DEKLARACIJA IZ ABU DABIJA
Švicarski škof: Deklaracija iz Abu Dabija, ki sta jo podpisala papež in imam, Jezusa zasenči kot posrednika, rešitelja.
Edini, ki je Bog, in ki lahko resnično obnovi človeško srce od znotraj, je Jezus Kristus in njegov evangelij.
Maike Hickson; 6. sptember 2019
Švicarski škof je odločno zavzel stališče proti Deklaraciji iz Abu Dabija, ki sta jo podpisala papež Frančišek in muslimanski voditelj (Ahmad Al-Tayyeb, veliki imam mošeje Al Azhar) v začetku tega leta (4. februarja 2019), in ki med drugim navaja, da je »raznolikost religij« »volja Boga.« Škof Marian Eleganti je izjavil, da je v Deklaraciji »edinstvena in splošno veljavna posredniška vloga Jezusa Kristusa« zasenčena.
»Osupljivo je, da je to storil papež,« je v svoji izjavi povedal škof Eleganti, pomožni škof škofije Chur v Švici. (Celotno besedilo njegove izjave lahko preberete spodaj.)
Škof Eleganti je kritiziral Deklaracijo, ker podaja nemogoče navedbe o Bogu.
»Ker Bog ni bitje, ki je samo v sebi protislovno,« je dejal Eleganti, »ne more želeti raznovrstnosti pojmovanj o sebi in s tem množice verstev, ki si med seboj nasprotujejo.« Islam je »izrecno protikrščanska veroizpoved, ki zanika natanko tisto, kar določa bistvo krščanstva: Božje sinovstvo Jezusa Kristusa in z njim povezano trojstvo Boga,« je pojasnil.
Prelat je v svojih poznejših razmišljanjih o vzpostavitvi »kraljestva miru« brez Kristusa poudaril, da podobno »egalitarno1, relativistično, ekumensko kraljestvo miru« obljublja lik »Antikrista« v apokaliptični zgodbi Vladimirja Solovjova izpred 119 let2.
Med kritiki Deklaracije, ki je bila podpisana 4. februarja 2019, sta tudi kardinal Raymond Burke in škof Athanasius Schneider. Slednji je pred kratkim ponovil svojo kritiko in poudaril, da je ta Deklaracija enakovredna »spodbujanju zapostavljanja prve zapovedi« in »izdaji evangelija.«
Škof Eleganti je poudaril, da je zaradi tega, ker islam zavrača, da je Jezus Božji Sin, takšna skupna deklaracija mogoča le za ceno Kristusove edinstvene odrešilne vloge. Napisal je, da »kot vedno, se novo bratstvo ustanovi za ceno obče posredniške vloge Jezusa Kristusa: njegovo posedovanje resnice in njegovo posredništvo morata stopiti v ozadje. To je prvi pogoj za Deklaracijo. V nasprotnem primeru je veliki imam verjetno ne bi podpisal.«
CELOTNO BESEDILO IZJAVE ŠKOFA MARIANA ELEGANTIJA
Deklaracija iz Abu Dabija ima slabosti. Omejil se bom na naslednje:
1. Zakaj muslimani preprosto ne podpišejo Splošne deklaracije o človekovih pravicah brez kakršnega koli šeriatskega pridržka? Za primerjavo: kaj pa lahko stori takšna deklaracija, ki so jo podpisale oblasti, ki jih ne priznavajo niti vsi muslimani niti vsi kristjani?
2. Ker Bog ni bitje, ki je samo v sebi protislovno, ne more želeti raznovrstnosti pojmovanj o sebi in s tem množice verstev, ki si med seboj nasprotujejo. Predvsem pa je islam izrecno protikrščanska veroizpoved, ki zanika natanko tisto, kar določa bistvo krščanstva: Božje sinovstvo Jezusa Kristusa in z njim povezano trojstvo Boga. Tu gre za to, kako se je Bog sam razodel.
