priznal popolno pravico do tridentinske liturgije.

Drugič, nezmernost (pretiravanje) avtoritarnega tirana, ki ga razjeda sovraštvo do Kristusove Cerkve, odpira oči tudi najbolj zmernim in jim kaže, da vsa koncilska prevara temelji na odporu do resnic, ki jih izraža tridentinska maša, medtem ko uradno poročilo trdi, da je bila liturgična reforma namenjena samo temu, da bi te resnice postale bolj dostopne vernikom tako, da bi jih prevedli.

PL: Način uporabe Traditionis custodes se precej razlikuje od države do države in od škofa do škofa. Nekateri so potrdili papežev dokument, v resnici pa v svojih škofijah niso spremenili ničesar. Ali ni občutka, zlasti v Italiji, da tisti, ki bo nasledil Frančiška, ne bo mogel ohraniti te zatiralne naravnanosti?

Nadškof Viganò: Cerkev ni družba, ki bi jo upravljal absolutni monarh brez kakršne koli višje avtoritete, ki bi mogel svojim podložnikom vsiljevati svoje muhe. Glava Cerkve je Kristus, in Kristus je njen edini pravi kralj in Gospod, rimski papež pa je njegov namestnik, prav tako kot je naslednik apostola Petra.

Z zlorabo moči Kristusovega namestnika in s postavitvijo sebe izven nasledstva s predlaganjem heterodoksnih doktrin ali z vsiljevanjem pravil, ki se nanašajo nanje, izgine ta notranja povezava s Kristusom glavo in z njegovim skrivnostnim telesom, Cerkvijo. Pravzaprav uživa papeževa namestniška oblast vse pravice absolutne, takojšnje in neposredne oblasti nad Cerkvijo le do te mere, kolikor je v skladu z njenim glavnim namenom, ki je ‘salus animarum’[4], in kolikor pri tem vedno sledi izročilu in zvestobi našemu Gospodu.

Nadalje uživa papež pri izvrševanju te oblasti posebne milosti zaradi svojega položaja vedno v zelo specifičnih mejah tega namena; te milosti nimajo nobenega učinka, kadar deluje proti Kristusu in Cerkvi. Zato so Bergogliovi besni poskusi, ne glede na to, kako nasilni in uničujoči, neizogibno obsojeni na propad in bodo nekega dne zagotovo razglašeni za nične in neveljavne.

PL: Kaj priporočate laikom, ki jih ta situacija vznemirja?

Nadškof Viganò: Laiki so živi člani skrivnostnega telesa in kot taki imajo naravno pravico zahtevati, da njegova vidna avtoriteta deluje in sprejema zakone v skladu s pooblastilom, ki ga je prejela od Kristusa. Ko ta zemeljska oblast z dovoljenjem previdnosti deluje in sprejema zakone proti Kristusovi volji, morajo verniki najprej razumeti, da je ta preizkušnja sredstvo, ki ga previdnost dopušča, da bi se jim odprle oči po desetletjih stranpoti in hinavščine, s katero so bili preplavljeni, in ki so se je številni držali v dobri veri – prav zato, ker so poslušni hierarhiji in se ne zavedajo prevare[5], ki se izvaja zoper njih.

Ko bodo to razumeli, bodo prepoznali zaklad, za katerega so jih oropali tisti, ki bi ga morali ohraniti in predati prihodnjim generacijam, namesto da so ga skrili po tem, ko so ga razvrednotili in nadomestili s slabim ponaredkom. Takrat bodo rotili Božje veličastvo, naj skrajša čas preizkušnje in podeli Cerkvi vrhovnega pastirja, ki Kristusa uboga, mu pripada, ga ljubi in popolno časti.

PL: Zdi se, da so škofijski duhovniki tarče in glavne žrtve papeževih ukrepov proti tradicionalni liturgiji: kaj bi jim svetovali?

Nadškof Viganò: V desetletjih pred Drugim vatikanskim koncilom so se voditelji Cerkve dobro zavedali naraščajoče grožnje, ki jo predstavlja upor modernističnih infiltratorjev. Zaradi tega je moral Pij XII. centralizirati oblast, njegova odločitev pa je – čeprav še kako razumljiva – imela za posledico to, da je duhovščini vcepljala idejo, da je oblast v Cerkvi neizpodbitna, ne glede na to, kaj ukaže, medtem ko nas nauk uči, da je nekritično sprejemanje vsakega ukaza hlapčevstvo in ne prava poslušnost.

