ANGELI
Škof Athanasius Schneider
KRIZA V CERKVI IN VLOGA ANGELOV
Danes je dan angelov varuhov (2. oktober)[1], zato bom govoril o svetih angelih. Naš čas je ura svetih angelov. Potovanje Cerkve vodi iz zemeljskega v nebeški Jeruzalem, v mesto angelov in svetnikov.
Božje kraljestvo sestavljajo vidne in nevidne stvari, kot razglašamo v veroizpovedi. Nevidni svet, ki ga je Bog ustvaril pred vidnim, so sveti angeli, ki so med preizkušnjo na začetku stvarjenja ostali zvesti Bogu. Angeli so zelo izrazito delo Božje ustvarjalnosti. Kako zelo Bog časti svoje angele, vidimo po tem, da jim je izkazal edinstveno čast, da so se prvi pojavili v trenutku Božjega utelešenja. Kajti preden je Devica Marija izrekla fiat, je bil k njej poslan angel s sporočilom o utelešenju. Bog je angelu zaupal uresničitev načrta utelešenja. Bog Mariji ni govoril neposredno.
Razmisliti moramo o vlogi, ki jo je Bog namenil angelom v zvezi z nami. Kakšno občudovanje in hvaležnost naj jim izkažemo, ker vsak dan znova molimo angelov pozdrav: »Pozdravljena Marija, milosti polna …« To je zdravamarija, angelski pozdrav.
Angeli so že zaradi svojega obstoja zelo močan poziv Cerkvi, naj se obrne proti večnosti, proti nevidnemu svetu, ki nas čaka. Že tukaj na zemlji z življenjem v milosti in zakramenti ter predvsem z evharistijo pričakujemo večno življenje v novem Jeruzalemu. Tam bo ena skupnost, sestavljena iz ljudi in angelov, ena Božja družina, sestavljena iz vseh, ki pripadajo Kristusu in njegovemu skrivnostnemu telesu. Kot pravi sv. Tomaž Akvinski: »Očitno je, da so tako ljudje kot angeli posvečeni enemu cilju, ki je slava božanske izpolnitve, zato skrivnostnega telesa Cerkve ne sestavljajo samo ljudje, ampak tudi angeli.« Tako sv. Tomaž Akvinski (Summa theologiae III, q.8, a.4).
Zato bi morali zdaj začeti udejanjati življenje, to resničnost, tukaj na zemlji, tako da zavestno molimo, delamo in se borimo za Kristusa skupaj z našimi nebeškimi brati in tovariši, svetimi angeli. Sveti angeli so naši spremljevalci in zgled pri češčenju Gospoda, pri izkazovanju časti Gospodu, pri češčenju evharistije. So naši najboljši spremljevalci na poti v nebesa. Za vse večne čase bodo naši spremljevalci v ljubezni do Boga in njegovem češčenju, kot nam kaže knjiga Razodetje (glej Raz 5,11-13).
Po 2. vatikanskem koncilu se je češčenje svetih angelov zmanjšalo. Po cerkveni pokrajini se je razširila nekakšna pozaba nadnaravnega in nevidnega sveta angelov. V zadnjih petdesetih letih se je Cerkev nagibala k naturalizmu, k temu, kar je naravno, kar je posvetno, stran od nadnaravnega. Pobožnost do svetih angelov je zato zelo močno sredstvo, da se ponovno obrnemo k nadnaravnemu, da zaradi življenja v milosti opustimo to naturalistično težnjo in se zavemo, da je Bog vsakemu človeku dal osebnega brata, njegovega osebnega angela varuha. Bog je tako radodaren s svojimi darovi, da je od vekomaj izbral angela, da bi bil le enkrat angel varuh določene osebe, četudi ta oseba živi samo en trenutek tukaj na zemlji.