3. Trditev, da »verstva nikoli ne spodbujajo k vojni, ne vzbujajo občutkov sovraštva, sovražnosti in skrajnosti, niti ne pozivajo k nasilju ali prelivanju krvi,« je nedopustna zavajajoča poenostavitev, posploševanje raznovrstnih neprimerljivih prepričanj znotraj različnih verstev in zato lažna trditev in napačna predstavitev zgodovine. Še posebej nasprotuje ustanovnim listinam islama (Koran in hadisi3), ki ljudi izrecno pozivajo k nasilju. Tudi kristjani so si naložili krivdo in niso vedno ravnali v skladu z evangelijem. O cerkvenem nauku o pravični vojni se tukaj ne da razpravljati, vsekakor pa pomeni kulturni napredek.
4. V prvem poglavju evangelija svetega Janeza sinovski odnos do Boga ne temelji na naravni pripadnosti človeški družini (ne temelji na volji mesa), temveč na veri v Jezusa Kristusa in krstu v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha (rojen iz Duha in vode, torej rojen od Boga). Samó priznanje in sprejemanje edinstvene posredniške vloge Jezusa Kristusa omogoča to sinovstvo z Bogom: »Tistim pa, ki so Besedo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga.« (Janez 1, 12-13) Nihče ne more imeti Boga za očeta, če nima Cerkve za mater (sv. Ciprijan iz Kartagine).
To me pripelje do osrednje točke moje kritike. V uvodnem besedilu se Deklaracija iz Abu Dabija začne s prvim stavkom: »Vera vodi vernika, da v drugem vidi brata ali sestro, ki ga podpira in ljubi.« Na tem in drugih mestih – kot sem že rekel – Deklaracija brez razlik govori o »veri« (v krščanstvu: nadnaravna, vlita milost, ne pa naravno pobožen odnos). Čigavi veri? Veri muslimanov? Hindujcev? Budistov? Ateistov? Vsaka resnična cerkvenostna vera (kaj jo naredi za tako?) vzpostavlja – glede na trditev in željo Deklaracije – obče bratstvo med vsemi človeškimi bitji, kolikor je Bog stvarnik vseh človeških bitij. Toda pogled v to, kako veroizpovedi pojmujejo same sebe na podlagi svojih osnovnih dokumentov in svoje zgodovine, nam pokaže, da gre za trditev, ki ni potrjena z zgodovinskimi dejstvi in zato ostaja privid ali pobožna želja.
Stavek, da vernik zaradi vere v bližnjem vidi brata, bi lahko v taki obliki podpisali tudi verni muslimani, če se nanaša izključno na muslimane. Kdo zagotavlja, da ga muslimani v svetu razumejo v občem, krščanskem smislu, in da je bil v tem smislu tudi podpisan? Vsekakor je misel videti brata v vsakem človeku, torej tudi v kristjanih, judih in nevernikih (Kuffãr), islamu popolnoma tuja. Lahko dvomimo o tem, kako bi mogla Deklaracija iz Abu Dabija spremeniti samo-pojmovanje islama, ki deli svet na hišo miru (Dãr al-Islãm), kjer vlada islam, in hišo vojne (Dãr al Harb), kjer temu ni tako. Kristjani so, na drugi strani, ponotranjili prispodobo o dobrem Samarijanu, na podlagi katere v vsakem bližnjem vidijo brata. To je zanje absolutno določilno in potrebno, hkrati pa je tudi razlog, da je krščanstvo prispevalo k počlovečenju sveta kot nobeno drugo verstvo. Sam Kristus je v prispodobah o dobrem Samarijanu (Lk 10, 25-37) in o sodbi ob koncu časov (Matej 25, 31-46) pokazal solidarnost z vsakim človekom, ki načeloma in vedno lahko postane moj bližnji. Jezus je umrl za vse ljudi. Za kristjane to vzpostavlja popolnoma drugačen odnos do vseh ljudi, ne glede na njihovo vero in svetovni nazor. Usmiljenje kristjanov sega tako daleč, da vključuje tudi njihove sovražnike (vključitev). Takšna predstava, to je ljubiti tako imenovane »sovražnike« ali »nasprotnike« islama, se zdi islamu popolnoma nerazumna in nerazumljiva. Kaj more tukaj spremeniti Deklaracija, ki v sebi sploh nima predpisne veljave, ki bi se nanašala na vse muslimane in na islam kot celoto? Zakaj papež v Deklaraciji iz Abu Dabija izrecno ne omenja Jezusovega nauka ljubiti vse človeštvo – nauka, ki mora brezpogojno biti vir misli o splošnem bratstvu med vsemi ljudmi? Navsezadnje Jezusa tudi islam priznava za preroka, toda presenetljivo ne da bi resnično privzel njegov nauk in njegovo pojmovanje samega sebe.
