DILEXIT NOS ^[1] – SKRITI STRUP V SRCU FRANČIŠKOVE OKROŽNICE

LifeSite News: Matthew McCusker; 3. december 2024

V tem članku bom utemeljeval, da nasprotno od spodbujanja tradicionalne pobožnosti Srca Jezusovega, Frančiškov Dilexit Nos predstavlja popolnima novo pobožnost, ki ji manjkajo bistveni elementi pobožnosti, kot jo je naš Gospod Jezus Kristus razodel sveti Marjeti Mariji Alacoque.

Kajti če je prva in najpomembnejša stvar pri posvetitvi [presvetemu Srcu] ta, da mora biti ljubezen ustvarjenega bitja dana v zameno za ljubezen Stvarnika, iz tega takoj sledi nekaj drugega, namreč, da mora biti isti neustvarjeni Ljubezni, če je bila zapostavljena zaradi pozabljivosti ali prizadeta z žalitvami, dano neke vrste nadomestilo za krivico, in ta dolg se običajno imenuje zadoščenje.^[i]

– Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor; »O zadoščenju, ki ga dolgujemo presvetemu Srcu Jezusovemu«

Dilexit Nos, nov vatikanski dokument o Srcu Jezusovem, je bil deležen mešanih odzivov. Nekateri katoličani so se pozitivno odzvali na besedilo, za katerega se na prvi pogled zdi, da spodbuja tradicionalno katoliško pobožnost. Drugi so se dokumenta lotili z nezaupanjem zaradi prejšnjih Frančiškovih besed in dejanj.

V tem članku bom utemeljeval, da nasprotno od spodbujanja tradicionalne pobožnosti Srca Jezusovega, Dilexit Nos predstavlja popolnoma novo pobožnost. Tej novi pobožnosti manjkajo bistveni elementi pobožnosti presvetega Srca, kot jo je naš Gospod Jezus Kristus razodel sveti Marjeti Mariji Alacoque in kot jo je odobrilo in spodbujalo nasledstvo rimskih papežev.

Je pa nova pobožnost dobro prilagojena novi morali dokumentov Amoris Lætitia^[2] in Fiducia Supplicans^[3].

V Amoris Lætitia Frančišek predstavi sprevrženo obliko morale, ki odpravlja pojem intrinzičnega^[4] zla in razlikovanje med stanjem milosti in stanjem smrtnega greha. Dokument vsebuje tudi bogokletni nauk, da Bog včasih hoče greh, vključno s svetoskrunskim prejemom svetega obhajila. Ta nova morala je podkrepljena v dokumentu Fiducia Supplicans, ki je dovolil blagoslov tistih, ki se duhovniku predstavijo kot istospolni par.

Nova Frančiškova morala je nezdružljiva s tradicionalnimi pobožnostmi Katoliške cerkve. To je še posebej opazno v primeru tradicionalne pobožnosti presvetega Srca, ki jo je uvedel naš Gospod predvsem v zadoščenje za bogoskrunstva in brezbrižnost do najsvetejšega zakramenta. Pobožnost poudarja zlo greha in žalitev, ki jo povzroča Božjemu Srcu našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je trpel in umrl, da bi nas odrešil grehov.

Frančišek torej v Dilexit Nos predpisuje novo obliko pobožnosti, ki je usklajena z novo moralo Amoris Lætitia in Fiducia Supplicans. To novo pobožnost zakrije v nekakšen tradicionalen jezik, da bi zavedel nepozorne, vendar objektivna analiza razkrije, da sta si obe pobožnosti le malo podobni.

Obseg tega razhajanja bomo lahko jasneje videli, če si najprej ogledamo razodetja sveti Marjeti Mariji Alacoque in nauk o Srcu Jezusovem, ki so ga Katoliški cerkvi predložili nasledniki svetega Petra, ki so odobrili in širili to pobožnost.

Razodetje presvetega Srca sveti Marjeti Mariji Alacoque

Skozi stoletja so številni svetniki in duhovni pisci govorili o milostih, ki izvirajo iz Srca našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je tako človeško kot božansko. Pobožnost presvetega Srca, kot jo poznamo danes, pa izvira iz razodetij, ki jih je naš Gospod naklonil sveti Marjeti Mariji med letoma 1673 in 1675. Katoliška cerkev je odobrila pristnost teh razodetij in pobožnost je spodbujalo več papežev.

Praznik presvetega Srca Jezusovega, za katerega je naš Gospod prosil v razodetjih, so prvič obhajali v Franciji z odobritvijo krajevnih ordinarijev v 70. letih sedemnajstega stoletja. Leta 1765 je bil razširjen z dovoljenjem papeža Klemena XIII., na vesoljno Cerkev pa ga je leta 1856 razširil papež Pij IX.

Dne 17. marca 1918 je papež Benedikt XV. odobril kanonizacijo svete Marjete Marije Alacoque. V odloku je zapisal: »Pobožna hči svetega Frančiška Saleškega je prejela od samega Jezusa poslanstvo, da razkrije bogastvo njegovega Božjega Srca, da bi ljudje lahko prihajali k njemu kot izviru milosti in zgledu kreposti … zgodovinar lahko danes reče, da je njena zgodba zaključena; teolog in poznavalec cerkvenega prava sta svoje raziskave in izpraševanja opravila do konca; iz rok tudi najbolj kritičnih je padlo orožje … ni več vzroka, da bi odlašali s priznanjem splošnega značaja njenega apostolata.^[ii]

Papeži so z oblastjo učili o pomenu in značaju te pobožnosti v številnih okrožnicah, zlasti Annum Sacrum^[5] papeža Leona XIII., Miserentissimus Redemptor^[6] in Caritate Christi Compulsi^[7] papeža Pija XI. ter Haurietis Aquas^[8] papeža Pija XII.

Cilj pobožnosti: zveličanje in posvečenje duš

V prvem razodetju, danem sveti Marjeti Mariji dne 27. decembra 1673, je naš Gospod izrazil svojo veliko ljubezen do človeštva: »Moje Srce je tako polno ljubezni do ljudi, da ne more več pri sebi zadrževati žarkov te goreče ljubezni, temveč je prisiljeno, da jih s tvojo pomočjo razširi in razodene ljudem, da jih obogati z zakladi, ki so v tem Srcu. Ti zakladi so milosti zveličanja in posvečenja, ki edino morejo človeka rešiti iz prepada pogubljenja.«^[iii]

Ker je tako ljubil človeštvo, je želel vzpostaviti novo obliko pobožnosti njegovega presvetega Srca za odrešenje in posvečenje človeštva.