Okrepljeni s tem pristopom, ki so ga občutili škofje in duhovniki v času Drugega vatikanskega koncila, so tisti, ki je izvedli prevrat, uporabili to poslušnost, da bi vsilil tisto, česar si do takrat ne bi bilo mogoče zamisliti. Obenem je k temu cilju pripomoglo pokoncilsko delo indoktrinacije in neusmiljena čistka redkih drugače mislečih.

Današnje razmere nam omogočajo, da na pokoncilsko dogajanje gledamo z večjo objektivnostjo, tudi zato, ker so rezultati ‘koncilske pomladi’ zdaj vsem na očeh, od krize tako škofijskih kot redovnih poklicev do upada udeležbe vernikov pri zakramentih. Sprostitev dostopnosti starodavne maše s strani Benedikta XVI. je poskrbela, da so številni duhovniki odkrili neprecenljive zaklade prave liturgije, ki se jih prej sploh niso zavedali, in so v tej maši spet odkrili daritveno razsežnost svojega duhovništva, ki mašnika naredi za drugega Kristusa (alter Christus) in ga intimno preoblikuje. Tisti, ki so izkusili ta ‘čudež’ milosti, se mu niso več pripravljeni odpovedati. Zato vabim vse svoje brate duhovnike, da obhajajo mašo sv. Pija V. in dajo, da Kristus – duhovnik in žrtev – deluje v njihovih duhovniških dušah in dá njihovemu služenju trden, nadnaraven pomen.

Moj nasvet tem duhovnikom je, naj se uprejo in pokažejo trdnost ob vrsti zlorab, ki trajajo že predolgo. To jim bo pomagalo razumeti, da apostolske maše [tridentinske maše] ni mogoče postaviti na isto raven s tisto, ki jo je iznašel nadškof Annibale Bugnini [Novus Ordo Missae], ker je v prvi resnica nedvoumno potrjena v slavo Bogu in v zveličanje duš, v drugi pa je resnica goljufivo zamolčana in pogosto zanikana, da bi ugajala duhu sveta in pustila duše v zmoti in grehu.

Ko to razumemo, do izbire med obema obredoma niti ne pride, saj nam razum in vera, ki ju poživlja ljubezen, pokažeta, kateri od njiju ustreza Božji volji in kateri ni v skladu z njo. Duša, ki ljubi Gospoda, ne prenaša kompromisov in je pripravljena dati svoje življenje, da bi ostala zvesta Cerkvi.

PL: Nekateri menijo, da bi morali izkoristiti to krizo in od bodočega papeža zahtevati, naj se ne vrne k Summorum pontificum, temveč naj dá popolno svobodo tradicionalni liturgiji? Je to možno?

Nadškof Viganò: Tradicionalna liturgija uživa de iure polno svobodo in polne pravice že dva tisoč let zaradi svoje častitljive starodavnosti, bule Quo Primum sv. Pija V. in njene ratifikacije s strani cerkvenega telesa. Dejstvo, da se ta svoboda ne izvaja, je posledica ‘razumnosti’ božjih služabnikov, ki so se po grehu hlapčevstva izkazali za nekritično poslušne vsaki odločitvi avtoritete Cerkve, namesto da bi bili poslušni Bogu, ki je izvor in končni namen te oblasti.

Popolna svoboda tradicionalne liturgije bo zagotovo obnovljena tudi de facto, toda skupaj s to obnovitvijo bo treba odpraviti novo obredje, ki se je izdatno izkazalo kot izvor doktrinarnega, moralnega in liturgičnega razkroja božjega ljudstva. Prišel bo čas, ko bodo obsojeni nesporazumi in zmote Drugega vatikanskega koncila in z njimi njihov kultni izraz.

PL: Kaj je po vašem mnenju glavna pomanjkljivost nove maše?

Nadškof Viganò: Menim, da je treba omeniti tri kritična vprašanja, ki jih je mogoče pripisati enemu samemu problemu razumevanja katoliške liturgije.

