JOSEPH STRICKLAND – PISMO ŠKOFOM
Škof Joseph Strickland: vsak škof bi moral pojasniti, da Frančišek ne uči več katoliške vere.
Škof Joseph Strickland je ostro grajal ‘tihe’ ameriške škofe v močnem pismu, ki ga je prebral pred stavbo, kjer je potekalo srečanje USCCB v Baltimoru in jih opozoril, da bo Bog kaznoval tiste, ki ne bodo spregovorili proti »lažnim sporočilom, ki nenehno prihajajo iz Vatikana« pod vodstvom papeža Frančiška.
LifeSite News; 13. 11. 2024
Opomba urednika: Sledi odprto pismo škofa Josepha Stricklanda, naslovljeno na Konferenco katoliških škofov Združenih držav (USCCB) med njihovim jesenskim plenarnim zasedanjem leta 2024 v Baltimoru.
Spoštovani škofje!
Danes ste, apostoli današnjega časa, zbrani tukaj, ko Cerkev in s tem svet stojita na robu brezna. In vendar ste se vi, ki vam je zaupano varstvo duš, odločili, da ne spregovorite niti besede o hudi duhovni nevarnosti.
Smo pred tem, da se uresniči vse, kar je bilo prerokovano o Cerkvi in gnusobah, ki naj bi se pojavile v teh časih, ko ves pekel napada Cerkev Jezusa Kristusa in si padli angeli pekla ne prizadevajo več vstopiti v njene svete dvorane, temveč so že v njih, gledajo skozi okna in odklepajo vrata, da bi spustili notri še več peklenskega uničenja.
Mislim, da je imel sv. Juda v mislih ljudi, kakršni ste številni med vami, ko je opisal osebe, ki »se brez strahu gostijo z vami, a pasejo sami sebe. Brezvodni oblaki so, ki jih mimo ženejo vetrovi, poznojesenska drevesa brez sadov so, dvakrat mrtva, izkoreninjena, divji morski valovi so, ki naplavljajo peno lastne sramote, blodeče zvezde, zanje je prihranjena večna črna tema.« (Jud 1,12-13)
Veliko ljudi je spraševalo, kaj se mora še zgoditi, da bo več kot le nekaj škofov končno spregovorilo proti lažnim sporočilom, ki nenehno prihajajo iz Vatikana pod vodstvom papeža Frančiška, in tudi sam si vedno znova postavljam isto vprašanje:
KAJ SE MORA ŠE ZGODITI?
Mar ne veste, da bo naš Gospod poslal svoje angele maščevanja, da privedejo h kesanju tiste, ki so bili poklicani za njegove apostole in niso varovali tega, kar jim je dal?
In vendar ste skoraj vsi vi, moji bratje, stali ob strani in nemo opazovali, kako se je odvijala sinoda o sinodalnosti, gnusoba, ki si je niso izmislil zato, da bi varovala zaklad vere, ampak da bi ga razdejala, in le malo klicev je bilo slišati od vas, mož, ki bi morali biti pripravljeni umreti za Kristusa in njegovo Cerkev.
Sklepni dokument sinode je bil objavljen, vendar je bila pri tem uporabljena iznajdljiva prevara, ki je tako značilna za Vatikan pod Frančiškovim nadzorom. Ob tem, ko so opozarjali na vprašanja, ki so skrbela številne, so vrinili tisto, kar je bil vedno njihov pravi cilj, ne da bi to sploh kdo opazil. Kar so v osnovi želeli, je bilo razrušenje Kristusove Cerkve z zamenjavo njene strukture, kakršno je postavil naš Gospod, z novo od hudiča navdahnjeno strukturo ‘sinodalnosti’, ki je dejansko nova cerkev, ki nikakor ni katoliška.
Zdaj vidimo, kako se preroške besede častitljivega nadškofa Fultona Sheena udejanjajo pred našimi očmi: »Ker bo njegova vera bratstvo ljudi brez očetovstva Boga, bo postavil proti-cerkev, ki bo oponašanje Cerkve, ker on, hudič, oponaša Boga. Imela bo vsa znamenja in značilnosti Cerkve, a v nasprotnem smislu in oropana vse Božje vsebine, in bo skrivnostno telo Antikrista, ki bo po vsem zunanjem spominjalo na skrivnostno Kristusovo telo …« (Radijska oddaja; dne 26. 1. 1947).
Vidimo, da Kristusovi sovražniki s prizadevanjem za ‘sinodalnost’ pred nas postavljajo, kot pravi nadškof Sheen, »novo vero brez križa, liturgijo brez prihodnjega sveta, religijo, ki bo uničila vero, ali pa politiko, ki je religija – tista, ki daje cesarju celo to, kar je Božje.«
KAJ SE MORA ŠE ZGODITI?