Človek ima angela varuha, ki ga varuje v materinem telesu in moli zanj. Angel varuh vstopi v poseben odnos s človeško dušo s krstom, saj so v Kristusu angeli in ljudje še tesneje združeni, kot pravi sveti Pavel (glej Kol 1,20). Zapomnimo si in trdno zapišimo v srce: moj angel varuh je bil dan samo zame in je zelo močno duhovno bitje, ki je vedno v Božji navzočnosti in ki je ostalo zvesto Bogu med preizkušnjo angelov, ko so nekateri njegovi bratje angeli odpadli z Luciferjem.
Sveti pater Pij je zapisal: »Kako tolažilna je misel, da je meni, nam, tako blizu duh, ki nas ne zapusti niti za trenutek od zibelke do groba, niti takrat, ko si drznemo grešiti. In ta nebeški duh nas vodi, nas varuje kot prijatelj, kot brat. Zelo tolažilno pa je vedeti, da ta angel nenehoma moli za nas in Bogu daruje vsa naša dobra dejanja in dela, naše misli, naše želje – če so čiste. Vedno mislite nanj, pogosto se spominjajte navzočnosti tega angela, zahvaljujte se mu, molite k njemu, vedno bodite v njegovi dobri družbi. Odprite se mu in mu zaupajte svoje bolečine, nenehno se bojte, da ne bi užalili čistosti njegovega pogleda. Zavedajte se tega in si to dobro zapišite v spomin. On je tako nežen, tako občutljiv. Obrnite se nanj v urah največje tesnobe in izkusili boste njegovo blagodejno tolažbo. Nikoli ne recite, da ste sami v boju zoper naše sovražnike. Nikoli ne recite, da nimate duše, ki se ji lahko odprete in ji zaupate. To bi bila velika krivica in napaka, ki bi jo storili temu nebeškemu glasniku in vašemu bratu.« To so besede patra Pija.
Sv. pater Pij v enem od svojih pisem poroča o naslednjih besedah svojega angela varuha (besede njegovega angela varuha patru Piju), iz katerih je razvidno, da se bo poseben odnos med angelom varuhom in njegovim varovancem nadaljeval tudi po tem življenju za vso večnost. To so torej besede, za katere je pater Pij sporočil, da mu jih je namenil njegov angel varuh: »Ta moja naklonjenost do tebe ne bo ugasnila niti s koncem tvojega zemeljskega življenja.« To so torej besede tega angela.
V našem času moramo na poseben način še bolj ozaveščati ljudi o obstoju in navzočnosti angelov varuhov in drugih angelov, ki so naši bratje, s katerimi skupaj častimo Boga, in so sobojevniki v boju za Kristusa v tem duhovnem boju, ki je v današnjem času vse hujši. Bog daje posebne karizme, ki so potrebne za vsako dobo. V sedanji dobi, ko so se demonske in satanske moči tako okrepile, smo v duhovni bitki, kakršne v zgodovini še ni bilo. Mislim, da je brez primere. Bog nam pošilja pomoč svetih angelov, da bi se borili proti hudobnim duhovom. Ko častimo svojega angela varuha ali druge angele, jih prosimo, naj prinesejo Božjo luč, da bomo bolje razumeli skrivnost vere, da bomo bolje častili Kristusa in se bolje borili v duhovnem življenju.
Številni svetniki so svojega angela varuha poslali k drugi osebi, ko jim je bilo s slednjo težko govoriti. Zakaj naj ne bi moglo biti tako? Angeli so žive osebe. Če rečem komu: »Prosim, pojdi k mojemu prijatelju in mu prenesi moje pozdrave,« zakaj tega ne bi mogel reči svojemu angelu varuhu?