Kot islam pojmuje sebe, se stavek, da vera daje verniku videti brata v drugem, nanaša v prvi vrsti na muslimane. Samo muslimani so resnični bratje (po veri) verujočemu muslimanu. Oblikujejo Ummo (versko občestvo). Neverniki in tisti, ki ne verujejo v islam, so kot taki drugorazredni državljani (ljudje?), ker se je človek v skladu s pojmovanjem islama na temelju svoje ustvarjenosti (islam kot prvotna vera Adama ali Abrahama) rodil kot musliman, judje in tudi kristjani pa so v teku zgodovine po muslimanskem prepričanju pravo vero ponaredili, sicer bi ostali muslimani. To je temelj za temeljno neenakost med njimi in verujočimi muslimani, ki je dokument iz Abu Dabija ne bo odpravil. Morali bi vprašati spreobrnjene, na primer v Egiptu – kjer je verska šola ali tako imenovana univerza Al Azhar – ali pa pogledati v Savdsko Arabijo, Pakistan, Afganistan, Nigerijo in Indonezijo.
S krščanskega vidika je v Deklaraciji iz Abu Dabija zaradi dvojnega podpisa edinstvena in splošno veljavna posredniška vloga Jezusa Kristusa zasenčena. Osupljivo je, da je to storil papež. Kot vedno se novo bratstvo ustanovi za ceno obče posredniške vloge Jezusa Kristusa: njegovo posedovanje resnice in njegovo posredništvo morata stopiti v ozadje. To je prvi pogoj za Deklaracijo. V nasprotnem primeru je veliki imam verjetno ne bi podpisal. To ne velja le v tem kontekstu.
Prav tako ne preseneča odobravanje prostozidarjev, saj dokument razglaša ravno tisto teistično bratstvo med vsemi ljudmi, ki ga oni spodbujajo, ob hkratni relativizaciji vseh verskih trditev o resnici, razen lastnih, masonskih. Spet gre za poskus prikazati miroljubno sobivanje vseh verskih in filozofskih nasprotij (verstev) kot najvišjo stopnjo, o kateri je moč politično sanjariti (sobivanje). Toda dejstvo, da vsa bitja izvirajo iz istega Stvarnika, še nikoli v zgodovini ni pripeljalo do bratstva med vsemi človeškimi bitji v mirnem sožitju. To je – s krščanskega vidika – mogoče le v vesoljni Cerkvi. Ker pa je krščanska misel o Jezusovi posredniški vlogi islamu in drugim religijam tuja – celo odvratna, za njih ostaja obče bratstvo vseh ljudi le zaželena stvar (desideratum) brez utemeljitve v njihovem samo-pojmovanju in v njihovih lastnih nekrščanskih verskih temeljih (npr. Koran, hadis in šarija). Pravice in dolžnosti, povezane z občim bratstvom (človekovo dostojanstvo in človekove pravice), ostajajo brez temeljev, ki bi jim omogočali sposobnost za uresničenje.