Sveta Marjeta Marija je o namenu Srca Jezusovega zapisala naslednje: »Hoče samo vzpostaviti svojo vladavino med nami, da bi nam izdatneje podelilo svoje dragocene milosti zveličanja in odrešenja.«^[iv]

Ker: »Na ta način želi številnim povrniti življenje; in s tem, da jih odtegne s poti pogubljenja in uniči Satanovo oblast v njihovih srcih, vzpostaviti v njih oblast svoje ljubezni.«^[v]

Papež Leon XIII. je učil, da je presveto Srce »znamenje in zaznavna podoba neskončne ljubezni Jezusa Kristusa^[vi]. Papež Pij XII. je razvil to misel in učil, da je »Njegovo Srce, bolj kot vsi drugi udi njegovega telesa, naravno znamenje in simbol njegove brezmejne ljubezni do človeškega rodu.«^[vii]

Papež Pij XI. je opozoril na razmerje med neskončno ljubeznijo Boga do človeka in neskončno grozo grehov, s katerimi ga človek žali. Kristusov namestnik je učil: »In prav to je bil namen usmiljenega Jezusa, ko nam je pokazal svoje Srce, ki je imelo na sebi znamenja trpljenja, in razkazoval plamene ljubezni, da bi v prvih spoznali neskončno zlobo greha, v drugih pa lahko občudovali neskončno dobrotljivost našega odrešenika in tako mogli bolj močno sovražiti greh ter mu bolj goreče vračati ljubezen.^[viii]

Papež Leon XIII. je pobožnost presvetega Srca predstavil kot sredstvo odrešenja in posvečenja za ves človeški rod. Tisti v stanju milosti, »v katerih srcih sta spoznanje in ljubezen Jezusa Kristusa«, bodo »čutili, da vera in ljubezen rasteta«, medtem ko bodo tisti v smrtnem grehu »lahko še vedno deležni plamena dobrotljivosti iz njegovega presvetega Srca«.^[ix] Za tiste zunaj Cerkve pa papež upa, da jim bo Bog v odgovor na molitve k presvetemu Srcu in s tem, da jim bo »dal vero in svetost«, omogočil »pridobiti večno srečo v nebesih.«^[x]

Papež Pij XI. ponavlja nauk Leona XIII. in poudarja sadove svetosti, ki obdarjajo tiste, ki opravljajo pobožnost presvetega Srca, še zlasti »odločnejše prizadevanje za opravljanje pokore za lastne napake in napake drugih, za obnovitev Kristusove časti in spodbujanje večnega zveličanja duš.«^[xi]

Opravljanje pobožnosti vodi do posvečenja tistih, ki jo izvajajo: »Če bo kdo ljubeče premišljeval o teh stvareh, o katerih smo govorili, in si jih bo globoko vtisnil v misli, ne bo mogel, da se ne bi zdrznil ob vsakem grehu kot ob največjem zlu, še več, popolnoma se bo predal Božji volji in si prizadeval popraviti okrnjeno čast Božjega veličastva z nenehno molitvijo, prostovoljnim mrtvičenjem, potrpežljivim prenašanjem nadlog, ki ga doletijo, in nazadnje s tem, da bo vse svoje življenje preživel v opravljanju pokore.^[xii]

In kot rezultat pobožnosti bodo: »Pravični opravičeni in se bodo še naprej posvečevali (prim. Raz 22, 11), popolnoma in z novim žarom se bodo posvetili službi svojemu Kralju, ko ga bodo videli obsojanega in napadenega s tako številnimi in hudimi žalitvami, toda bolj kot vse drugo bodo po premišljevanju o tožbi Božje Žrtve goreli od vneme za večno zveličanje duš.^[xiii]

Vrhovni pontifik^[9] nadaljuje: »Zagotovo ni razloga za dvom, častiti bratje, da bodo iz te pobožno vzpostavljene in vsej Cerkvi zapovedane pobožnosti izvirale številne odlične koristi ne le za posamezne ljudi, ampak tudi za skupnost – cerkveno, civilno in domačo – saj je sam naš odrešenik obljubil Marjeti Mariji, da bodo “vsi tisti, ki bodo izkazali to čast njegovemu Srcu, obdarjeni z obiljem nebeške milosti.”«^[xiv]

Pobožnost presvetega Srca, ki izhaja iz neskončne ljubezni Jezusa Kristusa, ima za cilj zveličanje in posvečenje duš, kot se je tako lepo izrazil papež Leon XIII.: »Zdaj, danes, glejte, nam je razodeto še eno blagoslovljeno in nebeško znamenje – presveto Srce Jezusovo, s križem, ki se dviga iz njega in sije z bleščečim sijajem sredi plamenov ljubezni. V to presveto Srce je treba položiti vse naše upe in njega je treba z zaupanjem prositi za zveličanje ljudi.«^[xv]

Toda iz kakšnih vrst dejanj sestoji ta pobožnost?

Naš Gospod trpi zaradi človeške nehvaležnosti
in skrunitev presvetega zakramenta

Več stoletij so katoličane k molitvi, kesanju in zadoščanju spodbujale te besede našega Gospoda sveti Marjeti Mariji Alacoque: »Glej to Srce, ki je ljudi tako zelo ljubilo, da se ni ničesar zbalo, ampak se popolnoma izčrpalo in žrtvovalo, da pokaže svojo ljubezen. Za plačilo pa prejemam od večine ljudi le nehvaležnost, ker se nespoštljivo obnašajo pred menoj, me božjeropno (bogoskrunsko) prejemajo v svetem obhajilu, ker me zaničujejo in so hladni do mene v tem zakramentu ljubezni.«^[xvi]

Bog tako ljubi človeštvo, da nam je dal svoje telo in kri v zakramentu ljubezni. Toda človeštvo ga žali in globoko rani, ko zavrača ta dar z nehvaležnostjo, nespoštljivostjo in, kar je najhuje, svetoskrunstvom. Najpogostejša oblika bogoskrunstva zoper Najsvetejše je prejemanje svetega obhajila v stanju smrtnega greha.