Prva pomanjkljivost novega obreda je, da je bil sestavljen s cinično hladnostjo birokrata, pristna liturgija pa je harmonično telo (corpus), ki se je skozi stoletja organsko razvijalo in svoj imunski sistem tako rekoč prilagodilo boju proti virusom vseh časov. Verjeti, da je človek sposoben ‘povrniti prvotno preprostost’ odraslemu telesu in ga prisiliti, da se vrne v otroštvo, je nenaravna operacija, ki razkriva premišljeno namero tistih, ki so šli po tej poti z edinim namenom, da naredijo Cerkev bolj ranljivo za napade sovražnika. In kdor koli so bili tisti, ki so načrtovali to prevaro, so zelo dobro vedeli, da lahko svoje zmote izrazijo samo tako, da odstranijo tisto mašo, ki jih edina obsoja in se jim odreka z vsako kretnjo, vsako slovesnostjo in vsako besedo. Nobenega dobrega namena ni bilo v tistih, ki so rodili to liturgično pošast, ki je zasnovana tako, da deluje kot nekakšen šotor ali platno, pod katerim se daje prosto pot najbolj odklonskim in bogoskrunskim nepravilnostim.

Drugo napako predstavlja goljufija, s katero je bil Novus Ordo predstavljen in vsiljen Cerkvi, češ da gre za preprost prevod starodavnega obreda. V Sacrosanctum Concilium so koncilski očetje dovolili prevajanje beril in poučevalnih delov maše v ljudski jezik ter predpisali, da se rimski kanon pusti nedotaknjen, izreče v latinščini in izgovori šepetaje. Kar nam je pripravil Consilium ad exsequendam[6], je nekaj drugega, obred, za katerega se zdi, da je suženjsko prepisan iz Cranmerjeve Knjige skupnih molitev (Book of Common Prayer)[7] iz leta 1549 in ki popolnoma ustreza ideološkemu pristopu njenih piscev.

Tretja napaka pa je namerna zamenjava glavnega predmeta čaščenja – Svete Trojice – ki je bil zamenjan z zborom, zbranim skupaj z mašnikom, kar je zdaj točka, okoli katere se vrti vsa liturgija, referenčna točka svetega dejanja. Vizija duhovnika kot ‘predsednika zbora’, izguba svetosti zaradi spodbujanja improvizacije, zamenjava daritvenega oltarja s praznično mizo – vse to so posledice doktrinarne zmote, ki zanika bistvo maše, v kateri je Kristusova žrtev na križu v nekrvavi obliki darovana Očetu.

Obred, rojen iz laži in goljufije, ki si ga je zamislil modernistični prostozidar, vsiljen na silo z ukinitvijo dva tisoč let starega obreda, si niti ne zasluži analize v vseh njegovih specifičnih točkah: preprosto ga je treba razveljaviti.

PL: Zakaj je papež tako sovražen do ameriških škofov?

Nadškof Viganò: Ne samo do ameriškega episkopata, Bergoglio je še posebej sovražen do vernikov v Združenih državah. Razlog je v miselnosti tega naroda, ki je v bistvu svobodomiseln, a v njem – prav zaradi sobivanja različnih in heterogenih ver in kultur – dobijo glas tudi konservativci in zagovorniki izročila (tradicionalisti), ki pravzaprav predstavljajo številčno pomemben sestavni del, ki je goreč in predan. Župnije, gibanja in tradicionalne ameriške skupine kažejo, koliko sta tridentinsko bogoslužje in celostni katoliški nauk predmet ponovnega odkrivanja in velikega spoštovanja vernikov, medtem ko cerkve, v katerih se obhaja Montinijev[8] obred, nezadržno izgubljajo vernike, poklice in – nekaj, česar ne gre podcenjevati – izgubljajo tudi finančno podporo.

Enostavna možnost, da lahko nekdo ‘nekaznovano’ hodi k tridentinski maši brez vsakršne družbene stigme, je za Bergoglia nezaslišana in nesprejemljiva, saj dokaz o uspešnosti tako imenovane ‘tradicionalne opcije’ spodkopava desetletja razglašanja in samohvale s strani progresistov.

Videti na tisoče vernikov, mladih in družin z otroki, ki so zbrani pri starodavni maši in skladno z njo živijo svoj krst – medtem ko na drugi strani finančni in spolni škandali duhovščine in samozvanih katoliških politikov praznijo cerkve in povzročajo izgubo verodostojnosti v civilni družbi – predstavlja tisto nadležno ‘kontrolno skupino’, ki na medicinskem področju izkazuje neučinkovitost zdravljenja prav zato, ker tisti, ki se mu niso podvrgli, uživajo zdravje. Podobno kot je treba cepljenje s poskusnim genskim serumom vsiliti vsem, da ljudje ne bodo videli, da škodljivi učinki in smrt prizadenejo samo cepljene, tako tudi v liturgičnem kontekstu ne sme obstajati nobena skupina ali skupnost, ki bi pokazala neuspeh tistega množičnega cepljenja z modernizmom, ki je bil Drugi vatikanski koncil.

