BLAGOSLOV ZA ISTOSPOLNE PARE
Nadškof Viganò: Bergoglijevi ‘blagoslovi’ za istospolne pare kažejo, da je »satanov služabnik«.
Nadškof Carlo Maria Viganò pravi, da vatikanski na novo odobreni blagoslovi za istospolne ‘pare’ kažejo, da so »bergoglianska hierarhija« »služabniki Satana in njegovi najbolj vneti zavezniki«.
Nadškof Carlo Maria Viganò; 21. 12. 2023
Ko nas hudič skuša prepričati, da bi grešili, poudarja domnevno dobro plat slabega dejanja, za katerega želi, da bi ga storili, medtem ko zasenči vidike, ki so nujno v nasprotju z Božjimi zapovedmi. Ne pravi nam: Gréši in žali Gospoda, ki je umrl zate na križu, ker ve, da normalen človek ne želi zla kot takega, ampak da običajno dela zlo pod krinko dobrega.
Ta strategija prevare se vedno ponavlja. Da bi mater spodbudil k splavu, Satan od nje ne zahteva, naj bo zadovoljna z umorom otroka, ki ga nosi, ampak naj pomisli na posledice nosečnosti, na to, da bo izgubila službo ali da je premlada in neizkušena v vzgoji in izobraževanju otroka; in skoraj se zdi, da ta mati, s tem ko se je z detomorom naredila za morilko, kaže občutek odgovornosti, ko želi nedolžnemu bitju prihraniti življenje brez ljubezni. Da bi človeka prepričal v prešuštvo, mu zapeljivi duh pokaže domnevne prednosti iskanja izhoda v zunajzakonski aferi, vse v prid miru v družini. Da bi duhovnika spodbudil k sprejemanju krivoverskih odklonov njegovih predstojnikov, poudarja poslušnost avtoriteti in ohranitev cerkvenega občestva.
Te prevare očitno služijo temu, da vlečejo duše proč od Boga, da v njih izbrišejo milost, jih umažejo z grehom in zameglijo njihovo vest tako, da je naslednji padec toliko bolj vsakdanji, kolikor resnejši je. Na nek način se hudičevo delovanje izraža kot »Overtonovo okno«[i], ki naredi žalitev zoper Boga manj grozljivo, zaradi česar verjamemo, da je kazen, ki nas čaka, manj strašna, posledice naše krivde pa bolj sprejemljive.
Šepeta nam, da je Gospod dober in da vsakomur odpušča, pri tem pa poskrbi, da nas odvrne od misli na Kristusovo trpljenje in od dejstva, da je vsak udarec biča, vsaka klofuta, vsak trn, zapičen v njegovo glavo in vsak žebelj, zabit v njegovo meso, sad naših grehov. In potem, če se vdaš skušnjavi, to ni tvoja krivda, ampak tvoja šibkost. In ko je duša zaradi ponavljajočih grehov enkrat pogreznjena v navado zla in pregrehe, se da vleči vse nižje in nižje, dokler se hudičeva zahteva ne pokaže v vsej svoji grozi: Upri se Bogu, zavrni ga, preklinjaj ga in ga sovraži, ker te je z zatiralskimi zapovedmi prikrajšal za pravico do sreče.
Če pogledamo bolj natančno, je to element, ki se v skušnjavi vedno ponavlja, vse od Adamovega greha: prikazati zlo pod lažnim videzom dobrega in dobro kot nadležno oviro pri izpolnitvi uporniške volje.
Cerkev, ki je naša mati, dobro ve, kako nevarno je za krščansko dušo ne meniti se za to peklensko strategijo. Spovedniki, duhovniki in pridigarji so menili, da je nujno vernikom razložiti, kako ravna hudič, da bi s svojim razumom mogli razumeti goljufijo hudobnega duha, da bi se ji lahko zoperstavili s svojo voljo ob pomoči vztrajne molitve in pogostega prejemanja zakramentov. Kako si lahko predstavljamo mamo, ki spodbuja svojega otroka, naj ne napreduje v Božji ljubezni in mu zagotavlja, da mu bo Gospod podelil odrešenje brezpogojno? Katera mati bi bila priča propadu svojega otroka, ne da bi ga poskušala opozoriti in celo kaznovati, da bi doumel težo svojih dejanj in si ne bi povzročil večne škode?