Osnovno razumevanje papeštva nas sooča z resničnostjo, da se je papež Frančišek odrekel svoji odgovornosti služiti kot prvi varuh zaklada vere. Vsak škof slovesno obljubi, da bo varoval zaklad vere, petrinska služba pa prvenstveno sestoji v tem, da je papež varuh varuhov in služabnik služabnikov. Sveti Peter je službo, ki nosi njegovo ime, prejel, ko ga je Kristus po vstajenju trikrat vprašal: »Ali me ljubiš?«, sveti Peter pa je odgovoril: »Ti veš, da te ljubim« in tako ozdravil svojo izdajo med Kristusovim prenašanjem trpljenja. In kdo je ta Jezus, za katerega Peter pravi, da ga ljubi? On je seveda utelešena resnica, zatorej sveti Peter izjavlja, da ljubi resnico. To poraja vprašanje: »Ali papež Frančišek ljubi resnico, ki jo Jezus Kristus uteleša?« Žal nas njegova dejanja in njegova politika, ki pospešuje relativizirano različico resnice, ki sploh ni resnica, pripeljejo do pogubnega sklepa: človek, ki zaseda sedež sv. Petra, ne ljubi resnice[1]in jo želi preoblikovati po podobi človeka.
Ni škofa, ki ne bi vedel za izjave papeža Frančiška, ki so nedvoumno zanikanje katoliške vere. Frančišek je na primer javno izjavil, da je obstoj vseh religij izraz Božje volje in da so vse religije pot do Boga. Papež Frančišek je v tej izjavi zanikal bistveni del katoliške vere. Koliko duš, ki bodo sprejele njegovo zmotno izjavo, da bodo vse religije vodile k odrešenju, bo izgubljenih? Tako težko razumem, da sodobni apostoli, možje, ki so posvečeni za varuhe vere, tega nočejo priznati in se za to smrtonosno laž raje ne menijo ali jo celo spodbujajo. Vsak škof in kardinal bi moral javno in nedvoumno pojasniti, da Frančišek ne uči več katoliške vere. Za usodo duš gre!
Zato ponovno sprašujem: KAJ SE MORA ŠE ZGODITI?
To stanje mora nas, škofe Kristusove Cerkve, kot naslednike apostolov prisiliti, da sami odgovorimo na ključno vprašanje: »Ali resnično ljubimo Jezusa Kristusa, učlovečeno resnico?« Zaradi papeža, ki dejavno nasprotuje božanskim resnicam naše katoliške vere, odgovornost pade na škofe sveta, da izpovejo svojo ljubezen do našega Gospoda, da varujejo sveti zaklad vere in se zoperstavijo vsakemu poskusu rušenja resnice.
Vrnimo se k usodnemu pogovoru med našim vstalim Gospodom in sv. Petrom. Ko Peter odgovori: »Gospod, ti veš, da te ljubim,« Jezus odvrne: »Pasi moja jagnjeta« in spet »Pasi moje ovce«. Kako naj Peter pase Kristusova jagnjeta? Seveda z resnico – s samim Jezusom Kristusom, ki JE resnica.
In vendar, kje so tisti možje, ki jih je Gospod poklical, naj pasejo njegove ovce? Kje so nasledniki apostolov, ki so obljubili, da bodo branili ovce s svojim življenjem? Sedijo nekaj metrov stran, drug drugega hvalijo, poslušajo besede, za katere brez dvoma vedo, da niso resnica, igrajo se s temo in sramotijo resnico, za katero so prvotni apostoli umrli, da bi jo ohranili.
KAJ SE MORA ŠE ZGODITI?
Imate besede tistih, ki so govorili v Svetem pismu, modrost svetega izročila Cerkve in smernice nekdanjih papežev in velike množice svetnikov, da bodo prišli lažni učitelji in da bo sveta vera napadena, pa vendar vas je večina šla v bitko brez oklepa in ste se nato odzvali kot tisti, ji je zmeden, ker so njegovo kožo prebodle strupene puščice. Dano vam je bilo vse, kar je bilo potrebno za zagotovilo, da vas Satanove laži ne bodo zaslepile. Zakaj ste torej šli brez Božjega oklepa? Ko vidite strupene puščice krive vere, ki padajo na ljudi, je VAŠA odgovornost, da jih opozorite in rečete: »Nadenite si oklep našega Gospoda, ki je resnica, in ne boste ranjeni.«
In vernikom postavljam isto vprašanje: KAJ SE MORA ŠE ZGODITI?
Kaj pa, če se vaši pastirji ne osvestijo? Kaj pa, če so vsi sprejeli trideset srebrnikov in ostajajo tiho vpričo izdajstva, ki še nadalje prebada roke in noge našega Gospoda? Torej, kaj ser mora še zgoditi, da boste povzdignili glas?