Naš Gospod je rekel sveti Marjeti Mariji Alacoque: »To [svetoskrunstvo in brezbrižnost] je zame veliko bolj boleče kot vse, kar sem prestal v svojem trpljenju. Če bi mi ljudje vsaj malo vrnili ljubezen, bi se mi zdelo neznatno vse, kar sem naredil zanje, in bi si želel, če bi bilo tako mogoče, to znova pretrpeti; toda na mojo gorečo ljubezen odgovarjajo s hladnostjo in zavračanjem.^[xvii]

Da bi obudil duha zadostitve, je naš Gospod prosil svojo Cerkev, naj uvede poseben praznik v čast njegovemu presvetemu Srcu: »Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini svetega Rešnjega telesa poseben praznik v čast mojemu Srcu. Ta dan naj verniki prejmejo sveto obhajilo in naj s slovesno spravno molitvijo vračajo mojemu Srcu čast, ki so mu jo vzela žaljenja, ki so se godila, kadar je bilo izpostavljeno na oltarjih. Obljubljam ti pa, da se bo moje Srce razširilo in obilno izlilo svojo ljubezen na vse, ku mu bodo izkazovali to čast in se trudili, da bi jo mu izkazovali tudi drugi.«^[xviii]

V nekem drugem razodetju je naš Gospod dal dvanajst obljub tistim, ki bodo vsak prvi petek v mesecu zadoščevali njegovemu presvetemu Srcu, posebno obljubo pa je dal tistim, ki bodo prejeli sveto obhajilo na prvi petek vsakega meseca: »V neizmernem usmiljenju svojega Srca ti obljubim, da bo moja neskončna ljubezen podelila milost spokorne smrti tistim, ki prejmejo sveto obhajilo devet mesecev zapored vsak prvi petek. Ne bodo umrli v moji nemilosti niti brez svojih zakramentov, ker bo v zadnjem trenutku moje Božje Srce njihovo varno zavetje.«

Potrebo po zadostitvi ponavljajo in razlagajo rimski papeži v svojih okrožnicah. Dejansko je bila okrožnica Miserentissimus Redemptor papeža Pija XI. objavljena z uradnim podnaslovom »O zadostitvi presvetemu Srcu Jezusovemu«.

Kristusov namestnik v uvodnem odstavku začne s priznavanjem »tistih pritožb, ki jih je preljubeznivi Jezus izrekel, ko se je razodel Marjeti Mariji Alacoque«, in tako kot vrhovni pontifik želi učiti »o dolžnosti častnega zadoščenja, ki ga vsi dolgujemo presvetemu Srcu Jezusovemu.«^[xix]

Ta zadostitev je jedro pobožnosti presvetega Srca: »Kajti če je prva in najpomembnejša stvar pri posvetitvi [presvetemu Srcu] ta, da mora biti ljubezen ustvarjenega bitja dana v zameno za ljubezen Stvarnika, iz tega takoj sledi nekaj drugega, namreč, da mora biti isti neustvarjeni Ljubezni, če je bila zanemarjena zaradi pozabljivosti ali prizadeta z žalitvijo, dano nekakšno nadomestilo za krivico, in ta dolg se običajno imenuje zadostitev.«^[xx]

Pij XI. uči, da »je imel duh sprave ali zadostitve vedno prvo in najpomembnejše mesto v češčenju presvetega Srca Jezusovega« in da »nič ni bolj v skladu z izvorom, značajem, močjo, in značilnimi praksami te oblike pobožnosti, kot je razvidno iz zgodovinskih zapisov in običajev, pa tudi iz svetega bogoslužja (liturgije) in papeških dokumentov.«^[xxi]

Vrhovni pontifik je nato pojasnil, zakaj je tako: »Kajti ko se je Kristus razodel Marjeti Mariji Alacoque in ji razodel neskončnost svoje ljubezni, je hkrati na način žalujočega potožil, da so mu nehvaležni ljudje povzročili zelo številne in hude krivice – in želeli bi, da bi bile te besede, s katerimi je izrazil tožbo, trdno zasidrane v mislih vernikov in jih nikoli ne bi izbrisala pozaba: “Glej to Srce,” je rekel, “ki je tako ljubilo ljudi in jih obsulo z vsemi koristmi, v zameno za to brezmejno ljubezen pa ni prejelo povračila, ampak omalovaževanje in sramotenje, in to pogosto s strani tistih, ki so bili vezani z obvezo in dolžnostjo posebne ljubezni (Bogu posvečene duše; op. prev.).”«

Naš Gospod nam je dal sredstva, s katerimi bi “te krivde lahko oprali”: »Nato je priporočil nekaj stvari, ki jih je treba storiti, zlasti naslednje, kot njemu najbolj všečno, namreč, naj se ljudje približajo oltarju z namenom, da se spokorijo za greh in naj prejmejo zadostilno sveto obhajilo – in naj opravijo tudi spravne prošnje in molitve, podaljšane na celo uro, ki se upravičeno imenuje ‘sveta ura.’ Te pobožne vaje je odobrila Cerkev in jih tudi bogato obdarila z obilnimi odpustki.«^[xxii]

Papež je učil, da je taka zadostitev za greh dolžnost: »K dolžnosti zadostitve in sprave nas zavezuje neka bolj tehtna zahteva pravičnosti in ljubezni; vsekakor pravičnosti, da bi lahko bila žalitev, ki smo jo storili Bogu z našimi grehi, poplačana, in da bi bil lahko prekršen red s pokoro spet vzpostavljen; in tudi ljubezni, da bi mogli trpeti skupaj s Kristusom, ki trpi in je “nasičen z zasramovanjem” (Žal 3,30), in mu mogli za vse naše uboštvo ponuditi vsaj malo tolažbe. Kajti ker smo vsi grešniki in obremenjeni s številnimi napakami, moramo našega Boga častiti ne le s tistim češčenjem, s katerim častimo njegovo neskončno veličastvo z dolžnim spoštovanjem ali priznavamo njegovo najvišjo oblast z molitvijo ali hvalimo njegovo brezmejno dobroto z zahvaljevanjem, ampak moramo Bogu, pravičnemu maščevalcu, dati zadoščenje “za naše neštete grehe, prestopke in nebrižnost”.

Zato je treba posvetitvi, s katero se darujemo Bogu in postanemo zanj sveti s tisto svetostjo in stanovitnostjo, ki je, kot uči angelski doktor, lastna posvetitvi (sv. Tomaž Akvinski, Teološka suma; Drugi del drugega dela, vprašanje 81, člen 8. c), pridružiti spokoritev, po kateri so grehi v celoti izbrisani, da ne bi svetost najvišje pravičnosti kaznovala naše predrzne nevrednosti in zavrnila našo daritev kot odvratno, namesto da bi jo sprejela kot prijetno.

