SPOVED – ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE
KATEKIZEM KATOLIŠKE CERKVE (1997)
Drugi del
OBHAJANJE KRŠČANSKE SKRIVNOSTI
Drugi oddelek
SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE
Drugo poglavje
ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA
1420 Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo «v lončenih posodah« (2 Kor 4,7). Sedaj je še »skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3). Smo še v »svoji zemeljski hiši« (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.
1421 Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, on, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje, je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja tudi pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.
4. člen
ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE
1422 »Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili in katera se z ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje.«
II: Čemu zakrament sprave po krstu?
1426 Spreobrnitev h Kristusu, novo rojstvo iz krsta, dar Svetega Duha, Kristusovo telo in kri, sprejeta v hrano, vse to nas je napravilo »pred njegovim obličjem svete in brezmadežne« (Ef 1,4), kakor je Cerkev sama, Kristusova nevesta, »sveta in brezmadežna« pred njim (Ef 5,27). A to življenje, prejeto v krščanskem uvajanju, ni zatrlo krhkosti in slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu, ki ga izročilo imenuje poželjivost in ki ostane v krščenih, da bi se izkazali preizkušene v boju za krščansko življenje ob pomoči Kristusove milosti. Ta boj je boj za tisto spreobrnjenje k svetosti in k večnemu življenju, h kateremu nas Gospod nenehno kliče.
III: Spreobrnjenje krščenih
1427 Jezus kliče k spreobrnjenju. Ta klic je bistveni del oznanila božjega kraljestva: »Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). V oznanjevanju Cerkve se ta klic obrača najprej na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in njegovega evangelija. Tudi je krst glavni kraj prvega in temeljnega spreobrnjenja. Po veri v veselo novico in po krstu se človek odpove zlu in pridobi odrešenje, to je odpuščanje vseh grehov in dar novega življenja.
1428 A Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju kristjanov. To drugo spreobrnjenje je neprenehna naloga za vso Cerkev, ki »ima v svoji sredi grešnike« in »je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem«. Ta napor za spreobrnjenje ni le človeško delo. To je odgovarjanje »potrtega srca« (Ps 51,19), katero privlači in nagiblje milost, da bi se odzvalo usmiljeni ljubezni Boga, ki nas je prej ljubil.
IV: Notranja pokora
1430 Kot že pri prerokih tudi Jezusov klic k spreobrnjenju in pokori ne meri najprej na zunanja dela, na »raševino in pepel«, post in mrtvenje, marveč na spreobrnjenje srca, na notranjo pokoro (spokornost). Brez nje ostanejo spokorna dela brezplodna in lažna; nasprotno pa notranja spokornost sili, da se ta naravnanost pokaže v vidnih znamenjih, kretnjah in delih spokornosti.
1431 Notranja pokora je korenita preusmeritev vsega življenja, vrnitev, spreobrnjenje k Bogu z vsem svojim srcem, prenehanje greha, mrzitev zla, z odklanjanjem zlih dejanj, ki smo jih storili. Hkrati vsebuje željo in odločnost, da spremenimo življenje z upanjem na božje usmiljenje in zaupanjem v pomoč njegove milosti. To spreobrnjenje srca spremljata zveličavna bolečina in bridkost, ki so ju cerkveni očetje imenovali »animi cruciatus (mrtvenje duha)«, »compunctio cordis (potrtost srca)«.
1432 Človekovo srce je okorno in zakrknjeno. Potrebno je, da Bog da človeku novo srce. Spreobrnjenje je predvsem delo božje milosti, ko stori, da se naša srca vrnejo k Bogu: »Obrni nas, Gospod, k sebi, in se spreobrnemo!« (Žal 5,21). Bog nam daje moč, da znova začnemo. Ko odkrijemo veličino božje ljubezni, pretreseta naše srce grozota in teža greha in srce se začne bati, da bi žalilo Boga z grehom in bilo ločeno od njega. Človeško srce se spreobrne, ko gleda k njemu, ki so ga prebodli naši grehi.