Deklaracija iz Abu Dabija razširja nekakšno posvetno zamisel o »Božjem kraljestvu«, ki ne predpostavlja krščanske vere (ponovnega rojstva iz Duha in vode), ampak – kot je razloženo zgoraj – obče bratstvo, tuje islamu, ki pa se hrani iz krščanskih korenin. Prikazano je kot naturalistično4, splošno človeško in politično kraljestvo miru. Takšne človekoljubne, v osnovi pa povsem politične predstave o miru, so se v zgodovini znova in znova razglašale in izvajale z revolucionarnimi sredstvi. V resnici so zgrajene iz delov krščanske vere ali bolje rečeno evangelija. Do zdaj so vse propadle in niso izpolnile tistega, kar so obljubljale, in za kar so si prizadevale. Najboljši primer tega je komunizem.
Tako je, ker človekovega srca niso spreobrnile k resnici o Bogu in človeku, ampak so sledile človeškim teorijam, ki jih je njihova lastna revolucionarna zgodovina ponaredila za ceno nasilnih dejanj neslutenih razsežnosti in milijonov smrti (prim. Črna knjiga komunizma5).
Edini, ki je Bog, in ki lahko resnično obnovi človeško srce od znotraj, je Jezus Kristus in njegov evangelij.
Ironično je, da Antikrist, ki bo spravil med seboj vse, v istoimenski pripovedi Solovjova obljublja táko egalitarno5, relativistično, ekumensko kraljestvo miru, v katerem nobenemu od udeležencev v razpravi ni treba žrtvovati niti najmanjše malenkosti glede lastnih pogledov na absolutno resnico, ampak raje od antikrista sliši natanko tisto, kar želi slišati in v kar že verjame. Mirno sobivanje verskih nasprotij med njimi v kraljestvu bratstva ima eno samo past: zanikanje posredniške vloge Jezusa Kristusa kot pogoja za obstoj kraljestva miru. Zato osebno ne verjamem v njen uspeh (Deklaracije) – tudi zato, ker preprosto manjka nepogrešljiva pomoč zakramentov, Božja opravičujoča milosti po veri in sredništvo Device Marije, ki je v islamu zelo cenjena.
Ob tem se spominjam premišljenih besed papeža Frančiška, ki jih je sam spregovoril pri svoji prvi sveti maši 14. marca 2013. Deklaracijo iz Abu Dabija je treba oceniti v skladu s temi besedami:
»Tretjič, razglašanje. Hodimo lahko, kolikor hočemo, marsikaj lahko zgradimo, toda če ne razglašamo Jezusa Kristusa, gredo stvari narobe. Morda bomo postali dobrodelna nevladna organizacija, vendar ne Cerkev, Gospodova nevesta. Ko ne hodimo, se nehamo premikati. Ko ne gradimo na kamnih, kaj se zgodi? Tisto, kar se zgodi otrokom na plaži, ko gradijo peščene gradove: vse je odplaknjeno, ni trdnosti. Ko ne razglašamo Jezusa Kristusa, pride na misel rek Léona Bloyja: ‘Kdor ne moli Gospoda, moli hudiča.’ Ko ne razglašamo Jezusa Kristusa, razglašamo posvetnost hudiča, demonsko posvetnost.«
1 Egalitarizem je politična teorija ali gibanje, ki zanika veljavnost naravnih in socialnih razlik med ljudmi ter zahteva njihovo odpravo. Egalitarizem je tudi izhodišče proti ločevanju na podlagi rasnih, verskih, spolnih idr. razlik.
2 Ob nedelji Jezusovih skušnjav se želimo srečati s sodobnim Antikristom, kot ga je upodobil ruski mislec Vladimir Sergejevič Solovjov. Na presenečenje je Antikrist predstavljen kot zelo uglajen človek, lepega videza, ki zna očarati, sposoben znanstvenik, pisatelj, mislec, politik … Spozna se tudi na duhovnost in Sveto pismo, trudi se, da bi bil moralen in pravi, da spoštuje Boga. Z vsem tem postane predsednik Združenih narodov Evrope, reši socialno vprašanje in vzpostavi mir. Trudi se tudi povezati kristjane treh velikih veroizpovedi in mnogi prestopijo na njegovo stran, ne uspe pa mu prepričati majhne skupine s papežem Petrom II., menihom Janezom in profesorjem Paulijem. Ti se mu postavijo nasproti tudi za ceno velikih preizkušenj in izgona. Jedro spora je Kristus, kajti Antikrist se ima sam za odrešenika.
