PASIJON
ZGODOVINA
Zanesljivo zgodovinsko poročilo pravi, da so se kristjani takoj na začetku, se pravi že po Gospodovem vnebohodu, zagotovo pa pozneje, posebej po zmagi pri Milvijskem mostu (l. 313) in najdenju svetega križa (l. 326), zbirali na svetih krajih, kjer je Gospod trpel. Hodili so po poti, po kateri je Gospod šel na veliki petek s križem na Kalvarijo. Ni bilo določeno ne oštevilčeno ne napisano, kaj se je na katerem mestu zgodilo. Vsa pot od sodne palače Poncija Pilata pa do vrha Kalvarije ali Golgote je bila ena sama postaja: Križev pot.
Pobožnost križevega pota se je oblikovala pozneje in v dobi sv. Frančiška Asiškega (13. stoletje) je začela dobivati sedanjo obliko.
V dobi križarskih vojn so številni romarji v Sveti deželi hodili po zadnji Gospodovi poti. In prav v tem je začetek pobožnosti križevega pota, kakor ga poznamo danes. Ko so se romarji vrnili iz Svete dežele domov, so začeli tudi doma posnemati vse dogodke velikega petka. Tako so skoraj v vsaki deželi, v bližini glavnega ali večjega mesta imenovali najbližji hrib po Oljski gori ali Kalvariji. In ob poti, ki je vodila iz mesta na ta hrib, na »Kalvarijo z Božjim grobom«, so postavili znamenja, kapelice s prizori Jezusovega trpljenja. Tako je nastal križev pot s štirinajstimi postajami.
Število postaj ni bilo povsod enako. Ponekod so imeli križeve pote s sedmimi, ponekod pa celo z devetnajstimi postajami. Šele proti koncu 17. stoletja so povsod sprejeli pobožnost križevega pota s štirinajstimi postajami, ki so utemeljene v Svetem pismu ali cerkvenem izročilu. V času janzenizma so odstranili vse postaje, ki nimajo osnove v evangeliju. Tako imenovani »janzenistični križev pot« nima treh padcev pod križem in srečanja z Veroniko, morda nima še katere druge postaje.
V 18. stoletju je pospeševal pobožnost križevega pota sv. Leonardo Portomavriški. Na njegovo prošnjo je papež Benedikt XIV. leta 1742 dokončno potrdil sedanjo obliko pobožnosti križevega pota. Isti papež je tri leta pozneje dal postaviti križev pot v Koloseju, v starem rimskem amfiteatru, ki je bil za tisoče in tisoče mučencev Kalvarija – Golgota. V spomin na to Kalvarijo opravljajo papeži še dandanes, vsako leto na veliki petek pobožnost križevega pota v rimskem Koloseju.
Besedilo križevega pota je lepa priložnost, da bi mogli doživeto premišljevati trpljenje našega Gospoda in »doumeti, kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje« (Ef 3, 18-19). Nad vsako postajo križevega pota lahko zapišemo: Tako nas je ljubil Bog.
Znani francoski duhovni pisatelj in škof Jacques Bossuet (1627-1704) je zapisal: »Če bi vse knjige sveta povzel v eno samo knjigo, če bi vse strani te knjige povzel v eno samo stran, in če bi vse besede te strani povzel v eno samo besedo, bi ta beseda bila: KRIŽANI.
msgr. dr. Franc Kramberg, upok. nadškof
SVETI LEONARD PORTOMAVRIŠKI
Sveti Leonard Portomavriški (1676-1751), frančiškanski ljudski misijonar je zapisal, da je pobožnost križevega pota »akademija duhovnega življenja«!
Sam pravi, da je vir vsega našega zla, ker nihče resno ne razmišlja v svojem srcu, kar bi moral preudarjati. Predvsem ne poznamo poslednjih reči: smrt, sodba; nebesa ali pekel…! Pozabljamo na Božje dobrote in na vse, kar je Božji Sin za nas pretrpel. Brezbrižno spolnjujemo dolžnosti in pravila svojega stanu. Ne zavračamo nevarnosti, ki nas povsod obdaja.
Svetnik si je postavil vprašanje: »Ali je kakšno zdravilo za takšno zlo?«, in odgovarja: »Tako zdravilo imamo: to je molitev križevega pota!«
Premišljevanje strašnega trpljenja Božjega Sina prinaša v dušo razsvetljenje, iskreno srčno kesanje in nepremagljivo dušno trdnost.