Drugo odlično sredstvo za spodbujanje povezanosti z našimi brati angeli varuhi je posvetitev svetim angelom. Poznamo posvetitve prevetemu Srcu Jezusovemu, brezmadežnemu Srcu Marijinemu, celo svetemu Jožefu. Zakaj ne tudi svetim angelom varuhom? To je zelo logično. Zato je posvetitev zelo dobro orodje za spodbujanje duhovnega zedinjenja s svojim angelom. Ko ljubim svojega angela varuha in se mu posvetim, se bom bolj zavedal njegove navzočnosti. V njegovi navzočnosti si ne bom upal užaliti Boga. V pomoč mi je, če o tem premišljujem in ga prosim z besedami: »O, moj angel varuh, ko sem v nevarnosti, da bi užalil Gospoda, prosim, daj mi zelo močan opomin.« Včasih so svetniki to počeli in potem jih je angel varuh opomnil tako, da jih je udaril po glavi, ko so hoteli narediti kaj narobe.
Sv. pater Pij je dejal: »Bog je v nas, ko smo v stanju milosti, v njegovi milosti, in izven nas, ko smo v grehu (takrat nas Bog zapusti). Toda angel nas nikoli ne zapusti. Je najbolj iskren in najbolj zaupanja vreden prijatelj, tudi kadar smo v zmoti in mu nasprotujemo s svojim slabim vedenjem.« Tako pater Pij. In pater Pij nadaljuje: »Ne pozabite na tega nevidnega spremljevalca, ki je vedno navzoč, da vam prisluhne, vedno navzoč, da vas potolaži. O, čudovita bližina! O, blagoslovljena družba! Ko bi vsi ljudje znali razumeti in ceniti ta velik Božji dar! Kajti Bog je v preobilju svoje ljubezni do človeka tega nebeškega duha dodelil vsakemu izmed nas.« Tako pater Pij.
Obstaja najljubša molitev svetih angelov. To je Sanctus svete maše. Sanctus, sanctus, sanctus … Svet, svet, svet … To molitev je slišal prerok Izaija iz ust serafina. To je molitev angelov par excellence (najbolj izvrstna). Zato lahko pogosto, ko potujemo, molimo tudi Sanctus s svojim angelom varuhom in z drugimi angeli popotnikov. Molitev namreč pravi: »Polna so nebesa in zemlja tvoje slave.« Ko vstopimo v cerkev, lahko najprej molimo Sanctus s svojim angelom varuhom in z angeli, ki obdajajo tabernakelj – tam so angeli, saj so pred vsakim tabernakljem sveti angeli, ki tvorijo kraljevski dvor svojega evharističnega Kralja. To je naša tolažba, da je pred vsakim tabernakljem nebeški dvor evharističnega Kralja.
Pobožnost do svetih angelov ne bi smela biti pobožnost, ki sestoji le iz lepih molitev. Zavedati se moramo, da smo ena sama Božja družina. Smo otroci Cerkve in tudi sveti angeli so člani Cerkve, zmagoslavne Cerkve. Kristus je združil ljudi in angele. Zato moramo obnoviti svoje zavedanje, da so sveti angeli člani Cerkve in da so naši bratje. Na nek način so naši resnični starejši bratje. Ustvarjeni so bili pred nami in pred nami so šli skozi preizkušnjo ter ostali zvesti Kristusu. Po preizkušnji na začetku so angeli v svojem duhu prejeli to novo neizbrisno znamenje, ki pomeni njihovo globoko željo, da bi bili Kristusovi služabniki. Zato angeli želijo služiti nam v Cerkvi, še zlasti naši angeli varuhi.
Bog je celotno stvarstvo in vsako njegovo podrobnost zaupal v varstvo in skrb svetim angelom. Tradicionalno krščansko prepričanje v vzhodni in zahodni Cerkvi je, da ima vsaka dežela svojega angela varuha. Tako je tudi angel varuh Združenih držav Amerike. V Svetem pismu je v Stari zavezi (Daniel 10, 21) zapisano, da je sveti Mihael angel, angel varuh Božjega ljudstva, Izraela. Nekateri cerkveni očetje so celo rekli, da ima ne le vsak narod, ampak celo vsako mesto svojega angela varuha. Praznik angela varuha nekaterih dežel z mašnim obrazcem, prazničnim dnevom in besedilom brevirja lahko najdemo v starih misalih. Kot je dan angela varuha Brazilije še vedno praznik. Na Portugalskem tudi v današnjem času obhajajo praznik angela varuha Portugalske, in sicer 10. junija. In tako Klement Aleksandrijski, cerkveni oče iz drugega in tretjega stoletja, navaja, da je »cela množica angelov razporejena nad narodi in mesti«. To je bilo napisano v drugem stoletju. Francija se je na primer skozi stoletja posvetila svetemu Mihaelu kot svojemu zavetniku. Ta posvetitev sega do kralja Karla Velikega v prvih letih devetega stoletja.
