ŠKOF SCHNEIDER: KAKO NAJ RAVNAJO DUHOVNIKI
DUHOVNIKOM NI TREBA POSLUŠATI ŠKOFOV IN VLAD,
KI ODPOVEDUJEJO SVETE MAŠE ZARADI COVID-19
Da bi rešili duše, duhovnikom ni treba spoštovati »človeškega zakona«
Martin Bürger; 30. marec 2020
Škof Athanasius Schneider je izjavil, da duhovniku ob preudarnem ravnanju v skladu z nujnimi zdravstvenimi previdnostnimi ukrepi »ni treba upoštevati navodil svojega škofa ali vlade, naj začasno opusti sveto mašo za vernike«. Pandemijo COVID-19 je opisal kot kazen in očiščenje.
(Duhovniki se morajo spomniti, da so v prvi vrsti pastirji nesmrtnih duš. Posnemajo naj Kristusa, ki je rekel: »Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene.« (Janez 10: 11-14))*
Navodila, ki odpovedujejo vse javne maše, so »zgolj človeški zakon; vendar pa je najvišji zakon v Cerkvi rešitev duš,« je v intervjuju za tradicionalni katoliški časnik The Remnant1 dejal pomožni škof nadškofije Marije presvete v Astani v Kazahstanu.
»Duhovniki v takem položaju morajo biti nadvse ustvarjalni, da za vernike, četudi za majhno skupino, omogočijo darovanje svete maše in prejem zakramentov. Takšno je bilo pastoralno vedenje vseh duhovnikov spovednikov in mučencev v času preganjanja,« je dodal.
Če bi cerkvena oblast prepovedala obiskovanje bolnih in umirajočih, bi tudi to bil razlog, da duhovnik ne bi poslušal, je pojasnil škof Schneider. »Takšna prepoved je zloraba položaja. Kristus škofu ni dal moči, da bi prepovedal obiskovanje bolnih in umirajočih. Pravi duhovnik bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi obiskal umirajočo osebo.«
(Mnogi duhovniki so storili tako, tudi kadar je to pomenilo, da so s tem tvegali svoje življenje, bodisi v primeru preganjanja bodisi v primeru epidemije. V zgodovini Cerkve imamo veliko zgledov takih duhovnikov. Sveti Karel Boromejski je na primer sveto obhajilo z lastnimi rokami dal na jezik umirajočih, okuženih s kugo.)*
Škof Schneider je tudi izpostavil »veliko večino škofov«, ker so se odzvali »prenagljeno in panično, ko so prepovedali vse javne maše in – kar je še bolj nerazumljivo – zaprli cerkve.«
»Takšni škofje,« je dejal, »so se odzvali bolj kakor civilni birokrati kot pastirji. Ko so se osredinili preveč izključno na vse higienske zaščitne ukrepe, so izgubili nadnaravni pogled in se odrekli prvenstvu večne koristi duš.«
»Skoraj patološki strah je premagal običajni razum in nadnaravni pogled,« je vzkliknil škof Schneider.
Obisk svete maše je prav tako nujen kot nakupovanje v trgovinah z živili ali uporaba javnega prevoza, in nič od tega ni bilo ukinjeno, je poudaril škof. »V cerkvah bi lahko zagotovili enake ali še boljše higienske zaščitne ukrepe.«
Dal je tudi nekaj praktičnih nasvetov. »Na primer, pred vsako mašo bi lahko kdo razkužil klopi in vrata, in vsi, ki bi vstopili v cerkev, bi si lahko razkužili roke. Sprejeli bi lahko tudi druge podobne ukrepe. Lahko bi omejili število udeležencev in povečali pogostost obhajanja svetih maš.«
Kardinal Raymond Burke je 21. marca prav tako kritiziral odpoved javnih maš.
»Čeprav smo v času okužbe našli način, kako poskrbeti za hrano, zdravila in druge življenjske potrebe, ne da bi neodgovorno tvegali širjenje okužbe, lahko podobno najdemo način, kako poskrbeti za nujnosti našega duhovnega življenja,« je v izjavi2 dejal ameriški kardinal.
Škof Schneider je katoliški odziv na pandemijo COVID-19 označil za »razkritje izgube nadnaravnega pogleda.«
»Številni člani cerkvene hierarhije so bili desetletja potopljeni pretežno v posvetne in časne zadeve tega sveta in tako so postali slepi za nadnaravne in večne resničnosti.« V skladu s tem je njihova reakcija »razkrila, da dajejo večji pomen umrljivemu telesu kot nesmrtni duši ljudi.«
Mnogi škofje, ki so »mirno dovolili, da se strup krivoverskih naukov in praks širi v njihovi čredi,« poskušajo sedaj vernike zaščititi »pred okuženostjo z materialnim virusom.«
Škof Schneider je pandemijo koronavirusa imenoval »Božji poseg za kaznovanje in očiščenje grešnega sveta in tudi Cerkve.« Tudi drugi katoliški voditelji so dali podobne ocene.