Poleg tega je ta dolžnost sprave naložena celotnemu človeškemu rodu, saj bi bil sicer, kot nas uči krščanska vera, po Adamovem nesrečnem padcu, okužen s prirojenim madežem, podvržen poželjivosti in nadvse ogabno izprijen, pahnjen v večni propad. To pa seveda zanikajo pametni ljudje tega našega današnjega časa, ki sledijo starodavni Pelagijevi zmoti, ko pripisujejo človeški naravi določeno prirojeno krepost, s katero se lahko po lastni sili povzpne k višjim stvarem; toda apostol zavrača ta napačna mnenja človeškega ponosa in nas opominja, da smo “po naravi otroci jeze” (Ef 2,3). In res, že od začetka so ljudje na nek način priznavali ta skupni spravni dolg in so si, vodeni z nekim naravnim vzgibom, prizadevali zadovoljiti Boga z javnimi žrtvovanji.«^[xxiii]

Z zadostitvijo tolažimo našega Gospoda: »In tako lahko tudi zdaj na čudovit, a resničen način tolažimo tisto presveto Srce, ki je nenehno ranjeno zaradi grehov nehvaležnih ljudi, saj se – kot beremo tudi v sveti liturgiji – Kristus sam po ustih psalmista pritožuje, da so ga prijatelji zapustili: “Sramotenje mi je strlo srce, da sem neozdravljiv; pričakoval sem sočutja, a ga ni bilo, tolažnikov, a jih nisem našel.”«^[xxiv]

Pij XI. neposredno povezuje tolažbo in zadostitev. To je pomembno upoštevati, saj ju, kot bomo kmalu videli, Frančišek izrecno loči. Pij XI piše: »Če je Kristusova duša zaradi naših grehov, ki so bili še v prihodnosti, a so bili predvideni, postala žalostna do smrti, ni dvoma, da je tudi že takrat našel nekaj utehe v naši zadostitvi, ki je bila prav tako predvidena, ko “se mu je prikazal angel iz nebes” (Lk 22,43), da bi njegovo Srce, obteženo z utrujenostjo in tesnobo, lahko našlo tolažbo.«^[xxv]

Ta pobožnost zadostitve je, tako uči sveti oče, v našem času zelo potrebna: »Torej, kako velika je potreba po tej spravi ali zadostitvi, zlasti v tej naši dobi, bo jasno vsakemu, ki bo, kot smo rekli na začetku, s svojimi očmi in s svojim umom preiskoval svet, “ki tiči v zlu” (1 Jn 5,19). Kajti od vseh strani prihaja do nas vpitje žalujočih narodov in njihovi mogočneži ali vladarji so res vstali in se zbrali skupaj kot eden proti Gospodu in proti njegovi Cerkvi (prim. Ps 3,2).

V vseh teh deželah dejansko vidimo, da so vse človeške in Božje pravice sprevrnjene. Cerkve se rušijo in uničujejo, redovniki in svete device so iztrgani iz svojih domov in trpijo zaradi sramotenja, surovosti, lakote in ujetništva; skupine fantov in deklet so iztrgane iz naročja njihove matere Cerkve in jih napeljujejo, naj se odrečejo Kristusu, sramotijo Boga in se vdajo najhujšim zločinom poželenja; vse krščansko ljudstvo, žalostno potrto in razdvojeno, je nenehno v nevarnosti, da bo odpadlo od vere ali ga bo doletela najokrutnejša smrt.

Te stvari so v resnici tako žalostne, da bi lahko rekli, da takšni dogodki napovedujejo in naznanjajo “začetek žalosti”, se pravi tistih, ki jih bo prinesel človek nepostavnosti, “ki se bo povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje češčenje” (2 Tes 2,4).«^[xxvi]

Papež Pij XII. v okrožnici Haurietis Aquas ponavlja, da je zadostitev Bogu za grehe zoper njegovo neskončno veličastvo temeljna praksa pobožnosti: »Cerkev, učiteljica ljudi, je bila torej od takrat, ko je prvič objavila uradne dokumente o pobožnosti Srca Jezusovega, vedno prepričana, da so njeni bistveni elementi dejanja ljubezni in zadostitve, s katerimi se izkazuje čast neskončni Božji ljubezni do človeškega rodu.«^[xxvii]

In uči: »Treba je ugotoviti pravi pomen pobožnosti, ki se je tako močno razvila v velik pouk vernikom, in jo ločiti od drugih oblik krščanske pobožnosti zaradi posebnih lastnosti ljubezni in zadostitve.«^[xxviii]

Ne bom se opravičeval, ker tako obširno navajam papeško učenje. Nujno je dognati pristno poučevanje papežev o pobožnosti Srca Jezusovega, da se bo bolj jasno videla novost Frančiškovega nauka.

Povzetek razodetij presvetega Srca in papeškega nauka o tej pobožnosti

V razodetjih presvetega Srca je moč razbrati dve ključni prvini:

1. pobožnost presvetega Srca razodeva prekipevajoče obilje neskončne Božje ljubezni do človeštva in ima za svoj cilj zveličanje in posvečenje duš;
2. Jezusovo Božje Srce je ranjeno zaradi nehvaležnosti in greha, zlasti zaradi skrunjenja svete evharistije, zato je temeljna praksa pobožnosti zadostiti za te žalitve.

Prava pobožnost temelji tako v zlu greha in svetoskrunstva kot v preobilju Božje ljubezni in usmiljenja.

Pobožnost presvetega Srca združuje oba elementa: močno in nazorno razodeva razsežnost Božje ljubezni in tudi spodbuja duše, da spoznajo veliko zlo greha in se nagibajo h kesanju.

Če se kateri od teh elementov odstrani, se značaj pobožnosti korenito spremeni. In kot bomo zdaj videli, je v Dilexit Nos zlo greha in bogoskrunstva popolnoma odstranjeno iz obravnave.

Novo ‘socialno srce’ ne rešuje,
ker ni ničesar, pred čimer bi moglo človeštvo rešiti

V Dilexit Nos Frančišek svojo novo pobožnost predstavi kot ukoreninjeno v Božji ljubezni, a tu se podobnost med obema pobožnostma konča.

Kot smo videli, tradicionalna pobožnost predstavlja presveto Srce Jezusovo, ki gori od ljubezni do človeštva in želi biti združeno z možmi in ženami na nadnaraven način, da bi jih rešilo večne smrti in jih naredilo svete.