V razodetjih blažene Ane Katarine Emmerich je rečeno, da ima vsaka župnija in škofija, vsako mesto in država svojega posebnega in močnega angela varuha. Celotno stvarstvo varujejo angeli, zato lahko kot pobožno mnenje sprejmemo, da ima tudi vsak življenjski stan svojega angela varuha ali priprošnjika. Z drugimi besedami, da obstaja poseben angel, ki moli pri Bogu recimo za duhovnike, za družine, za delavce in tako naprej. Cerkev je po več papežih razglasila in dodelila svetnike zavetnike različnim poklicem. Zakaj torej ne bi mogli imeti posebnega angela zavetnika za vsaki življenjski stan ali poklic? To je le pobožno mnenje, ki pa bi lahko spodbudilo ljudi določenega življenjskega stanu ali poklica k bolj zavestnemu sodelovanju s svetimi angeli.
Angeli so zelo skromni. Ne vsiljujejo se nam. Radi nam priskočijo na pomoč, vendar jih moramo prositi. Bolj ko jih prosimo, bolj nam pomagajo. Z rastočim zavedanjem o njihovem delovanju v našem življenju začnemo v novi luči videti presenetljive dogodke v našem življenju, ki so se zelo verjetno zgodili zaradi delovanja svetih angelov. To je njihovo delo. Vendar lahko primere njihove pomoči najdemo tudi v majhnih dogodkih vsakdanjega življenja. Tudi v preprostih vsakdanjih stvareh. Včasih me je moj angel varuh prebudil točno v tisti minuti, ko sem se moral zbuditi, a budilka ni delovala. To so majhna znamenja, vendar lahko verjamemo, da gre za delo angela varuha.
Pogosto bi morali prositi svete angele, naj nas spremljajo pri naših molitvah. Blažena Ana Katarina Emmerich je poročala, da sveti angeli odpravijo pomanjkljivosti, ki jih duhovniki storijo med obhajanjem svete maše. Navajam: »Vsako besedo, ki jo duhovniki med sveto mašo izgovorijo medlo in raztreseno, angeli nepopisno hitro prinesejo k Bogu in pri tem v Božjo čast odpravijo vse pomanjkljivosti, ki jih duhovniki storijo med mašo.« To so besede blažene Ane Katarine Emmerich.
Še zlasti moramo prositi svojega angela varuha, naj nam prinese potrebno razsvetljenje, da bomo katoliško vero razumeli na pravi način. Angel varuh nam pomaga, da globlje prodremo v resnico in lepoto katoliške vere. Naš angel varuh nam želi prinašati Božjo luč in nam pomagati, da bi ostali zvesti Kristusu. Bolj ko častimo svete angele, bolj človek pridobi nekakšen čut za to, kaj je katoliško, kaj je resnično. Bolj vestno moramo klicati svete angele, da bi nas okrepili v zvestobi Kristusu in zlasti v globokem zavedanju in čutu za Božjo svetost.
Kot smo že omenili, je priljubljena molitev svetih angelov Sanctus. Bit vsakega angela govori: »Bog je svet in samo Bog je svet, Bog je velik.« Poveličevati ga moramo, kot je to storila Devica Marija v svojem hvalospevu (Magnifikat): »Moja duša poveličuje Gospoda.« Sveti angeli goreče poveličujejo Boga in ga slavijo. Prositi jih moramo, naj nam dajo malo svojega gorečega ognja, te svete gorečnosti za Božjo slavo, in potem bomo posvečeni in odrešeni.