Takole je zapisal: »Križev pot je strup proti napakam, je očiščenje razbrzdanih poželenj, uspešna spodbuda h kreposti in svetemu življenju. Zares, če si v duhu živo predstavljamo trpljenje Božjega Sina naslikane na toliko podobah, se komaj moremo vzdržati, da se ob Božjem razsvetljenju ne bi odvrnili, od svojega umazanega grešnega življenja; da celo vneli se bomo, da bomo z ljubeznijo odgovorili tako veliki Ljubezni, ali pa bomo vsaj radovoljno prenašali težave, ki nas brez razlike srečujejo v vsakršnem življenjskem položaju!«
APOSTOLI PASIJONA
Postati moramo apostoli Pasijona oziroma Jezusovi apostoli. »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,27)
Ne gre za to, koliko smo že dosegli in do kod smo prišli na svoji poti svetosti, temveč za našo naravnanost, za temeljno življenjsko držo: da smo Božji. Kdo gre lahko skozi življenje sam, brez Boga? Kdo ima dovolj moči? Ali bomo Božji, ali pa nas ne bo. Pasijon nam sporoča: v življenju nisi nikdar sam, niti v najstrašnejših preizkušnjah in trpljenju. Pred teboj je tu že stopal Jezus, človek in Bog. Njegove stopinje ti kažejo pot in ti sporočajo: zmogel boš, če boš sledil Meni, če bo tvoje srce sledilo Moji ljubezni.
Tu se dotaknemo bistva Pasijona, ki je LJUBEZEN. »Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem.« (1jn 4,9) Gre za neizmerno ljubezen Boga do stvarstva. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13) re za ljubezen Božjega Sina do vseh bratov in sester v vseh časih do konca sveta. »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) Gre tudi za ljubezen Svetega Duha, ki nas z ljubeznijo prebuja v ljubezen. Zato je edini logičen, primeren, pričakovan, nujen in odrešilen odgovor človeka – gledalca ali soustvarjalca Pasijona – en sam: ljubezen.
Pasijon obstaja zato, da se naučimo ljubiti, da spoznamo pravo mero ljubezni, ki je ljubiti brez mere. Da svoje vrednote prevrednotimo tako, da Boga ponovno postavimo na prvo mesto in svojega bližnjega na sebi enako. Pasijon obstaja zato, da nam s svojo neposrednostjo, prepričljivostjo, zgovornostjo, doslednostjo, brezkompromisnostjo in živo močjo razklene oklep okoli srca, ki ga vklepa v led samoljubja, oholosti, pohlepa in brezbrižnosti.
Pasijon je sulica, ki naj prebode naše srce, da iz njega pritečeta kri in voda ljubezni in usmiljenja. Pasijon je trnje, ki naj rani našo dušo, da se v bolečini zave svoje grešnosti. Pasijon je trdi les križa, na katerem naj naše na novo prebujeno spoznanje križa naše slabosti in neurejene strasti. Pasijon so žeblji in kladivo, ki naj prebijejo in strejo našo zaverovanost vase, navidezno neodvisnost in nepokorščino Božjim zapovedim ljubezni. Pasijon je potovanje skozi lastno osamljenost, zapuščenost, nevrednost, zavrženost, strahove, obup in smrt v večno življenje. Pasijon je vrv, ki nas poveže z našim najglobljim bistvom, z našo večno naravo človeškega bitja, ki je ustvarjeno iz ljubezni, da bi v ljubezni služilo Ljubezni. Pasijon je nezlomljiva vez med nami in Bogom; kdor ga je enkrat videl (Pasijon), bo vedno hrepenel po Njem in se z vsemi svojimi močmi trudil, da Ga nekoč doseže.
Pasijon je obljuba, Pasijon je pot, Pasijon je uresničenje. In je odgovornost ter zaveza vedno znova vstati, ko bomo ponovno padli. Ne dopušča malodušja in vdaje, je vir spodbude in tolažbe. Pasijon je naša usoda, naše upanje in naša vera. Umreti pravzaprav niti ne moremo, saj je duša večna, umre torej le telo. Zato smo prav sedaj, če sodimo po ljubezni, bolj mrtvi, kot živi. Lahko šele začnemo živeti. Pasijon je prebujenje, ki nas oživlja. Od prvega prizora naprej. Postane neizbrisen del naše zavesti in ostane vekomaj v nas. Kdor ga je videl, je dobil priložnost, da začne zares živeti. Kdor ga je živel, je umrl sebi. Kdor je sebi umrl, je vstal v Bogu, ki je ljubezen, zato je Pasijon v svojem skrajnem bistvu VSTAJENJE V LJUBEZEN: največje darilo našega odrešenika odrešenika, Jezus Kristusa.