Številni bi lahko rekli, da to ni vaša odgovornost; resnico lahko živiš tiho v svojem srcu. Vendar govoriti resnico nikoli ne more biti zgolj odgovornost nekoga drugega, ker je Bog resnico vtisnil v srce vsakega človeka. Zato je resnica kot sveto Božje darilo last vsakega človeka. In nikoli nihče ne more reči, da v sebi ni imel resnice – in nikoli ne more človek upravičeno trditi, da jo je moral, če jo je hotel najti, zbrati iz vetra, ali da jo je lahko zbral le iz besed drugega. Duša resnico prepozna in se z njo hrani, in tisti, ki oslabijo zaradi pomanjkanja resnice, ne oslabijo, ker jim v dušo ne bi bil položen niti kanček resnice.
Pravzaprav je taka oseba resnico znova in znova zatirala – in ji je bilo pogosto rečeno, naj ‘odstopi’[2]? – dokler si ni več upala dvigniti glave. Zato se človek znajde v tako žalostnem stanju in zato, kadar zakliče: »Nisem sam kriv, da v meni ni bilo resnice, ali da je nisem prepoznal, ko sem jo srečal,« govori v zmoti.
Naš Gospod Jezus Kristus je s tem, ko je podelil svobodno voljo tistim, ki jih ljubi, to je vsakemu človeku brez izjeme, podaril dar resnice vsakemu izmed nas, tako da če je v človekovem srcu kakšna nagnjenost, potem je to nagnjenje duše, da se odziva na njegovo resnico. Zato duša, prikrajšana za resnico, spi zimsko spanje, dokler ne shira v nekaj hladnega in trdega. Ali niste videli, kako celo angeli teme prepoznajo resnico in ne morejo storiti drugega kot to, kar jim zapoveduje naš Gospod – in vendar si prizadevajo skriti resnico pred vsakim človekom v njegovo večno pogubljenje?
Zato še enkrat vprašam – KAJ SE MORA ŠE ZGODITI? ALI BOSTE UMRLI ZA NJEGA?
Škof Joseph E. Strickland;
Upokojeni škof
Ko zaključujem to pismo, ki postavlja vprašanje: »Kaj se mora še zgoditi?«, bi se rad zahvalil svojim sodelavcem, apostolom in evangelistom, zlasti svetima Jerneju in Judu. Zakaj tema dvema? Ker nista najbolj znana ali pogosto navajana med apostoli in zato čutim sorodnost z njima, ker sem bil tudi sam bolj nepomemben škof, ki bi moral ostati skrit.
V dvorani nekaj metrov stran se odvija srečanje mož, ki bi jih lahko opisali kot skupino izvedencev za katolištvo. Med njimi je veliko odličnih in sposobnih, ki bi lahko bili v vrhu katerega koli poklica, ki bi si ga izbrali, vendar so škofje, nasledniki apostolov.
Žal so večinoma tihi pastirji, ki nočejo tvegati, da bi povzdignili glas pred zlimi in uničujočimi silami, ki grozijo Cerkvi. Te sile so poskušale utišati mene, teh mož pa ni bilo treba utišati – nikoli niso dali niti glasu od sebe.
Prosim vernike, naj goreče molijo, da bi vsi pastirji našli svoj glas in rekli z menoj: »Que viva Cristo Rey – naj živi Kristus Kralj, učlovečena resnica!«
[1] Človek pogube (2 Tes, 1-12)
Kar pa zadeva prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati v umu in vznemiriti ne po kakšnem duhu ne od besede ne od kakega pisma, kakor da je to od nas, češ da je Gospodov dan že nastopil. Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, da je Bog. Se ne spominjate, da sem vam pravil te reči, ko sem bil še pri vas? Veste pa tudi, kaj ga zdaj zadržuje, da se ne more razodeti pred časom. Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu; treba je samo, da se umakne on, ki zadržuje. In tedaj se bo razodel nepostavnež, ki ga bo Gospod Jezus usmrtil z dihom svojih ust in ga uničil z veličastjem svojega prihoda. Nepostavnežev prihod bo v skladu s satanovim delovanjem in se bo kazal z vso močjo, z znamenji in lažnimi čudeži. Z vsakovrstnim krivičnim zapeljevanjem se bo predstavljal tistim, ki gredo v pogubo, ker niso sprejeli ljubezni do resnice, da bi bili rešeni. Zato jim Bog pošilja delovanje blodnjave, da verjamejo láži: tako bodo obsojeni vsi, ki niso verjeli resnici, temveč so pritrjevali krivičnosti.
[2] Kot priča odstopi od pričanja. (op. prev.)