Naše najučinkovitejše posvečenje tukaj na zemlji je v tem, da poveličujemo Boga. On ne potrebuje naše hvale, kot pravi Cerkev v liturgiji, ampak mi mu jo moramo dati, mi moramo slaviti Boga. Bolj ko slavimo Boga in ga postavljamo v središče, zlasti Kristusa v evharistiji, bolj se posvečujemo in bolj odpiramo svoje srce Božji luči po Božjem usmiljenju, da bi prejeli njegove milosti.
Tudi v družinskem življenju moramo gojiti pobožnost do svetih angelov. Ko se družina zbere k vsakodnevni molitvi, bodisi k molitvi rožnega venca ali k drugi molitvi, bi bil morda prvi korak, da se starši in otroci spomnijo, da niso sami. Da je vsak od njihovih angelov navzoč v sobi. To je zelo lepo in praktično. Starši morajo otrokom povedati, da imajo angela varuha, ki ga lahko pokličejo. Otroci so za to zelo odprti in občutljivi. Otroci lahko prosijo svojega angela varuha, naj v njihovem imenu časti Gospoda, medtem ko spijo. Tudi odrasli lahko storimo enako kot otroci. Otroci ljubijo angele varuhe.
Ko družina moli, bi bilo dobro, da bi rekli: »Tukaj smo se zbrali z našimi angeli varuhi. Vsi smo ena družina.« Če sta navzoča oba starša in 5, 6 ali 7 otrok, lahko rečejo: »Pravzaprav nas je tukaj 14, 16, 18.« Dobro bi bilo, če bi se družine naučile molitev k svetemu nadangelu Mihaelu. Lahko pa bi se družina zaupala, celo posvetila svetim angelom. Zakaj ne?
Morda bo nekega dne papež zaupal celotno vojskujočo Cerkev v varstvo svetih angelov, zlasti svetega Mihaela. To bi bilo zelo koristno, saj smo v času duhovne bitke, kakršne v Cerkvi še ni bilo. Bitke med resnico in krivo vero (herezijo), med naturalizmom in nadnaravnim vidikom, navsezadnje bitke med svetimi angeli in hudobnimi duhovi prevare, napuha in sovraštva do Kristusa, utelešenega Boga.
Dejansko se v današnjem času odvija bitka, v kateri ni jasnega pogleda na resnico, ki jo je Cerkev vedno posredovala. Znotraj Cerkve potrebujemo navzočnost svetih angelov, da nam prinesejo pravo vizijo Boga, ki jo je Cerkev vedno imela. Danes vlada strahovita in splošno razširjena doktrinarna, moralna in liturgična zmeda, in celo dobri ljudje začenjajo dvomiti o temeljnih očitnih resnicah, ki jih Cerkev uči že 2000 let.
Dobri so začeli dvomiti zaradi zapeljivih teorij, ki se nanašajo celo na temeljne resnice, kot so kontracepcija, ločitev, življenje v prešuštvu, sodelovanje pri splavu, sodelovanje z industrijo, ki uporablja zarodke – saj veste, kaj mislim. Obstajajo dvomi. Vladata zmeda in dvoumnost. Na nek način imajo te besede magični in demagoški učinek. To so lepe teorije, ki vas opravičujejo, da ne protestirate proti zlu, ki vas opravičujejo, da ne protestirate proti industriji, ki uporablja zarodke. Zavajajoče prepričljive formulacije. Oddaljeno materialno sodelovanje – lepo ime. Zapeljivo.
Zato potrebujemo luč svetih angelov, da bi jasno videli resnico. Le jasnost resnice bo prinesla mir v naše življenje in nam omogočila, da izkusimo resnično usmiljenje. Cerkev in vse prave katoličane danes napadajo organizirane protikrščanske svetovne sile. Njihov cilj je uničiti krščanstvo in odstraniti Kristusa.