V Dilexit Nos je možnost večne ločitve človeka od Boga popolnoma odsotna. Besedilo je dolgo več kot 31.000 besed, vendar ni nobenega sklicevanja na možnost večne smrti, pekla ali večnega trpljenja ali na kateri koli podoben pojem.

Glede na to, da je Božji odrešenik pobožnost presvetega Srca ustanovil izrecno zato, da bi bili ljudje »rešeni pogubljenja«, se ta opustitev morda zdi nenavadna.

Vendar se zdi, da je razlaga za to precej jasna. Frančišek javno zavrača nauk Katoliške cerkve o večnosti kazni.

V nedavni izjavi je Frančišek rekel: »Kar bi rekel, ni dogma vere, ampak moja osebna misel: rad mislim, da je pekel prazen; upam, da je.«

Ta izjava je očitno zmotna. Dogma vere je, da bodo Satan in njegovi uporniški angeli večno kaznovani v peklu. In medtem ko si vsi katoličani želimo, da bi čim manj ljudi šlo v pekel, vemo iz besed našega Gospoda v nezmotljivih svetih spisih, da je resnično veliko duš, ki trpijo večno kazen, in da je Juda med njimi (Mt 7,13-14; 26,23-25, Apd 1,25).

Frančišek je šel v enem od svojih uradnih besedil še dlje. V Amoris Lætitia je zapisal: »Nihče ne more biti obsojen za vedno, ker to ni logika evangelija! Tu ne govorim le o ločenih in ponovno poročenih, ampak o vseh, ne glede na to, v kakšni situaciji se znajdejo.«^[xxix]

Ta izjava v Amoris Lætitia je očitno krivoverska. Neposredno nasprotuje nezmotljivemu nauku Katoliške cerkve o večnosti kazni za tiste, ki umrejo v stanju smrtnega ali stvarnega greha. Spominja na besede, ki jih je leta 2015 Frančišku pripisal ugledni italijanski novinar in urednik Eugenio Scalfari, ki je zapisal, da mu je Frančišek v pogovoru rekel, da ni večne kazni in da so namesto tega duše prekletih izničene. Kljub krivoverski naravi te trditve vatikanski tiskovni urad ni želel potrditi, da se Frančišek drži katoliškega nauka o večnosti pekla za tiste, ki umrejo v smrtnem ali stvarnem grehu.

Zgornja izjava iz Amoris Lætitia je leto kasneje potrdila sum, da Frančišek zanika večnost pekla. V luči njegovega očitnega sprejemanja tega napačnega nauka, v kakršni koli obliki se ga dejansko drži, ne bi smelo biti presenečenje, da popolnoma odstrani sklicevanje na večno kazen iz razprave o pobožnosti presvetega Srca. Vendar ko to stori, popolnoma spremeni značaj pobožnosti.

Kaj Dilexit Nos uči o grehu?

Frančiškov moralni nauk, ki ga je predstavil v dokumentu Amoris Lætitia, je bil izčrpno analiziran že drugje. (Za analizo sedmih krivoverskih trditev v besedilu, glej tukaj).

Znano je, da Amoris Lætitia dovoljuje prejem svetega obhajila tistim, ki prešuštvujejo in nimajo namena poboljšati svojega življenja. Da je ta razlaga dokumenta, ki je dovolj jasno razvidna že iz samega besedila, pravilna, je Frančišek uradno potrdil v svojem pismu argentinskim škofom.

V ozadju te kršitve cerkvene prakse so naslednje zmote: odprava razlike med stanjem milosti in stanjem smrtnega greha, odprava pojma intrinzičnega zla, zanikanje, da Bog daje dovolj milosti, da se človek more vedno izogniti grehu in bogokletna trditev, da Bog včasih hoče greh.

Moralni nauk, predstavljen v Amoris Lætitia, je torej nezdružljiv s tradicionalno pobožnostjo presvetega Srca, ki smo jo raziskali zgoraj, kar lahko vidimo s primerjavo nekaterih stališč.

Tradicionalna pobožnost: greh je neskončna žalitev Boga.

Frančiškov nauk: Bog včasih hoče greh^[xxx]

Tradicionalna pobožnost: Boga še posebno žalijo nehvaležnost, nespoštljivost in skrunjenje Najsvetejšega.

Frančiškov nauk: dušam v smrtnem grehu je dovoljeno prejemanje svetega obhajila.

Tradicionalna pobožnost: človek se mora za te žalitve oddolžiti presvetemu Srcu.

Frančiškov nauk:?

Vsem mora biti jasno, da tradicionalna pobožnost presvetega Srca ni združljiva z moralnim naukom v dokumentu Amoris Lætitia. V skladu z novo moralo Amoris Lætitia svetoskrunstvo našega Gospoda ne more užaliti, ker sam Bog takšno svetoskrunstvo dovoljuje, spodbuja in včasih tudi hoče. Zato Frančišek ne more predlagati tradicionalne pobožnosti presvetega Srca. Če bi to storil, bi spodkopal svoj program.

Zatorej ugotavljamo, da Frančišek predstavlja novo obliko zadostitve, ki nadomesti zadostitev za žalitve Najsvetejšega z obliko zadostitve, ki je namenjena popravljanju krivic, storjenih človeškim družbenim strukturam.

Ločitev tolažbe in zadostitve

Zgoraj smo videli, da je papež Pij XI. učil, da sta tolažba našemu Gospodu za njegovo trpljenje, ki ga nosi v imenu človeštva, in zadostitev za greh neločljivo povezani: »Če je Kristusova duša zaradi naših grehov, ki so bili še v prihodnosti, a so bili predvideni, postala žalostna do smrti, ni dvoma, da je tudi že takrat našel nekaj utehe v naši zadostitvi, ki je bila prav tako predvidena, ko “se mu je prikazal angel iz nebes” (Lk 22,43), da bi njegovo Srce, obteženo z utrujenostjo in tesnobo, lahko našlo tolažbo.«^[xxxi]

Z drugimi besedami, naša zadostitev daje tolažbo presvetemu Srcu.

Toda Frančišek ju namerno ločuje in obravnava v dveh različnih delih. V svoji izjavi je precej nedvoumen. V odstavku 152 piše: »Primerno je oživiti en poseben vidik duhovnosti, ki je spremljal pobožnost Kristusovemu Srcu, namreč notranjo željo, da bi temu Srcu ponudili tolažbo. Tu ne bom razpravljal o opravljanju ‘zadostitve’, ki se mi zdi bolj primerna za družbeno razsežnost te pobožnosti, o kateri bomo razpravljali v naslednjem poglavju.«^[xxxii]

Razlog, zakaj je treba zadostitev obravnavati kot del »družbene razsežnosti«, bi moral biti zdaj jasen: tradicionalna pobožnost Srca Jezusovega je popolnoma nezdružljiva s Frančiškovim moralnim naukom, kot je predlagan v Amoris Lætitia.