Sprejemanje in goreča odprtost nekaterih ameriških škofov do tradicionalnih skupnosti in njihovi posegi, ki si prizadevajo za moralno doslednost katoličanov, ki se ukvarjajo s politiko, spravljajo Bergoglia v bes, ki ga privede do impulzivnega vedenja in pretiranih reakcij, ki razkrivajo njegovo slabo vero in popolno varljivost njegovih klicev k parresiji (‘drzno govorjenje resnice’), usmiljenju in vključenosti.

Po drugi strani pa se mi po desetletjih ekumenskih pozivov »iskati tisto, kar združuje in ne tistega, kar ločuje« in »graditi mostove, ne zidov« zdi, da obtožbe novo postavljenega kardinala Rocheja – ki je bil pravkar nagrajen z rdečim pokrivalom zaradi svoje zvestobe papežu – obtožbe, v katerih je Roche tradicionalne katoličane opredelil kot »protestante«, razkrivajo temeljno hinavščino, kajti medtem ko so katoliške cerkve zdaj odprte za protestante, ki jim je communicatio in sacris [sveto obhajilo] podeljeno celo v navzočnosti prelatov in kardinalov, tradicionalne katoličane danes modernisti obravnavajo kot izobčene vitandi – ljudi, ki se jim je treba izogibati.

Zdi se mi očitno, da je ocena intelektualne nepoštenosti zagovornikov nedavnih liturgičnih omejitev – vsi so Bergogliovi poslanci – neizprosno negativna, četudi tako rekoč le s človeškega vidika: niso iskreni ljudje, niti pripravljeni razumeti razmišljanja svojih sogovornikov. Izkazujejo brezobzirno avtoritarnost, farizejski formalizem in nagnjenost k prikrivanju in lažem, ki ne morejo biti podlaga za nobeno pravično rešitev.

PL: Washington, Chicago, Arlington, Savannah: zakaj so škofje teh štirih ameriških škofij napovedali vojno tradicionalni maši?

Nadškof Viganò: Te škofije – vsekakor Washington in Chicago, ne prezrimo pa San Diega in Newarka – vodijo škofje, ki so del Bergogliovega čarobnega kroga in McCarrickove ‘vijolične mafije’. Njihovi odnosi medsebojne sokrivde, njihovo delovanje za prikrivanje škandalov, njihovi odnosi z globoko državo in Demokratsko stranko so pomembno zajeti v spoštovanju, ki ga uživajo s strani Bergoglia, ki jih postavlja na visoke položaje in potrjuje njihove izjave in katastrofalne ukrepe vladanja.

PL: Ali vidite za vsemi temi navidezno nepovezanimi odločitvami (Pachamama, vojna proti čipki in tradicionalni liturgiji, odmikanje od moralnih vprašanj itd.) izvajanje natančne in povezane strategije ali načrta?

Nadškof Viganò: Očitno je, da ta neusmiljena vojna proti tradicionalnim katoličanom vključuje strategijo in taktiko ter da ustreza načrtu, ki so ga desetletja snovali, da bi uničili Kristusovo Cerkev in jo nadomestili z njenim ekumenskim, globalističnim in odpadniškim ponaredkom. Neumno bi bilo misliti, da delujejo brez namena in ne da bi se organizirali.

Načrtovana je bila tudi Bergogliova izvolitev na konklavu leta 2013: ne pozabimo na elektronska sporočila med Johnom Podesto in Hillary Clinton o potrebi po spodbujanju »pomladi Cerkve«, v kateri napredni papež spreminja njen nauk in moralo tako, da ju zasužnji ideologiji novega svetovnega reda (New world order).

Dejanja proti Benediktu XVI. so bila načrtovana, da bi ga prisilila k odstopu. Prevratniško delo inovatorjev na koncilu je bilo načrtno. Delovanje Bergogliu zvestih progresistov je bilo načrtovano na sinodah, na sestankih dikasterijev kurije in na konzistorijih. Po drugi strani pa se za sovražniki Kristusa in Cerkve vedno skriva satan s svojimi spletkami, prevarami in lažmi.

PL: Kako vidite prihodnost Cerkve?