Uprimo svoje oči v Kristusovo kri in spoznajmo, kako je dragocena njegovemu Očetu, saj je, prelita za naše odrešenje, pripravila vsemu svetu milost kesanja.
1433 Od velike noči naprej sveti Duh »prepričuje svet glede greha« (Jn 16,8-9), da bi vedeli, da svet ni veroval v tistega, ki ga je poslal Oče. Toda prav isti Duh, ki razkriva greh, je Tolažnik, ki daje človekovemu srcu milost kesanja in spreobrnjenja.
V. Mnogotere oblike pokore v krščanskem življenju
1434 Kristjanova notranja pokora more imeti zelo različne oblike. Sveto pismo in cerkveni očetje poudarjajo zlasti tri oblike: post, molitev in miloščino, ki izražajo spreobrnjenje v odnosu do samega sebe, v odnosu do Boga in v odnosu do drugih. Poleg radikalnega očiščenja, ki je učinek krsta ali mučeništva, omenjajo kot sredstvo za dosego odpuščanja grehov prizadevanje za spravo s svojim bližnjim, solze spokornosti, skrb za zveličanje bližnjega, priprošnjo svetnikov in izvrševanje del ljubezni, ki »pokrije mnoštvo grehov« (1 Pt 4,8).
1435 Spreobrnjenje se v vsakdanjem življenju uresničuje z izrazi sprave, s skrbjo za uboge, z udejanjanjem in obrambo pravičnosti in prava, s priznanjem pogreškov nasproti bratom, z bratskim opominjanjem, s preverbo življenja (z izpraševanjem vesti), z duhovnim vodstvom, s sprejetjem trpljenja, s potrpežljivostjo v preganjanju zaradi pravice. Vzeti vsak dan svoj križ in iti za Jezusom je najvarnejša pot pokore.
1436 Evharistija in pokora. Vsakodnevno spreobrnjenje in pokora najdeta svoj izvir in hrano v evharistiji, saj postane v njej navzoča Kristusova daritev, ki nas je spravila z Bogom; evharistija nahranja in krepi tiste, ki živijo Kristusovo življenje: »Evharistija je protistrup, ki nas osvobaja vsakodnevnih pogreškov in varuje smrtnih grehov.«
VI . Zakrament pokore in sprave
1440 Greh je predvsem žalitev Boga, prelom občestva z njim. Hkrati prizadene škodo občestvu s Cerkvijo. Zato spreobrnjenje prinaša hkrati božje odpuščanje in spravo s Cerkvijo, kar liturgično izraža in udejanja zakrament pokore in sprave.
1441 Bog edini odpušča grehe. Ker je Jezus Božji Sin, pravi sam o sebi: »Sin človekov ima oblast na zemlji odpuščati grehe« (Mr 2,10) in izvršuje to božjo oblast: »Odpuščeni so ti grehi« (Mr 2,5; Lk 7,48). Še več: v moči svoje božje avtoritete daje to oblast tudi ljudem, da jo izvršujejo v njegovem imenu.
1442 Kristus je hotel, da bi njegova Cerkev bila v vsej celoti, v svoji molitvi, svojem življenju in delovanju znamenje in orodje odpuščanja in sprave, ki nam jo je pridobil za ceno svoje krvi. Izvrševanje oblasti odvezovanja pa je izročil apostolski službi. Tej je naloženo, da izvršuje »službo sprave« (2 Kor 5,18). Apostol je poslan »V Kristusovem imenu« in Bog sam je tisti, ki po njem opominja in prosi: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20).
1443 V svojem javnem življenju Jezus ni samo odpuščal grehe, ampak je tudi razodel učinek tega odpuščanja: grešnike, ki so jim bili grehi odpuščeni, je znova vključil v skupnost božjega ljudstva, od koder jih je bil greh oddaljil ali celo izključil. Jasno znamenje za to je dejstvo, da Jezus pripušča grešnike k svoji mizi, še več, sam sede k njihovi mizi, kar je kretnja, ki presunljivo izraža hkrati božje odpuščanje in vrnitev v naročje božjega ljudstva.