Škof je iz knjige Razodetje, zadnje knjige Svetega pisma, navedel: »Toda nekaj ti moram očitati: pri sebi imaš ljudi, privržence Bileámovega nauka. Ta je učil Baláka zavajati Izraelove sinove v greh, jesti malikom žrtvovane jedi in nečistovati … Spreobrni se torej! Če pa se ne boš, bom prišel prav kmalu k tebi in se bojeval proti njim z mečem svojih ust.« (Raz 2, 14-16)
»Prepričan sem,« je dodal škof Schneider, »da bi Kristus iste besede ponovil papežu Frančišku in drugim škofom, ki so dovolili malikovalsko češčenje Pachamame in posredno odobrili spolna razmerja zunaj veljavne zakonske zveze s tem, ko so dovolili t.i. ‘ločenim in znova poročenim’, ki so spolno aktivni, da prejmejo sveto obhajilo.«
(»Epidemija koronavirusa je v Cerkvi povzročila razmere, ki so po mojem védenju edinstvene, to je prepoved vseh javnih maš skoraj po celem svetu. To je delno ustrezno prepovedi krščanskega češčenja v skoraj celotnem rimskem cesarstvu v prvih treh stoletjih. Vendar je trenutno stanje brez primere, ker so v našem primeru prepoved javnega češčenja izdali katoliški škofje in celo pred ustreznimi vladnimi ukazi.«)*
(»Na nek način lahko sedanji položaj primerjamo tudi s prenehanjem žrtvovanj v Jeruzalemskem templju med babilonskim ujetništvom izbranega Božjega ljudstva. V Svetem pismu so Božje kazni obravnavane kot milost, npr. ‘Glej, srečen človek, ki ga Bog opominja, ne zavračaj vzgoje Mogočnega! On ranjuje in obvezuje, udarja in njegove roke ozdravljajo.’ (Job 5: 17–18) in ‘Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.’ (Raz 3,19). Edina ustrezna reakcija na stiske, katastrofe, epidemije in podobne situacije – ki so vse orodja v rokah Božje previdnosti za prebujanje ljudi iz spanja greha in brezbrižnosti do Božjih zapovedi in večnega življenja – je pokora in iskreno spreobrnjenje k Bogu.«)*
(»Trenutne razmere zagotavljajo dovolj razumnih razlogov, da mislimo, da smo na začetku apokaliptičnega časa, ki vključuje Božaje kazni. Naš Gospod se je skliceval na Danijelovo prerokbo: ‘Ko boste torej na svetem kraju videli stati gnusobo opustošenja, o kateri govori prerok Daniel – kdor bere, naj razume’ (Mt 24,15). Knjiga Razodetja pravi, da bo morala Cerkev za nekaj časa pobegniti v puščavo (prim Raz 12,14). Skoraj splošno prenehanje javne daritve svete maše bi lahko razlagali kot beg v duhovno puščavo. V naših razmerah je obžalovanja vredno dejstvo, da mnogi člani cerkvene hierarhije trenutne situacije ne vidijo kot stisko, kot Božjo kazen, torej kot ‘Božje obiskanje’ v svetopisemskem smislu. Gospodove besede, ki sledijo, veljajo sredi trenutne telesne in duhovne epidemije tudi za številne člane duhovščine: ‘Nisi spoznal časa svojega obiskanja’ (Lk 19,44). Papež in škofje morajo resno vzeti trenutne razmere tega ‘ognjenega preizkusa’ (prim 1. Peter 4,12), da bi vodili h globokemu spreobrnjenju celotne Cerkve. Če se to ne zgodi, bo sporočilo naslednje zgodbe Sorena Kierkegaarda veljavno tudi za naše trenutne razmere: ‘V zakulisju gledališča je izbruhnil požar. Klovn je prišel ven, da bi opozoril občinstvo; mislili so, da gre za šalo in so ploskali. Ponovil je svarilo; navdušenje in ploskanje je bilo še večje. Mislim, da se bo tako končal svet: na splošen aplavz humoristov, ki menijo, da je to šala.’»)*
Škof, ki je pred prihodom v Nemčijo leta 1973 odraščal v Sovjetski zvezi, je dejal, da so trenutne razmere prenehanja javni maš »tako edinstvene in resne, da lahko za vsem tem odkrijemo globlji pomen.«
(»Ta dogodek se je zgodil skoraj petdeset let po uvedbi obhajila na roke (leta 1969) in korenite reforme obreda svete maše (v letih 1969-1970) z njenimi elementi protestantizma (darovanjske molitve) in njenim horizontalnim in poučnim slogom obhajanja (svobodno oblikovani trenutki, praznovanje v zaprtem krogu in proti ljudem.«)*