Tudi tu, pri vidnih zunanjih Kristusovih sovražnikih, potrebujemo pomoč svetih angelov. In tako bi bilo v teh razmerah smiselno in primerno, kot sem že dejal, da bi papež posvetil Cerkev svetemu Jožefu in svetemu Mihaelu ter angelom. To bi bilo res zelo pomembno. Imamo primera papeža Leona XIII., ki je leta 1899 ves svet zaupal in posvetil presvetemu Srcu Jezusovemu, in nato papeža blaženega Pija XII., ki je leta 1942 Cerkev in ves svet izročil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. To posvetitev so ponovili tudi drugi papeži in nato leta 1984 še Janez Pavel II.
V enem svojih zadnjih govorov pred smrtjo nam je papež blaženi Pij XII. zapustil naslednjo svetlečo spodbudo, ki jo je 3. oktobra 1958 namenil ameriškim romarjem iz Združenih držav Amerike. Navajam te besede, namenjene ameriškim romarjem: »Oživite svoj čut za nevidni svet, ki je povsod okoli nas, saj se ne oziramo na vidne stvari, ampak na nevidne, in imamo določeno zaupnost z angeli, ki se večno zavzemajo za vaše odrešenje in vaše posvečenje. Če bo Bog hotel, boste z angeli preživeli srečno večnost. Odslej jih spoznavajte že tukaj.« To so besede blaženega Pija XII. ameriškim romarjem.
Sveti Pater Pij je nekoč izrekel stavek o našem času: »To je ura angelov.« Naš čas. Besede patra Pija. Mislim, da zlasti v tem času izredne krize vere v življenju Cerkve zelo potrebujemo novo zavedanje o svetih angelih v Cerkvi in o njihovem delu v Božjem kraljestvu. Moramo jih klicati, jih vključiti, da bi mogli poveličevati Boga v Kristusu in širiti vladavino Kristusa Kralja nad stvarstvom in v družbi, in da bi imeli tudi duhovno orožje za boj proti padlim angelom. Tega ne moremo učinkovito storiti brez navzočnosti svetih angelov in zlasti svetega nadangela Mihaela.
Učenje apostolov, katoliška in apostolska vera, vsebuje to pomembno resnico, o kateri nam govori sv. Pavel v pismu Efežanom: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,11) Tako sveti Pavel. Cerkev na zemlji se zato ustrezno imenuje Ecclesia militans, Cerkev, ki se bori, vojskujoča Cerkev. Zavest, da smo člani te vojskujoče Cerkve, je bila močno izražena že v prvih krščanskih generacijah in potem naprej skozi celotno zgodovino Cerkve.
Najstarejša liturgična besedila krstne liturgije vsebujejo zelo izrazite eksorcizme in molitve ter različne formule blagoslovov. Da bi ohranila zavest o duhovnem boju proti nenehnim vplivom in napadom hudih duhov, je Cerkev že v prvih stoletjih ustanovila red eksorcistov, enega od nižjih redov duhovništva. Taka liturgična praksa in molitev sta odražali apostolski nauk, ki ga navajam po sv. Pavlu in nato po sv. Petru.
Sv. Pavel je v drugem pismu Korinčanom dejal: »Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.« (2 Kor 10,4-5) In sv. Peter pravi: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.« (1 Pt 5,8-9)
V zgodovini človeštva in Cerkve je bilo mogoče opaziti različno intenzivnost vplivov in napadov hudih duhov. Glavni manifestaciji teh vplivov in napadov sta širjenje laži in umorov, saj sta prav to dve najbolj značilni lastnosti osebnosti in dejanj hudiča. Naš Gospod je v Janezovem evangeliju dejal, da je bil hudič »od začetka morilec in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.» (Jn 8,44)
Na pragu 20. stoletja, stoletja nezaslišanega militantnega ateizma in pošastnih protičloveških političnih režimov, je papež Leon XIII. dal Cerkvi znamenito molitev k svetemu nadangelu Mihaelu, za katero je ukazal, naj jo vsak duhovnik in verniki po vsem svetu molijo po tihi maši. Isti papež je dal duhovnikom v molitev celo zelo močno molitev splošnega eksorcizma proti napadom satana in hudobnih duhov. Ta eksorcizem so lahko duhovniki izgovarjali z dovoljenjem svojega ordinarija, papež Leon XIII. pa ga je sam izgovarjal večkrat na dan.