Zmedena deklaracija Fiducia Supplicans, ki jo je pred kratkim objavila parodija nekdanjega Svetega urada, preimenovanega v dikasterij, je dokončno predrla tančico hinavščine in prevare bergoglianske hierarhije in prikazala te lažne pastirje takšne, kakršni v resnici so: Satanovi služabniki in njegovi najbolj vneti zavezniki, na čelu z vsiljivcem, ki sedi – gnusoba opustošenja – na Petrovem prestolu. Že sam uvod dokumenta (naslov se v prevodu glasi Roteče zaupanje; op. prev.) zveni, tako kot vsi tisti, ki jih je izdal Bergoglio, posmehljivo in varljivo: kajti zaupanje v Božje odpuščanje brez kesanja se imenuje domneva odrešenja brez zaslug in je greh proti Svetemu Duhu.
Lažno pastoralno skrb Bergoglia in njegovih dvorjanov za prešuštnike, priležnike in sodomite bi morali najprej javno obsoditi tisti, ki jim vatikanski dokument domnevno koristi in so prve žrtve žveplenega koncilskega in sinodalnega farizejstva. Njihova nesmrtna duša je žrtvovana maliku ‘prebujenosti’ (woke[ii]), saj bodo na dan posebne sodbe odkrili, da so jih prevarali in izdali tisti, ki imajo na zemlji Kristusovo oblast. Krivda, katere bo Gospod obtožil te nesrečne ljudi, se ne bo nanašala le na storjene grehe, ampak tudi in zlasti na to, da so hoteli verjeti v hudičevo laž, v prevaro lažnih pastirjev – začenši z Bergoglijem in Tuchom – za kakršne jim jih je razkrila vest. Gre za laž, ki ji želijo verjeti številni člani hierarhije, ki upajo, da bodo prej ali slej lahko prejeli enak blagoslov skupaj s svojimi sostorilci v pregrehi, ki bi potrdil tisti svetoskrunski in grešni način življenja, ki ga že udejanjajo, in sicer z bahavim Bergoglijevim soglasjem.
Dejstvo, da izjava Tucha Fernándeza[iii], ki jo je odobril Bergoglio, ponavlja, da blagoslov para v neurejeni zvezi ne bi smel izgledati kot oblika poročnega obreda in da je poroka le med moškim in žensko, je del strategije prevare. Kajti tukaj ni sporno to, ali lahko zakon skleneta dva moška ali dve ženski, ampak ali lahko osebe, ki živijo v hudo grešnem stanju, zaslužijo, kot par v neurejeni zvezi, blagoslov, ki ga podeli diakon ali duhovnik, pri čemer je edini previdnostni ukrep, naj se ne daje vtisa, da gre za liturgično slavje.
Pozornost vatikanskega sinedrija je v celoti usmerjena v prepričevanje krščanskega ljudstva, da nima namena formalizirati novih oblik zakonske zveze, medtem ko je popolnoma spregledano stanje smrtnega greha in hudega pohujšanja tistih, ki bi prejeli takšen blagoslov in nevarnost večnega pogubljenja, ki preti tem ubogim dušam. Da ne omenjam družbenega vpliva, ki ga bo imela ta izjava na tiste, ki niso katoličani in se bodo zaradi nje imeli za upravičene do veliko hujših prestopkov. Človek se sprašuje, ali v tej tekmi za uzakonitev sodomije – dosežene, ne da bi šli tako daleč, da bi slavili poroke med sodomiti – obstaja navzkrižje interesov pri tistih, ki jo tako vztrajno predlagajo: to je tako, kot bi se vladarji zavarovali s pravno zaščito pred odgovornostjo preden prebivalstvu vsilijo poskusni genski serum, katerega škodljivih učinkov ne poznajo.
Nobenega dvoma ni: to je grobo prebujenje za tako imenovane konservativce, ki jih prefekt Tucho očitno zasmehuje, ko ga skrbi, da blagoslov para ne bi smel izgledati kot poroka, a nima ničesar povedati o tem, da sta javno priležništvo in sodomija v svojem bistvu grešni stanji. Pomembno je, da se zmerneži – zagovorniki Drugega vatikanskega cerkvenega zbora – lahko imajo za potešene zaradi tiste jezuitske obrobne pripombe (v tem primeru: da ti spontani in ne-obredni blagoslovi niso poroka), ki naj bi rešila doktrino o papeštvu, pri tem pa pahnila duše v pogubljenje.
Za duhovnike, ki ne privolijo v blagoslov teh nesrečnih ljudi, se pripravljata dve poti: prva je izključitev iz župnije oziroma iz škofije ad nutum Pontificis[iv]; druga je, da se sprijaznijo z menjavo svoje pravice do nestrinjanja v zameno za priznanje pravice drugih sobratov do odobritve; nekaj, kar smo na liturgičnem področju že videli pri Summorum Pontificum. Skratka, Bergoglijevo delovanje je kot prodajno mesto vere, kjer lahko najdete vse od obredov velikega tedna pred letom 1955 do LGBT ‘evharistij’, dokler nič glede njegovega ‘pontifikata’ ni postavljeno pod vprašaj.