VII. Spokornikova dejanja
1451 Med spokornikovimi dejanji prihaja kesanje (contritio) na prvo mesto. Kesanje je »dušna žalost in stud nad storjenim grehom, s sklepom v prihodnje več ne grešiti«.
1455 Izpoved (priznanje) grehov nas celo z zgolj človeškega vidika osvobaja in olajšuje našo spravo z drugimi. S priznanjem pogleda človek v obraz grehom, ki jih je zakrivil; prevzema zanje odgovornost in se s tem znova odpre Bogu in občestvu Cerkve, da bi omogočil novo prihodnost.
1459 Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, ne popravi pa vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh. Greha odvezani grešnik mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora »zadostiti« za svoje grehe ali »opraviti pokoro« zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi »pokora«.
IX. Učinki tega zakramenta
1468 »Vsa moč pokore je v tem, da nas ponovno postavi v božjo milost in nas poveže z Bogom v najglobljem prijateljstvu.« Vsebina in učinek tega zakramenta sta torej sprava z Bogom. Pri tistih, ki prejmejo zakrament pokore s skesanim srcem in s pobožnostjo, »se pogostokrat pridruži mir in veselje z močno duhovno tolažbo«. Kajti zakrament sprave z Bogom prinaša resnično »duhovno vstajenje«, vrnitev dostojanstva in tistih dobrin življenja božjih otrok, izmed katerih najdragocenejša je prijateljstvo z Bogom (prim Lk 15,32).
1469 Ta zakrament nas spravi s Cerkvijo. Greh oškoduje ali pretrga bratsko občestvo. Zakrament pokore to občestvo popravi ali znova vzpostavi. V tem pomenu ne ozdravi samo tistega, ki je znova sprejet v cerkveno občestvo, ampak tudi oživljajoče učinkuje na življenje Cerkve, ki je trpela zaradi greha enega izmed svojih udov. Grešnika, znova sprejetega ali okrepljenega v občestvu svetih, utrjuje z izmenjavo duhovnih dobrin med vsemi živimi udi Kristusovega telesa, bodisi da so še v stanju zemeljskega romanja ali pa so že v nebeški domovini.
1470 Ko se grešnik v tem zakramentu prepusti sodbi usmiljenega Boga, na neki način že vnaprej doživlja sodbo, ki ji bo podvržen ob koncu tega zemeljskega življenja. Kajti prav sedaj, v tem življenju, nam je dana na voljo izbira med življenjem in smrtjo in samo po poti spreobrnjenja moremo vstopiti v božje kraljestvo, iz katerega nas je greh izključil. Ko se grešnik s spokornostjo in vero spreobrne h Kristusu, preide iz smrti v življenje »in ne pride v obsodbo« (Jn 5,24).
XI. Obhajanje zakramenta pokore
1480 Pokora je tako kot vsi zakramenti liturgično dejanje. Prvine obhajanja so redno naslednje: duhovnikov pozdrav in blagoslov, branje božje besede za razsvetlitev vesti in za prebuditev skesanosti ter spodbuda h kesanju; spoved, ki prizna grehe in jih razkrije duhovniku; naložitev in sprejem pokore; duhovnikova odveza; hvalnica zahvale in odslovitev z duhovnikovim blagoslovom.
1482 Zakrament pokore more imeti svoje mesto tudi v okviru skupnostnega bogoslužja, v katerem se skupno pripravimo na spoved in se skupno zahvalimo za prejeto odpuščanje. Tu sta osebna spoved grehov in posamična odveza vključeni v bogoslužje božje besede z branjem in homilijo, s skupno opravljenim spraševanjem vesti, s skupno prošnjo za odpuščanje, molitvijo očenaša in s skupno zahvalo. To skupno opravilo jasneje izraža cerkvenostno naravo pokore. Naj bo način obhajanja pokore kakršenkoli, zakrament pokore je vedno že po svoji naravi liturgično dejanje, torej cerkvenostno in javno dejanje.