Cerkev na zemlji je, kot smo rekli, vojskujoča Cerkev in vsak pravi katoličan mora biti Kristusov vojak. Cerkev je Cerkev Kristusa, nepremagljivega Kralja kraljev, in resnična zmaga nad svetom, kot pravi sv. Janez, je vera. Katera vera? Katoliška vera! Sveti Mihael in sveti angeli pa so naši bratje in tovariši v češčenju, boju in zmagi Gospoda nebeških vojsk.
Sveti angeli so v bistvu liturgični duhovi. Vse njihovo bitje in življenje oznanja to resnico o Bogu. Nebesa in zemlja so polna njegove slave. Bolj ko liturgična oblika izraža spoštovanje, hierarhični red, osredotočenost na Kristusa, skrivnost, tišino, kot je to primer v tradicionalni obliki latinske maše, bolj ima ta oblika liturgije angelski značaj.
Tradicionalna rimska liturgija danes počasi, a vztrajno osvaja nove generacije katoličanov, ker na zanesljivejši način odraža in uresničuje liturgičnega duha samega Kristusa. Tega procesa ni mogoče obrniti, saj je tradicionalna liturgija najjasnejši glas Kristusove neveste in svetih angelov. Glas, ki so ga naši predniki slišali in doživljali več kot tisoč let.
Tradicionalna rimska liturgija je zaklad, ki pripada vsem svetnikom in Cerkvi vseh časov. Sveti zaklad, ki nam ga ne morejo odvzeti nobeni zmotljivi upravni odloki cerkvenih oblasti, pa čeprav izdani od samega papeža. Tudi če bi ti odredbe, ki nas skušajo oropati tega zaklada, prihajale z najvišjih ravni Cerkve, kot se je to zgodilo z nedavnim motuproprijem Traditiones Custodes. Tudi ta motuproprij nas ne more oropati večnega zaklada tradicionalne latinske maše!
Tradicionalna oblika maše tako ostaja vedno mlada in sodobna. Zakaj? Ker predstavlja enega najbolj natančnih in slovesnih izrazov vere in molitve Cerkve, ne le že stoletja, ampak več kot tisočletje. Za tradicionalno rimsko liturgijo lahko uporabimo trditev sv. Ireneja, cerkvenega očeta iz drugega stoletja, ki je bil učenec Polikarpa in nato sv. Janeza apostola. Sv. Irenej je v svojem delu Adversus Haereses[2] Proti herezijam) izrekel te besede, ki jih parafraziram: liturgija, ki smo jo prejeli od Cerkve in jo ohranjamo, in ki po Božjem duhu vedno obnavlja našo mladost, kot da bi bila nek dragocen zaklad v odlični posodi, povzroča, da sama posoda, ki jo vsebuje (Cerkev), nenehno obnavlja svojo mladost. (3 Knjiga, 24. poglavje, 1. odstavek).
Tradicionalna rimska liturgija je v objektivnem vidiku svoje vsebine in obreda najprimernejši način za duhovno prenovo duš in s tem same Cerkve. Isto resnico izražajo prve besede, izrečene v tradicionalnem rimskem obredu: Introibo ad altare dei ad deum qui laetificat iuventutem meam. Vstopil bom v oltar Boga, ki daje veselje moji mladosti. Na ta način začnemo obred, tradicionalno mašo, ki je prežet z lepoto in nas mogočno kliče k svetosti, pravi mladosti, k nebeški liturgiji svetih angelov.