Temu se pridružuje pohujšanje za katoličane, ki so spričo grozot sekte svete Marte v skušnjavi, da bi sprejeli razkol ali zapustili Cerkev. In še enkrat: s kakšno grenkobo in razočaranjem bodo na Rim gledali tisti ljudje, ki so si v zavedanju objektivne neurejenosti svojega položaja prizadevali in si še vedno prizadevajo z vso svojo močjo in z Božjo milostjo ne grešiti in živeti v skladu z zapovedmi? Kako naj se počutijo tisti ljudje, ki prosijo za očetovski glas, ki bi jih spodbujal, naj nadaljujejo po poti svetosti, ne pa za ideološko priznanje svojih slabosti, za katere vedo, da niso združljive z naravno moralo?
Vprašajmo se: kaj hoče Bergoglio doseči? Nič dobrega, nič pravičnega, nič svetega. Ne želi, da bi bile duše rešene; ne oznanja vztrajno evangelija skladno s priložnostjo, da bi klical duše h Kristusu; ne pokaže jim bičanega in okrvavljenega Odrešenika, da bi jih spodbudil k spremembi življenja. Ne. Bergoglio hoče njihovo pogubo kot peklenski poklon Satanu in predrzen izziv Bogu.
Je pa še bolj neposreden in preprost namen, ki ga je treba doseči: izzvati katoličane, da bi se odvrnili od njegove cerkve in mu dali svobodo, da jo spremeni v priležnico novega svetovnega reda. Duhovnice, gejevski blagoslovi, spolni in finančni škandali, posel z imigracijami, kampanje prisilnega cepljenja, ideologija spola, neo-maltuzijansko[v] okoljevarstvo in tiranska uporaba moči so orodja za pohujšanje vernikov, zgroženost neverujočih in osramotitev Cerkve in papeštva. Kar koli naj se zgodi, Bergoglio je že dosegel svoj cilj, saj si je s tem pridobil soglasje krivovercev in nečistnikov, ki ga priznavajo za papeža, in izrinil vsak kritičen glas.
Če bi ta dokument, skupaj z drugimi bolj ali manj uradnimi izjavami, res imel za namen dobro prešuštnikov, priležnikov in sodomitov, bi jih moral opozoriti na junaštvo krščanskega pričevanja, jih spomniti na žrtvovanje samega sebe, ki ga Gospod pričakuje od vsakega izmed nas, in jih učiti, naj zaupajo v Božjo milost, da bi premagali preizkušnje in živeli v skladu z njegovo voljo. On pa jih, nasprotno, spodbuja, blagoslavlja njihove neurejene zveze, kot da niso take; hkrati pa jih prikrajša za poroko in na ta način prizna, da so v neurejenem odnosu. Bergoglio jih ne prosi, naj spremenijo svoja življenja, ampak dovoli groteskno farso, v kateri se bosta dva moška ali dve ženski lahko skupaj s svojimi sorodniki in prijatelji pojavila pred Božjim služabnikom, da bi bila blagoslovljena, in nato praznovala to grešno zvezo s pogostitvijo, razrezom torte in darili. Ampak to ni poroka, bodimo jasni …
Sprašujem se, kaj bo preprečilo, da bi bil ta blagoslov podeljen ne le paru, ampak več ljudem v imenu mnogoženstva (mnogomoštva); ali mladoletnikom v imenu spolne svobode, ki jo globalistična elita uvaja po ZN in drugih razdiralnih mednarodnih organizacijah. Ali bo dovolj, če poudarimo, da Cerkev ne odobrava poligamnih zvez in pedofilije ali tega, da bi bili poligamisti in pedofili blagoslovljeni? In zakaj ne bi tega trika razširili še na tiste, ki občujejo z živalmi? Saj bi bilo vedno v imenu sprejemanja, povezovanja, vključenosti.
Enakemu hudičevemu ponaredku smo priča glede duhovnic. Če po eni strani sinoda o sinodalnosti ni obravnavala posvečenja žensk, se po drugi strani že načrtuje oblika ‘neposvečenega služenja’, ki bi jim omogočila vodenje lažnih obredov pod pretvezo, da ni več duhovnikov in diakonov. Tudi v tem primeru velja, da verniki vidijo na oltarju žensko v albi, ki bere evangelij, pridiga in deli obhajilo, tako kot bi to počel duhovnik, kar pa ona ni. To se dela z vatikansko opombo, da gre za službo, ki ne postavlja pod vprašaj katoliškega duhovništva.