Čeprav je bilo delo napisano daljnega leta 1900, ostaja še vedno zelo aktualno. V njem je napovedana kriza, ki je zajela kristjane v 20 stoletju. Obstaja velika skušnjava, da bi vero zamenjali z izpolnjevanjem moralnih zahtev. Na duhovnih vajah v Vatikanu leta 2007 je kardinal Biffi poudaril, da Jezusa Kristusa ni mogoče prevesti v vrsto dobrih načrtov, ki se skladajo s prevladujočo miselnostjo. Tudi pred še tako lepimi vrednotami, kot so solidarnost, ljubezen do miru, spoštovanje narave, se ni mogoče odpovedati resnici odrešenja, ki vsebuje osebni odnos z Jezusom Kristusom. Mladinska revolucija leta 1968 je bila pijana svobode, odprave avtoritet in omejitev, v osemdesetih letih sta se še bolj razširila uživaštvo in nihilistični odnos do vsega, devetdeseta pa pomenijo nastop raja na zemlji, ki ga je napihnil neoliberalizem s svojimi sorodniki. Ljudje so si sanjsko zamislili življenje in se dobesedno utapljali v blaginji. Antikristu je uspelo očarati množice in tudi kristjane, da so pristali v duhovnosti, ki je postavila v oklepaj Kristusov napor ljubezni, njegovo daritev, trpljenje in vstajenje.
Toda Kristus ni prišel vzpostavljat lažnega miru, ampak se je z vso svojo resnico postavil proti zlu in ga premagal v zvesti ljubezni, ki je šla do kraja. Vedno se bo našla mala skupina, ki mu bo zvesto sledila v smislu besed prvega papeža: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji « (Jn 6, 68 – 69).
Vir: https://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B54DBA183E3427FFC125756800353393?OpenDocument
Milan Žust – Edinost v Kristusu, izhajajoč iz Kratke pripovedi o antikristu Vladimirja Solovjova: http://www.teof.uni-lj.si/uploads/File/Edinost/69/165-176.pdf
3 Hadisi so izreki, ki jih islamska tradicija pripisuje preroku Mohamedu.
4 Od 1870 dalje se ponekod realizem razvije v naturalizem, ki opisuje stvarnost s pomočjo bioloških in socialnih zakonov. Nasloni se na naravoslovje in filozofijo. Moto: »Človek je proizvod rase, okolja in dobe, v kateri živi« (dednost, okolje, čas).
5 Črna knjiga komunizma: zločini, teror, zatiranje (originalni naslov v fr. Le Livre noir du communisme: Crimes, terreur, répression) je knjiga, ki jo je napisalo več evropskih znanstvenikov, uredil pa jo je francoski zgodovinar Stéphane Courtois.
Izšla je leta 1997. V uvodu izdajatelj Stéphane Courtois ugotavlja, da »so se komunistične vladavine (= režimi) pokazali kot uveljavljanje množičnega zločinstva v polnem razcvetu tega načina vladanja.« Trdi, da znaša število smrtnih žrtev tega sistema skupaj 94 milijonov.
Courtois meni, da so komunistične vladavine odgovorne za večje število mrtvih kot katera koli politična usmeritev ali gibanje, vključno z nacizmom. Statistika žrtev vključuje umore, stradanja, smrti zaradi preselitve, zapora ali prisilnega dela.
Slovenski prevod: Rémi Kauffer in Stéphane Courtois: Črna knjiga komunizma (naslov izvirnika: Livre Noir Du Communism, prevedel Božidar Pahor), Založba Mladinska knjiga, Zbirka Premiki, Ljubljana 1999. ISBN 8611155572, 978861115579.
Fotografija: AFP
Josef Seifert opozarja na grozne posledice deklaracije iz Abu Dhabija: https://gloria.tv/post/hYYooq2iyLwc42oh2gGCTG1ny