Nadškof Viganò: Verjamem, da se bo morala Cerkev kratkoročno soočiti s katastrofami, ki so jih povzročili Bergoglio in njegov ozek krog pokvarjenih sodelavcev. Ta ‘pontifikat’ je naredil neizmerljivo škodo, ki jo zdaj razumejo tudi preprosti ljudje, ki jim sensus fidei (verski čut) razkriva absolutno nezdružljivost sedanje hierarhije s cerkvenim telesom. Napetost in nasprotovanje, ki ju vidimo na civilnem področju med političnim razredom in državljani, je zrcalna slika vse globlje napetosti in nasprotovanja med cerkvenimi oblastmi in verniki.

Dolgoročno pa verjamem, da bo Cerkev ravno v tej globoki krizi vere našla spodbudo, da se prenovi in ​​očisti ter dokončno opusti tisto notranjo liberalno držo, ki je doslej združevala Boga in mamona, Kristusa in Beliarja (prim. 2Kor 6,15; op. prev.), svetega Pija V. in Bergoglia. Videli smo spačen in oduren obraz sovražnika, ki se je lahko infiltriral vse do sancta sanctorum[9], zanašajoč se na pripravljenost na kompromise, povprečnost klerikov, človeško spoštovanje in plašnost hierarhije. Pred očmi imamo svetost in ponižnost tolikerih dobrih duhovnikov, redovnikov in vernikov, ki se prebujajo iz sna in razumejo epohalni boj, ki poteka.

Hkrati vidimo pokvarjenost, nepoštenost, nemoralnost in upor proti Bogu tistih, ki se predstavljajo kot resnični varuhi Kristusove avtoritete, v nasprotju s tem pa si to oblast prisvajajo z zvitostjo in jo izvajajo z nasiljem.

Že otrok razume, na katero stran se postaviti, koga poslušati in od koga se oddaljiti. Zato danes tako kot vedno veljajo besede našega Gospoda: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo!« (Mt 18,3)

[1] Heterodoksen: drugačen od pravega cerkvenega nauka

[2] Ekleziologija: nauk o Cerkvi

[3] Motuproprij (latinsko motu proprio – slovensko: po svojem nagibu, iz svojega lastnega nagiba) je papeška listina (lahko tudi kraljeva), ki jo je objavil na svojo lastno pobudo oziroma iz svojega lastnega nagiba in jo osebno podpisal. Papež ga lahko naslovi na celotno Cerkev, na delno Cerkev ali škofijo, kakor tudi na posameznike. Motuproprij ima svoj učinek zaradi papeškega ali vladarjevega ugleda ne glede na vsebino.

[4] Salus animarum: rešitev duš

[5] Prevara: dejanje, s katerim kdo z določenim namenom zavede koga v zmoto

[6] Consilium ad exsequendam Constitutionem liturgicam Sacrosanctum Concilium: odbor, ki ga je ustanovil papež Pavel VI. za udejanjenje Sacrosanctum Concilium (Konstitucija o svetem bogoslužju)

[7] Septembra 1548 se je sestal odbor pod predsedstvom Thomasa Cranmerja, canterburyjskega nadškofa, da bi sestavil osnutek, ki naj bi postal prva angleška Knjiga skupnih molitev. Odobrena je bila s prvim Zakonom o enotnosti, sprejetim 15. januarja 1549 in objavljena kasneje istega leta. Zakon o enotnosti je bil logični naslednik edvardijanskih prepovedi iz leta 1547 in zakona o zakramentu iz istega leta, ki je naredil postopne korake k uradni uvedbi protestantske doktrine in prakse v Angliji in Walesu. Vzpostavil je različico Knjige skupnih molitev (Book of Common Prayer) iz leta 1549 kot edino pravno obliko bogoslužja v Angliji. Pred letom 1549 so cerkve v Angliji uporabljale različne različice misala v latinskem jeziku.

[8] Pavel VI., rojen kot Giovani Battista Enrico Antonio Maria Montini

[9] Sancta Sanctorum je rimskokatoliška kapela Lateranske palače v Rimu, v katero se vstopi preko Scala Sancta (svete stopnice). To je bila prvotna zasebna kapela papeštva, preden se je preselila v Avignon in kasneje v Vatikansko palačo. Kapela je edina stavba iz stare Lateranske palače, ki med obnovo ni bila uničena.

Vir: https://www.lifesitenews.com/opinion/abp-vigano-the-damages-of-this-pontificate-are-incalculable/