Znamenje koncilske in sinodalne cerkve, te sekte upornikov in sprevržencev, je laž in hinavščina. Njen namen je v bistvu hudoben, ker Bogu jemlje čast, izpostavlja duše nevarnosti pogubljenja, jim preprečuje, da bi delali dobro in jih spodbuja k delanju zla. Tisti v bergoglijevski cerkvi, ki še naprej sledijo doktrini in zapovedim Katoliške cerkve, niso v liniji, in bodo prej ali slej končali tako, da se bodo ločili od nje ali se vdali.
Katoliška cerkev je edina barka (skrinja, pribežališče; op. prev.), po kateri je Gospod odredil odrešenje in posvečenje človeštva. Povsod, kjer nekaj, kar se zdi, da je cerkev, ravna in deluje za pogubljenje človeštva, to ni Cerkev, temveč njen bogokletni ponaredek. Enako velja za papeštvo, ki ga je previdnost želela kot vez ljubezni v resnici in ne kot orodje za razdor, pohujšanje in pogubo duš.
Opominjam vse, ki so bili odlikovani z dostojanstvom kardinala, svoje brate v škofovstvu, duhovnike, klerike in vernike, naj se najodločneje zoperstavijo tej nori dirki proti breznu, v katerega nas želi na silo pahniti sekta izdajalskih odpadnikov od vere. Škofe in Božje služabnike rotim – po presvetih ranah našega Gospoda Jezusa Kristusa – naj ne samo povzdignejo svoj glas v bran nespremenljivega nauka Cerkve in v obsodbo stranpoti in krivoverstev, ne glede na to, pod kakšno podobo se pojavljajo, ampak naj tudi posvarijo vernike in preprečijo te bogoskrunske blagoslove v svojih škofijah. Gospod nas bo sodil na podlagi svojega svetega zakona in ne na podlagi farizejskih zapeljevanj tistih, ki služijo sovražniku.
+ Carlo Maria Viganò, nadškof
[i] Overtonovo okno je obseg politik, ki so politično sprejemljive za večino prebivalstva v danem času. Znano je tudi kot okno razprave. Izraz je dobil ime po ameriškem političnem analitiku Josephu Overtonu, ki je izjavil, da je politična sposobnost preživetja ideje odvisna predvsem od tega, ali spada v to območje, in ne od tega, čemur politiki osebno dajejo prednost. Po Overtonovem mnenju okno zaobjema vrsto politik, ki jih lahko politik priporoči, ne da bi bil videti preveč skrajen, da bi pridobil ali obdržal javno funkcijo glede na ozračje javnega mnenja v tistem času.
[ii] Woke: beseda, ki izhaja iz afroameriške pogovorne angleščine in pomeni ‘pozoren na rasne predsodke in diskriminacijo’. Z začetkom leta 2010 je začel zajemati širšo zavest o družbenih neenakostih, kot so rasne krivice, seksizem in zanikanje pravic LGBT.
[iii] Kardinal Víctor Manuel ‘Tucho’ Fernández je argentinski prelat katoliške cerkve in teolog. Trenutno je vodja Dikasterija za nauk vere. Avtor knjige Ozdravi me z usti. Umetnost poljubljanja.
[iv] Po volji in presoji papeža.
[v] ‘Neo-maltuzijanizem’ je zaskrbljenost, da lahko prenaseljenost in prekomerna poraba povečata izčrpavanje virov in/ali degradacijo okolja, ki bo povzročila ekološki propad ali druge nevarnosti. Thomas Malthus: angleški ekonomist, zgodovinar, demograf in sociolog (1766 – 1834).
ODMEVI NA FIDUCIA SUPPLICANS – pravoverni se upirajo zlu in prevari:
– Kardinal Gerhard Müller; nekdanji prefekt Kongregacije za nauk vere: https://newdailycompass.com/en/mueller-blessings-for-gay-couples-are-blasphemous
– Tomash Peta, nadškof metropolit nadškofije Svete Marije v Astani, Kazahstan: https://rorate-caeli.blogspot.com/2023/12/archdiocese-of-saint-mary-in-astana.html
– Konferenca katoliških škofov Nigerije: https://www.africa.com/concerning-fiducia-supplicans-a-declaration-by-the-dicastery-for-the-propagation-of-the-faith-on-the-pastoral-meaning-of-blessings-in-the-church/
– SSPX: https://sspx.org/en/content/87550
– Več odmevov: http://www.lmschairman.org/2023/12/reactions-to-fiducia-supplicans.html