Zato je v novi pobožnosti zaradi naših grehov ranjen človek, ne Bog, in zadostitev je v prvi vrsti namenjena človeku, ne pa presvetemu Srcu Jezusovemu.

Frančišek posveča cel del dokumenta »pravilnemu pomenu ‘zadostitve’ Kristusovemu Srcu, ki jo Gospod pričakuje od nas.«^[xxxiii] Za Frančiška je »pravi pomen« v »družbenem pomenu zadostitve«. »Zadostiti na način, kot to želi Kristusovo Srce,«^[xxxiv] pomeni gradnjo »nove civilizacije ljubezni«.

V odstavkih 183 in 184 je vsak greh preoblikovan v »družbeni greh« in vzrok za »družbeno odtujenost«.^[xxxv] Poudarek je na potrebi »razkrinkati te odtujene družbene strukture in se jim upreti ter podpreti prizadevanja znotraj družbe za obnovo in utrditev skupnega dobra.«^[xxxvi] Zadostitev, ki je potrebna, je »popraviti te strukture«.^[xxxvii] Naša »evangeljska zadostitev« ima »nujno potrebno družbeno razsežnost« in ni več zadostitev Kristusu, ampak zgolj služenje človeštvu, ki ga »navdihuje, spodbuja in opolnomoči Kristus«.^[xxxviii] In tako mora biti, ker »zunanja dela« za družbo, v kateri »krščanska zadostitev« obstaja, »potrebujejo ‘mistiko’, dušo, pomen, ki jim daje moč, zagon in neutrudno ustvarjalnost.«^[xxxix]

Odstavki 185 do 190 se osredinjajo na zadoščanje drug drugemu za krivico, ki jo grehi povzročijo drugemu, ne pa na zadostitev Bogu. Cilj te človeške družbene zadostitve je »bratstvo in solidarnost«.^[xl]

Odstavki 190 do 199 sestojijo iz niza odstavkov, ki skušajo združiti tradicionalne pojme darovanja sebe z novo obliko družbene zadostitve. To vodi do naslednjega predloga v odstavku št. 200: »Predlagam, da razvijemo ta način zadostitve, ki je, z eno besedo, ponuditi Kristusovemu Srcu novo možnost, da v tem svetu razširi plamen svoje goreče in milostne ljubezni.^[xli]

Zadostitev tako postane širjenje Božje ljubezni v svetu, kar se bo nekaterim bralcem zdelo privlačno. Toda kaj pravzaprav s tem misli Frančišek?

Kmalu postane jasno, da ne gre za nadnaravno ljubezen do človeštva; to ni misijonska dejavnost, ki bi jo gnala želja po zveličanju in posvečenju duš. Preprosto gre prej za Frančiškov obrabljen naturalističen^[10] političen program, oblečen v nekakšen tradicionalni jezik.

Pravzaprav se ni treba ozirati prav daleč, da bi uvideli Frančiškov zaničujoč odnos do katoliške vere in njenih tradicionalnih praks. Zavrača misijonarsko delo, pri katerem se »čas zapravlja z razpravljanjem o drugotnih vprašanjih ali osredotočanjem na resnice in pravila«. Nasprotno meni, da je za pravega misijonarja »njihova največja skrb deliti to, kar so izkusili.«^[xlii] Kajti misijonarsko delo »nima nič opraviti s spreobračanjem«, ne bi smelo »motiti drugih« in »ne postavlja zahtev ali prisiljuje.«^[xliii]

Frančišek se tudi posmehuje tistim, ki imajo »krščansko sporočilo« za »zgolj zatočišče za pobožne misli ali priložnost za spoštovanje vzbujajoče slovesnosti.«^[xliv] Namiguje, da so tisti, ki so »zadovoljni z osebnim odnosom z Njim«, obenem tudi tisti, ki »ne kažejo zanimanja za lajšanje trpljenja drugih, ali da bi jim pomagali do boljšega življenja«.^[xlv] Frančišek se boji, da Cerkev ogrožajo »zastarele strukture in pomisleki, pretirana navezanost na lastne ideje in mnenja ter fanatizem v vseh oblikah.«^[xlvi]

V zaključku dokumenta Frančišek poudarja povezavo med Kristusovo ljubeznijo in »naukom socialnih okrožnic Laudato Si in Fratelli Tutti« in cilj postati »sposoben spletati bratske vezi, priznavati dostojanstvo vsakega človeka in delovati skupaj v skrbi za naš skupni dom.«

Frančiškovi pogledi na misijonsko delo so v popolnem nasprotju z velikim naročilom, ki ga je Cerkvi dal njen Božji ustanovitelj Jezus Kristus: »Jezus je pristopil in jim spregovoril: “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,18-20)

In: »Rekel jim je: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen.”« (Mr 16, 15-16)

Med naukom Katoliške cerkve in Frančiškovim naukom ni skladnosti, drug drugemu si popolnoma nasprotujeta.

Je presveto Srce, kot ga predstavlja Frančišek, kaj več kot simbol človečnosti?

V 31. odstavku okrožnice Dilexit Nos beremo: »Navsezadnje je to presveto Srce povezovalno načelo vse resničnosti, saj je “Kristus srce sveta in velikonočna skrivnost njegove smrti in vstajenja je središče zgodovine, ki je zaradi njega zgodovina odrešenja.” Vsa bitja “se premikajo naprej z nami in po nas proti skupni točki dospetja, ki je Bog, v tisto transcendentno polnost, kjer vstali Kristus objema in razsvetljuje vse stvari.”«

Tistim, ki poznajo teorije Teilharda de Chardina, bo pomen tega odlomka popolnoma jasen.

Teilhard de Chardin je menil, da je človeštvo v procesu evolucije proti temu, kar je imenoval ‘točka Omega’^[11], ki jo je poistovetil s Kristusom. Za De Chardina Jezus Kristus, kot nam ga predlaga Cerkev, dejansko ni obstajal. Preprosto je simboliziral človeštvo in služil kot znamenje zadnje stopnje človeške evolucije.