Prejemanje svetega obhajila na roko, praksa, ki je bila prvič uvedena pred približno 50 leti, »je privedla do nenamernega in namernega oskrunjenja Kristusovega evharističnega telesa v razsežnostih brez primere. Kristusovo Telo so več kot petdeset let (večinoma nehote) teptale noge duhovščine in laikov v katoliških cerkvah po vsem svetu. Tudi stopnja kraje posvečenih hostij se zaskrbljujoče povečuje.«
Po Schneiderjevem mnenju je prejemanje evharistije »neposredno z lastnimi rokami in prsti vse bolj podobno prejemanju navadne hrane.«
Ta navada je privedla veliko ljudi do oslabljene vere v resnično navzočnost. »Kristusova evharistična navzočnost je sčasoma za te vernike nezavedno postala nekakšen sveti kruh ali simbol.«
(»Zdaj je Gospod posredoval in skoraj vse vernike prikrajšal za sodelovanje pri sveti maši in zakramentalno prejemanje svetega obhajila. Nedolžni in krivi trpijo to stisko skupaj, saj so v skrivnosti Cerkve vsi medsebojno združeni kot telesni deli: ‘Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli, če je en del v časti, se z njim veselijo vsi.’ (1 Kor 12,26)«)*
Sedanje razmere, ko v mnogih delih sveta ni nobene javne maše, svetega obhajila pa verniki ne morejo prejeti, »bi lahko papež in škofje razumeli kot Božji ukor za zadnjih petdesetih letih evharističnih skrunitev in trivializacij3 in obenem kot usmiljen klic k pristnemu evharističnemu spreobrnjenju celotne Cerkve.«
Škof Schneider je izrazil željo, da bi se Sveti Duh »dotaknil src papeža in škofov in jih spodbudil k izdaji konkretnih liturgičnih pravil, da bi se lahko evharistično bogoslužje celotne Cerkve očistilo in spet usmerilo k Gospodu.«
Svetemu očetu, pa tudi kardinalom in škofom je predlagal, naj »v Rimu opravijo javno dejanje zadoščevanja za grehe proti sveti evharistiji in za greh zaradi verskega češčenja kipov Pachamame.«
(»Kultno čaščenje poganskega idola Pachamame v Vatikanu z odobritvijo papeža je bil gotovo velik greh neposlušnosti prvi zapovedi Dekaloga, šlo je za gnusobo. Noben poskus zmanjšanja pomena tega češčenja se ne more upreti množini očitnih dokazov in razumu. Mislim, da so bila taka dejanja malikovanja vrhunec vrste drugih nezvestob pri varovanju Božjega zaklada vere s strani mnogih visokih članov cerkvene hierarhije v preteklih desetletjih.«)*
Škof Schneider je papeža spodbudil, naj izda »konkretna liturgična pravila, v katerih poziva celotno Cerkev, naj se v načinu češčenja spet obrne h Gospodu (to je, da se mašnik in verniki med evharističnimi molitvami obrnejo v isto smer)*.«
Škof je papeža Frančiška pozval, naj prepove prejem svetega obhajila na roko.
(»Cerkev ne more nekaznovano še naprej obravnavati Najsvetejše v mali sveti hostiji na tako minimalističen način, ki ni varen.«)*
Škof je pozval k več evharističnim procesijam, četudi duhovnika ne morejo spremljati verniki. »Po vsem svetu bi se lahko začela veriga monštranc, ki po ulicah tega sveta nosijo evharističnega Gospoda,« je dejal Schneider. »Takšne mini evharistične procesije, tudi če jih izvaja škof ali duhovnik sam, bodo izprosile milosti telesnega in duhovnega ozdravljenja in spreobrnjenja.«
* Dodano iz izvirnika, objavljenega na The remnant
1 Celoten intervju s škofom Schneiderjem na The Remnant: https://remnantnewspaper.com/web/index.php/articles/item/4826-exclusive-interview-bishop-athanasius-schneider-on-church-s-handling-of-coronavirus
2 Izjava kardinala Burka: https://www.cardinalburke.com/presentations/combat-against-coronavirus
3 Trivializirati pomeni delati kaj vsakdanje, nepomembno