Gledalec Pasijona se ob gledanju Jezusovega zmagoslavnega prihoda v Jeruzalem, zadnje večerje in vzpostavitve Evharistije, trpljenja v Getsemaniju, izdaje, sojenja pred Pilatom, bičanja, kronanja, nošenja križa, križanja samega in polaganja v grob, spremeni. Spremeni se njegov pogled na smisel poti, po kateri hodi. Iz prepogosto nezavednega udeleženca in v usodo vdanega ter vplivom sveta podvrženega opazovalca, se preobrazi v dejavnega igralca in sooblikovalca največje skrivnosti, ki je življenje. Tako tudi sam sprejme vlogo v Pasijonu vseh Pasijonov – Božjem načrtu za odrešenje človeštva. V slednjem nihče ne more igrati namesto njega, saj je Bog, edini režiser (in ne človek, kot si to sam včasih domišlja), vsakogar poklical v življenje na edinstven način in mu zaupal njegovo poslanstvo.
Pasijon, ki ga gledamo na odru in ga doživljamo kot igro, ki je zunaj nas, zaradi svojega osrednjega lika postane Pasijon vsakega in vseh. Jezus, ki pozna srca do največjih globin, po njem vstopi vanje, da bi jih upodobil po sebi. Gre za nedoumljivo Božje delovanje, ki po neki predstavi (Pasijonu) na nepojmljiv način človeka prestavi v veliko večjo dramo. V njej smo že po svojem obstoju udeleženi prav vsi, zaradi Pasijona pa naš delež ni več zgolj nemo opazovanje, temveč delovanje, saj preobrazi našo zavest. Po Pasijonu namreč nihče ne more več reči, da Jezusa ne pozna, da ne pozna Njegovega nauka in cene, ki jo je plačal za naše odrešenje. Torej ne moremo reči, da ne vemo, ker nam je On v teh dveh urah vzel še zadnji izgovor. Sedaj vemo vse, ali pa vsaj dovolj, da se od tega trenutka naprej začenjamo na drugačen način truditi za svoje zveličanje in vedno bolj dopuščamo Bogu, naj v nas ponovno prebudi in obnovi naš odnos z Njim, ki je edini vir resnične sreče in miru.
V tem smislu je Pasijon še posebej dragocen za tiste, ki Jezusa ne poznajo dovolj in iščejo odgovore na svoja vprašanja. Pasijon je ta odgovor, ki ga svet ne more dati, ker je v njem (Pasijonu) Jezus živ. Zato ima in bo vedno imel največje občinstvo, to smo mi vsi in vsi tisti, ki še pridejo v prihodnje, vse do konca časov. Kdor koli je na kakršen koli način udeležen v pripravi Pasijona, je Jezusov misijonar, po njegovem prispevku pa z vsako uprizoritvijo postajajo misijonarji vsi gledalci. Vsak v skladu s tem, kolikor je dopustil, da se ga Bog dotakne. Zagotovo nihče po ogledu Pasijona ne ostane ravnodušen, od te točke naprej pa deluje Božja ljubezen, ki vabi k spreobrnjenju za večno življenje.
Oder postane naše srce, mi postanemo kot Jezus, Božja previdnost nas vodi skozi vse prizore v resničnosti naših življenj: lahko zaupamo in verujemo, da nas na koncu čaka vstajenje. Takrat bomo Boga gledali iz obličja v obličje in Mu bomo hvaležni za Pasijon – tistega, ki smo ga sami izkusili in doživeli, in tudi tistega, ki smo ga nekoč videli uprizorjenega na nekem odru.
MT
ŠKOFJELOŠKI PASIJON
Škofjeloški pasijon je prvo dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Predstavlja zgodbo Kristusovega življenja in je uprizorjena kot procesija po ulicah starega mestnega jedra na premičnih odrih, vozovih in na konjih. Vključuje več kot 900 igralcev, ki so vsi v tradicionalnih oblačilih. Zaradi obsega prireditve se Škofjeloški pasijon uprizarja le vsakih sedem let, vsako leto pa je v velikonočnem in postnem času organiziranih več dogodkov, povezanih s Škofjeloškim pasijonom. Naslednja uprizoritev je predvidena za leto 2021.
Škofjeloški pasijon je spokorna pobožnost velikega petka, ki je potekala v obliki procesije po ulicah in trgih srednjeveškega mesta Škofje Loke kot del priprave na veliko noč. Poudarek je bil na prikazu Kristusovega trpljenja in smrti.
Besedilo te spokorne procesije, ohranjene v rokopisu, sestavljene iz 863 rimanih verzov in razdeljene na 13 podob, je v loškem kapucinskem samostanu napisal pater Romuald (Lovrenc Marušič, 1676–1748) iz Štandreža pri Gorici, ko je deloval v Škofji Loki kot pridigar in voditelj procesije.
Škofjeloški pasijon je bil 1. decembra 2016 vpisan na UNESCOV Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva in je prvi slovenski vpis na omenjeni prestižni seznam.
Škofjeloški pasijon:
– https://www.td-skofjaloka.si/turisticna-ponudba/prireditve/skofjeloski-pasijon.html