V Dilexit Nos Frančišek istoveti presveto Srce s ‘točko Omega’, proti kateri se premika človeštvo. Da Frančišek namerava ta odstavek razumeti v luči de Chardinovih teorij, je jasno razvidno iz drugega navedka, ki je vzet iz 83. odstavka okrožnice Laudato Si, ki se v opombi št. 53 sklicuje na »prispevek patra Teilharda de Chardina«.

V luči Frančiškovega povezovanja presvetega Srca z de Chardinovo ‘točko Omega’ se moramo vprašati, ali Frančišek sploh resnično verjame v Jezusa Kristusa, ali pa je zanj presveto Srce preprosto simbol za skupno človeško srce in vrhunec napredka človeštva skozi čas.

Preostanek 31. odstavka Dilexit Nos se glasi: »V navzočnosti Kristusovega Srca še enkrat prosim Gospoda, naj se usmili tega trpečega sveta, v katerem se je odločil prebivati kot eden izmed nas. Naj izlije zaklade svoje luči in ljubezni, da bi naš svet, ki gre naprej kljub vojnam, družbeno-ekonomskim razlikam in uporabi tehnologije, ki ogroža našo človečnost, dobil nazaj najpomembnejšo in najbolj potrebno stvar: svoje srce.«

Tu vidimo zlitje Kristusovega Srca s človeškim srcem. Molitev ni, da bi se človeštvo ponovno zedinilo z Bogom, ampak da bi si povrnilo izključno človeško srce. Človek je začetek in konec Dilexit Nos. Bog je v najboljšem primeru orodje za dosego popolnoma naravnega človekovega dobra.

Te teme bodo nadalje obravnavane v prihodnjem članku.

Kristus mora kraljevati

Kaj natanko Frančišek dejansko verjame o Božji naravi Gospoda Jezusa Kristusa, tukaj ni mogoče z gotovostjo dognati. Nedvomno pa lahko ugotovimo, da Dilexit Nos s svojim rušenjem tradicionalnega nauka o nadnaravni zadostitvi predstavlja novo pobožnost nove družbene zadostitve, ki ni združljiva z razodetji sveti Marjeti Mariji Alacoque ali s pristnim naukom Katoliške cerkve.

Prava Kristusova Cerkev se ne ukvarja z dvoumnostmi. Sveta Marjeta Marija je zapisala, da presveto Srce želi »uveljaviti svojo vladavino med nami« z namenom »uničenja Satanove oblasti«.^[xlvii]

Papež Leon XIII. je učil, da je pobožnost presvetega Srca »slovesno pričevanje zvestobe in pobožnosti« do »Jezusa Kristusa, ki je glava in vrhovni gospodar človeškega rodu«.^[xlviii]

»Kraljevanje Jezusa Kristusa«, uči, se ne razteza »samo nad katoliške narode in tiste, ki po tem, ko so bili primerno umiti v vodah svetega krsta, po pravici pripadajo Cerkvi, čeprav jih zmotna mnenja zavajajo na napačno pot ali jih odpoved njenemu nauku odreže od njene skrbi; vključuje tudi vse tiste, ki so prikrajšani za krščansko vero, tako da je zares ves človeški rod resnično pod oblastjo Jezusa Kristusa.«^[xlix]

»Kristusu je bila dana vsa oblast« in zato »nujno sledi, da mora biti njegova oblast najvišja, absolutna in neodvisna od volje kogar koli drugega, tako da mu nihče ni enak ali podoben: in ker je bila dana v nebesih in na zemlji, bi ji morala biti nebo in zemlja poslušna.«

Isti Jezus Kristus, Stvarnik in Kralj, je trpel in umrl na križu za naše grehe. Na to nas spominja Leon XIII. z besedami sv. Avguština: »Vprašujete, kakšno ceno je plačal? Poglejte, kaj je dal, in razumeli boste, koliko je plačal. Cena je bila Kristusova kri. Kaj bi lahko stalo toliko, če ne ves svet in vsi njegovi ljudje? Visoka cena, ki jo je plačal, je bila plačana za vse.«^[l]

Presveto srce je znamenje neskončne in nesmrtne ljubezni Boga, ki je prelil svojo kri za odrešenje človeštva. Premišljevanje tega presvetega Srca nas privede tudi do razumevanja groze greha, zlasti bogoskrunskega prejemanja najsvetejšega zakramenta, za katerega nam Gospod pravi, da ga tako globoko rani.

In prav to bogoskrunstvo pospešuje Frančišek.

Presveto Srce Jezusovo, kot nam ga v češčenje predlaga Katoliška Cerkev, je vir zveličanja in posvečenja za vse človeštvo. Po njem lahko zadostimo za naše skupne žalitve njegovi neskončni ljubezni.

‘Frančiškovo socialno srce’ je predmet naturalistične ‘pobožnosti’, ki obrača našo pozornost stran od Boga in proti človeškim političnim načrtom. Na voljo daje novo pobožnost za tiste, ki sprejemajo Frančiškovo novo moralo.

Enako nemogoče je najti zveličanje v ‘socialnem srcu Frančiška’ kot svetost v moralnem nauku Amoris Lætitia.

Številni možje in žene bodo prevarani, številni bodo še naprej zagovarjali neopravičljivo, veliko jih bo sledilo Frančišku, ko jih bo vodil po široki poti, ki vodi v večno smrt, a bodite prepričani: »to ljubeznivo Srce bo kraljevalo Satanu in njegovim hudobcem in predstavnikom navkljub«.^[li]

Vir: https://www.lifesitenews.com/analysis/the-hidden-poison-at-the-heart-of-francis-dilexit-nos/#r+1003466+1+28

[1] Dilexit Nos (Ljubil nas je) je četrta okrožnica papeža Frančiška z dne 24. oktober 2014

[2] Amoris Lætitia (Radost ljubezni) je posinodalna apostolska spodbuda papeža Frančiška z dne 19. marec 2016

[3] Fiducia Supplicans (Roteče zaupanje) je deklaracija papeža Frančiška z dne 18. december 2023

[4] Intrinzično zlo pomeni določeno vrsto človeških dejanj, ki nikoli ne morejo biti moralno upravičena ali dovoljena, ne glede na namen osebe, ki jih izvaja, ali kakršne koli okoliščine, v katerih se zgodijo.