1483 V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Ta velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti namen, da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov. Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu. Veliko število vernikov ob velikih praznikih ali romanjih še ne pomeni velike potrebe.
1484 »Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in s Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost.« To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: »Sin, odpuščeni so ti grehi« (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje, da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.
1485 Na veliko noč zvečer se je Jezus prikazal svojim apostolom in jim rekel: »Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani« (Jn 20,22-23).
1486 Odpuščanje grehov, storjenih po krstu, se podeljuje s posebnim zakramentom, imenovanim zakrament spreobrnjenja, spovedi, pokore ali sprave.
1487 Kdor greši, rani božjo čast in božjo ljubezen, lastno dostojanstvo človeka, poklicanega k božjemu otroštvu, in duhovni blagor Cerkve, katere živi kamen mora biti vsak kristjan.
1488 V očeh vere nobeno zlo ni večje od greha in ničesar ni, kar bi imelo hujše posledice za grešnike same, za Cerkev in za ves svet.
1489 Vrniti se v občestvo z Bogom, potem ko ga je človek izgubil z grehom, je dejanje, ki se rodi iz milosti Boga Očeta, ki je poln usmiljenja in skrbi za zveličanje ljudi. Treba je prositi za ta dragoceni dar zase in za druge.
1490 Dejanje vrnitve k Bogu, imenovano spreobrnjenje in kesanje, vključuje žalost ter odpor do storjenih grehov in trden sklep v prihodnje nič več ne grešiti. Spreobrnjenje se torej tiče preteklosti in prihodnosti; in nahranja se z upanjem na božje usmiljenje.
1491 Zakrament pokore sestoji iz celote treh dejanj, ki jih stori spokornik, in iz spovednikove odveze. Spokornikova dejanja so: kesanje, spoved ali razkritje grehov duhovniku in sklep (namen), da se poboljša in opravi dela zadoščevanja.
1492 Kesanje (imenovano tudi skrušenost) morajo navdihovati nagibi, ki izhajajo iz vere. Če kesanje nastane iz ljubezni do Boga, ga imenujemo »popolno«; če pa temelji na drugih nagibih, se imenuje »nepopolno«.
1493 Kdor hoče doseči spravo z Bogom in s Cerkvijo, se mora duhovniku spovedati vseh velikih grehov, ki se jih še ni spovedal in katerih se spomni po skrbnem izpraševanju vesti. Spoved malih grehov sama po sebi sicer ni nujna, vendar jo Cerkev živo priporoča.
1494 Spovednik predlaga spokorniku izvršitev nekaterih del »zadoščevanja« ali »pokore«, da bi popravil škodo, ki je bila povzročena z grehom, in znova vzpostavil naravnanosti, lastne Kristusovemu učencu.
1495 Samo duhovniki, ki so od cerkvene oblasti prejeli pravico odvezovati, morejo odpuščati grehe v Kristusovem imenu.
1496 Duhovni učinki zakramenta pokore so:
– sprava z Bogom, po kateri spokornik znova dobi milost;
– sprava s Cerkvijo;
– odpustitev večne kazni, nakopane s smrtnih grehom;
– vsaj delna odpustitev časnih kazni za greh;
– mir in vedrost vesti ter duhovna tolažba;
– povečanje duhovnih moči za krščanski boj.
1497 Posamična in celotna spoved velikih grehov in temu sledeča odveza je edino redno sredstvo za spravo z Bogom in s Cerkvijo.
1498 Z odpustki morejo verniki dobiti zase in tudi za duše v vicah odpustitev časnih kazni za grehe.
Priprava na spoved: https://www.sv-nikolaj.org/index.php/spletna/duhovno/20-spoved
Izpraševanje vesti: http://romar.palcje.com/wp-content/uploads/2016/02/sprasevanje_vesti.pdf
DOBRA SPOVED: https://www.pridi.com/dobra-spoved/