»Liturgija,« je dejal papež Benedikt XVI., »ki jo obhajamo na zemlji, je neločljivo povezana z nebeškim Jeruzalemom: tam se Bogu in Jagnjetu daruje prava in večna hvalnica, katere zemeljsko obhajanje je le podoba. Tisti, ki sodelujejo pri sveti maši, stojijo skoraj na pragu nebes, s katerega opazujejo bogoslužje angelov in svetnikov. Kjer koli zemeljska Cerkev zapoje svojo evharistično hvalnico, je združena s prazničnim nebeškim zborom, v katerega je po svetnikih del nje že prispel, in daje upanje vsem na zemlji, ki še vedno potujejo proti večni izpolnitvi.« Tako papež Benedikt XVI.
Sv. Frančišek Saleški je dejal: »Prizadevajte si biti zaupni z angeli. Naučite se zavedati, da so nenehno navzoči, čeprav so nevidni. Zlasti ljubite in spoštujte angela varuha škofije, v kateri živite, angela varuha tistih (vaših prijateljev), ki vas obkrožajo in svojega angela varuha. Pogosto se posvetujte z njimi, pridružite se njihovim hvalnicam in skušajte doseči njihovo zaščito in pomoč pri vsem, kar počnete, najsi bo duhovno ali časno.« Tako pravi verz sv. Frančiška Saleškega.
Zaupajmo in kličimo mogočno pomoč angelov, da pridejo in osvobodijo sedež Petrovega naslednika v Rimu, apostolski sedež. Pokličimo svete angele, naj osvobodijo Sveti sedež iz verig, v katere so ga že pred desetletji vklenili visoki cerkveni dostojanstveniki. V verige so jo, našo mater Cerkev, sveti apostolski sedež, vklenili visoki cerkveni možje, ki so zavestno ali nezavedno delovali kot odposlanci protikrščanskih sil našega časa. Kot na začetku Cerkve, ko so svetega Petra, prvega papeža, protikrščanske sile tistega časa vklenile v verige in je bil po gorečih molitvah vse male Cerkve v Jeruzalemu čudežno in mogočno osvobojen – po angelu. Tako verjamemo in zaupamo, da bodo po gorečih molitvah in žrtvah številnih malih v Cerkvi, papeži našega časa, Sveti sedež, naša ljubljena mati in učiteljica, osvobojeni verig doktrinarne in liturgične anarhije in posvetnosti!
Zato, dragi bratje in sestre, zaključujem z besedami sv. Janeza Krizostoma, velikega očeta in doktorja Cerkve, ki je tudi sam prestal toliko preizkušenj in težav ter bil preganjan: »Če je sam zrak poln angelov, koliko bolj je Cerkev polna svetih angelov. Kristjanu se zaradi ničesar ni treba bati hudiča, kajti Gospodov angel se bo utaboril nad tistimi, ki se Ga bojijo, in jih bo rešil.«
Zahvaljujem se vam za pozornost.
[1] V bogoslužnih knjigah, ki jih je po tridentinskem koncilu izdal papež Pij V. (1570), ni posebnega praznika angelov varuhov, zato je njegov naslednik Gregor XIII. leta 1582 ta praznik dovolil španski škofiji Valencia. Papež Pavel V. pa je leta 1608 dovolil za vso Cerkev rimskega obreda obhajati praznik angelov varuhov na prvi prosti dan po sv. Mihaelu, torej na 2. oktober. Klemen IX. je leta 1667 določil, naj bo praznik angelov varuhov na prvo nedeljo v septembru in pri nas je ta nedelja dobila ime ‘angelska nedelja’. Papež Klemen X. je praznik angelov varuhov leta 1670 ukazal za vso Cerkev in ga nastavil na 2. oktober. V naših krajih pa tudi po drugih avstrijskih deželah so ga še naprej obhajali na prvo nedeljo v septembru. Zdaj je god angelov varuhov v vsej zahodni Cerkvi 2. oktobra.
Vir: https://revija.ognjisce.si/iz-vsebine/pricevalec-evangelija/1343-angeli-varuhi
[2] Adversus Haereses: https://archive.org/details/SaintIrenaeusAgainstHeresiesComplete/page/n195/mode/2up?view=theater