[5] Annum Sacrum (Sveto leto) je okrožnica papeža Leona XIII. z dne 25. maj 1899

[6] Miserentissimus Redemptor (Usmiljeni Odrešenik) je okrožnica papeža Pija XI. z dne 8. maj 1928

[7] Caritate Christi Compulsi (Kristusova ljubezen nas je gnala) je okrožnica papeža Pija XI. z dne 3. maj 1932

[8] Haurietis Aquas (Zajemali boste vodo) je okrožnica papeža Pija XII. o češčenju presvetega Srca Jezusovega z dne 15. maj 1956

[9] Izraz izhaja iz stare francoske besede pontif, ta pa iz latinske pontifex, za katero se običajno meni, da izhaja iz latinskih korenskih besed pons, pont- (most) + facere (delati, narediti), in tako ima dobesedni pomen ‘graditelj mostu’, domnevno med človeštvom in Bogom. Prvi papež, ki je privzel naslov pontifex maximus, je bil Leon I. (440–461).

[10] Naturalizem je skrajna oblika realizma. Avtorji so težili k skoraj znanstvenemu opisovanju resničnosti, ki s svojimi biološkimi in socialnimi zakoni obvladuje človeka in njegovo življenje. Držali so se načela, da je človek del narave in ga je mogoče raziskovati predvsem kot posledico treh temeljnih naravnih faktorjev, ki so: dednost, okolje in doba oz. zgodovinski trenutek.

[11] Tailhard de Chardin (1881-1955) je bil francoski jezuitski duhovnik.

Nekoč je pisal bratrancu: »Kar vedno bolj prevladuje v mojem zanimanju, je prizadevanje, da bi v sebi vzpostavil in okoli sebe definiral novo vero (če hočeš, jo lahko imenuješ boljše krščanstvo)…« in drugje: »Krščanstvo, ponovno utelešeno v duhovnih energijah materije.« Bolj ko Teilhard izpopolnjuje svoje teorije, bolj se osamosvaja od uveljavljene krščanske doktrine: »religija zemlje« mora nadomestiti »religijo nebes«. »Zaradi skupne vere v človeka«, piše, »se bodo kristjani, marksisti, darvinisti in materialisti vseh vrst na koncu združili okoli istega vrha: kristološke točke Omega«.

Leta 1925 je vrhovni predstojnik Družbe Jezusove Włodzimierz Ledóchowski ukazal Teilhardu, naj zapusti svoj učiteljski položaj v Franciji in podpiše izjavo, s katero umika svoje sporne izjave glede doktrine izvirnega greha. Raje, kot da bi zapustil Družbo Jezusovo, je Teilhard ubogal in odšel na Kitajsko.

To je bila prva v nizu obsodb vrste cerkvenih uradnikov, ki so se nadaljevale vse do Teilhardove smrti. Avgusta 1939 mu je njegov jezuitski predstojnik v Pekingu rekel: »Oče, kot evolucionist in komunist ste tukaj nezaželeni in se boste morali čim prej vrniti v Francijo«. Vrhunec teh obsodb je bil monitum (opozorilo) Kongregacije za nauk vere iz leta 1962, ki je opozoril na Teilhardova dela.

V njem je med drugim navedeno: »Več del p. Pierre Teilhard de Chardina, od katerih so bile nekatera posthumno objavljena, se ureja in dosegajo velik uspeh. Če se izognemo presoji o tistih točkah, ki zadevajo pozitivne vede, je dovolj jasno, da so zgoraj omenjena dela polna takih dvoumnosti in resnično celo resnih napak, ki žalijo katoliški nauk. Zato najuglednejši in najbolj častiti očetje Svetega urada opominjajo vse ordinarije, pa tudi predstojnike redovnih inštitutov, rektorje semenišč in predsednike univerz, naj učinkovito varujejo duhove, zlasti mladih, pred nevarnostjo, ki jo predstavljajo dela p. Teilharda de Chardina in njegovih privržencev.

[i] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor (Usmiljeni Odrešenik), št. 6

[ii] St Margaret Mary Alacoque, Autobiography of St Margaret Mary Alacoque (Lastni življenjepis svete Marjete Marije Alacoque), (angleški prevod, 1930), Predgovor k angleški izdaji

[iii] Mgr Bougaud, Revelation of the Sacred Heart to Blessed Margaret Mary and the History of her Life, (Razodetje presvetega Srca blaženi Marjeti Mariji Alacoque in zgodovina njenega življenja), (angleški prevod, New York, 1890), str. 164

[iv] Autobiography (Lastni življenjepis), str. 267

[v] Autobiography (Lastni življenjepis), str. 267

[vi] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 8                      

[vii] Papež Pij XII., Haurietis Aquas, št. 22

[viii] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 11

[ix] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 3

[x] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 9

[xi] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 3

[xii] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 18

[xiii] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 21

[xiv] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 21

[xv] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 12

[xvi] Revelation of the Sacred heart (Razodetje presvetega Srca), str. 76

[xvii] Revelation of the Sacred heart (Razodetje presvetega Srca), str. 169

[xviii] Revelation of the Sacred heart (Razodetje presvetega Srca), str. 76

[xix] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 1

[xx] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 6

[xxi] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 12

[xxii] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 12

[xxiii] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 7 in 8

[xxiv] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 13

[xxv] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 13

[xxvi] Papež Pij XI., Miserentissimus Redemptor, št. 15

[xxvii] Papež Pij XII., Haurietis Aquas, št. 101

[xxviii] Papež Pij XII., Haurietis Aquas, št. 95

[xxix] Frančišek, Amoris Lætitia, št. 297

[xxx] Frančišek, Amoris Lætitia, št. 301, 303

[xxxi] Papež Pij XI, Miserentissimus Redemptor, št. 13

[xxxii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 152

[xxxiii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 181

[xxxiv] Frančišek, Dilexit Nos, št. 182

[xxxv] Frančišek, Dilexit Nos, št. 183

[xxxvi] Frančišek, Dilexit Nos, št. 183

[xxxvii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 183

[xxxviii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 184

[xxxix] Frančišek, Dilexit Nos, št. 184

[xl] Frančišek, Dilexit Nos, št. 190

[xli] Frančišek, Dilexit Nos, št. 200

[xlii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 209

[xliii] Frančišek, Dilexit Nos, št. 210

[xliv] Frančišek, Dilexit Nos, št. 205

[xlv] Frančišek, Dilexit Nos, št. 205

[xlvi] Frančišek, Dilexit Nos, št. 219

[xlvii] Autobiography of St Margaret Mary Alacoque (Lastni življenjepis svete Marjete Marije Alacoque), str. 267         

[xlviii] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 3

[xlix] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 3

[l] Papež Leon XIII., Annum Sacrum, št. 5

[li] Autobiography of St Margaret Mary Alacoque (Lastni življenjepis svete Marjete Marije Alacoque), str. 267