PO POTI POKORE
5. marca 1983
(Prva sobota v mesecu in postnem času)
»Preljubi sinovi, hodíte za menoj po poti pokore! Orožje v tej moji bitki sta molitev in pokora. Danes vam hočem pokazati potovanje po poti pokore, ki ga mora opraviti sleherni izmed vas.
Prvi odsek obsega odpoved in zatajevanje samega sebe.
Potrebno se je odpovedati samemu sebi, vsem neurejenim navezanostim in strastem, vsem čezmernim željam, vsem častihlepnostim. Tudi pri svojem apostolskem delovanju ne iščite nikoli uspeha in človeškega odobravanja, temveč ljubíte skritost, apostolat, ki poteka v tihoti, ponižnosti, vsakodnevnem in zvestem izpolnjevanju vaših dolžnosti.
Tako boste mogli mrtviti sebičnost, ki je največja nevarnost za vas, najlažja in najbolj vsakdanja zaseda, s katero skuša nasprotnik zavreti vaše potovanje. Tedaj boste postali notranje svobodni in brez večjih težav boste lahko spoznali Božjo voljo in boste najbolje razpoloženi, da jo dovršeno izpolnite.
Drugi odsek zahteva, da voljno nosite svoj lastni križ.
Ta križ je sestavljen iz težav, s katerimi se srečujemo, ko hočemo izpolnjevati samó Božjo voljo, kar seveda vključuje prizadevanje za vsakdanjo zvestobo dolžnostim lastnega stanu. To zvestobo izraža popolno opravljanje tudi najmanjših reči; če naredite vsako stvar z ljubeznijo; če preživite čez dan vsak trenutek tako, da izpolnjujete Božje hotenje.
Trpljenje tega drugega odseka je zelo dragoceno
zlasti za vas, moji preljubi sinovi! Tedaj se upodabljate po križanem Jezusu in to notranje križanje se uresničuje vsak dan in v slehernem trenutku vašega duhovniškega dneva: pri molitvi, ki je tako potrebna in mora biti središče vašega življenja; v zelo dragocenih trenutkih, ko darujete sveto mašo in ste z Jezusom tudi vi notranje darovani za življenje sveta; v zvestobi svojim duhovniškim dolžnostim, ki so lastne službi vsakogar; pri evangelizaciji, katehezi, poučevanju, karitativnem apostolatu, srečanju s komer koli, posebno s tistim, ki je najbolj osamljen in najbolj potisnjen na rob, s tistim, ki se čuti izrinjenega in zavrženega od vseh.
V svojem duhovniškem apostolatu nikoli ne iščite samovšečnosti ali kakšnega povračila; podarjajte se vedno vsem z neizčrpno močjo ljubezni; naj vas ne zaustavi nehvaležnost, naj vas ne zavira nerazumevanje, naj vas ne upočasni brezbrižnost in ne utrudi dejstvo, kadar ni odmeva. Predvsem s svojim duhovniškim trpljenjem lahko rojevate duše za življenje milosti in odrešenja.
V tretjem odseku boste šli za mojim Sinom na Kalvarijo.
Kolikokrat sem ga v njegovem življenju zalotila, ko se je s hrepenenjem in pogledom obračal proti Jeruzalemu, kamor naj bi se povzpel, da bi bil izdan, prijet, sojen od svojih, obsojen, bičan, s trnjem kronan in križan. Kako je Jezus hrepenel po tem trenutku; vedno je šel naproti dopolnitvi svoje velikonočne skrivnosti ljubezni in žrtvovanja za vas.
Tudi vi, moji ljubljenci, ki ste njegovi duhovniki, ste poklicani k vsakodnevni hoji za njim, da dopolnite svoje velikonočno žrtvovanje za rešenje vseh.
Nikdar ne izgubite poguma! Kriki tistega, ki vas zavrača in vam oporeka, so danes za vas glasovi obsodbe. Storjeni, opravičevani in ne zadoščeni grehi so za vas boleči udarci z bičem. Zabloda, ki grozi, da bo oddaljila od vere zelo veliko duš, je za vas trnjeva krona. Da ostajate zvesti poklicu, pa pomeni, da stopate naprej po trdi poti Kalvarije. Ovire, na katere naletite, ko v vsem vztrajate v edinosti in pokorščini do papeža in hierarhije, nerazumevanje tudi vaših sobratov, občutek potiskanja na rob, ki vas pogosto obdaja, so za vas boleči padci. A ko se izročite mojemu brezmadežnemu Srcu in se mi posvetite, se danes srečate s svojo prežalostno Materjo!
Odslej napredujmo skupaj, popolno posnemajmo Jezusa, ki vas vabi, da hodite za njim po križevem potu. Nekateri od vas bodo morali v sklepnem obdobju tega krvavega čiščenja preliti lastno kri.
Preljubi sinovi, glejte, pokazala sem vam pot, ki jo morate prehoditi, da bi dosegli resnično spreobrnjenje. To je preprosta in evangeljska pot, ki vam jo je začrtal moj Sin Jezus, ko vam je rekel: ‘Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.’ Po tej evangeljski in duhovniški poti vas vodi vaša nebeška Mati.«
Sporočilo Fatimske Marije Don Stefanu Gobbiju