OBHAJILO NA JEZIK VARNEJŠE KOT NA ROKO
21 zdravnikov škofom sporoča, da je obhajilo na jezik varnejše kot na roko.
Jeanne Smits; 26. junij 2020
Enaindvajset avstrijskih zdravnikov je napisalo pismo, v katerem so pozvali škofovsko konferenco svoje države, naj odpravi dejansko prepoved prejema svetega obhajila na jezik, ki je začela veljati, odkar je bilo obhajilo na roko edina dovoljena oblika podeljevanja posvečene hostije.
Ko se ukrepi za zaustavitev COVID-19 v Evropi postopno odpravljajo in se svete maše previdno znova odpirajo za javnost, so se številne škofovske konference v državah, kot sta Italija in Avstrija, odločile, da bodo duhovnike obvezale, naj sveto obhajilo delijo samo na roko, čeprav je obhajilo na kolenih in na jezik tradicionalna praksa Katoliške cerkve.
Za tradicionalno misleče katolike je ta obveznost enakovredna popolni prepovedi prejemanja svetega obhajila. Pomanjkanje spoštovanja in tveganje za oskrunitev delcev posvečene hostije pri obhajanju na roko je za njih nesprejemljivo.
21 avstrijskih katoliških zdravnikov, ki so podpisali pismo (celotno besedilo preberite spodaj), je navedlo strokovno mnenje profesorja Filippa Marije Boscia, predsednika Združenja katoliških zdravnikov Italije, ki je maja izjavil, da je »obhajilo na jezik varnejše kot na roko.«
Nadalje so vsebinsko pokazali, da so pri tradicionalni katoliški liturgiji – torej tridentinskem obredu svete maše – omejitveni ukrepi za preprečevanje širjenja koronavirusa navzoči v večji meri kot pri Novus Ordo1, na primer v tem, da mora duhovnik držati palec in kazalec sklenjena od trenutka, ko je posvetil kruh, in ju uporablja samo za dotikanje hostije od takrat naprej do trenutka, ko si spet očisti roke.
Zdravniki so pripomnili, da so »duhovniki, ki obhajajo sveto mašo po tradicionalnem obredu, izkušeni pri podeljevanju svetega obhajila na Jezik in praktično nikoli nimajo stika z usti obhajanca. Če pa bi se to zgodilo, lahko zaupamo, da ima duhovnik tak čut odgovornosti, da bo ob upoštevanju sedanjega položaja prekinil obhajanje in si očistil roke.«
Opozorili so tudi, da je, ko verniki za obhajilo pokleknejo, možnost kapljične okužbe manj verjetna, ker duhovnikov obraz ni na isti ravni kot obhajančev.
»Z vidika higiene nam je popolnoma nerazumljivo, zakaj je bilo v Avstriji obhajanje na jezik prepovedano. Prav tako menimo, da je ta oblika deljenja svetega obhajila varnejša od obhajanja na roko,« so zapisali zdravniki. Poudarili so tudi, da je večina okužb posledica umazanih rok, in navedli dr. Boscia, ki je maja napisal: »Zagotovo je, da so roke tisti del telesa, ki je najbolj izpostavljen patogenom.«
Katoliški zdravniki Avstrije so svoj dopis zaključili tako, da so spomnili, da je Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov razglasila vernikovo »pravico« prejeti obhajilo na jezik, brez izjem.
Sledi celotno besedilo pisma.
POJASNILO KATOLIŠKIH ZDRAVNIKOV V AVSTRIJI
V Splošnih uredbah za nadaljevanje obhajanja javnih cerkvenih obredov Avstrijske škofovske konference z dne 15. maja 2020 je bilo določeno, da je deljenje obhajila med sveto mašo zdaj dovoljeno le v obliki obhajila na roko. Ta uredba je bila potrjena v spremenjeni različici dne 27. maja 2020.
Mi, katoliški zdravniki v Avstriji, želimo povedati naslednje:
1. Maja letos je predsednik Združenja katoliških zdravnikov Italije – države, ki jo je pandemija Covid-19 prizadela veliko močneje kot Avstrijo – profesor Filippo Maria Boscia na to temo dal jasno izjavo: »Kot dravnik sem prepričan, da je obhajanje na roko manj higiensko in zato manj varno kot obhajanje na jezik,« in nadaljeval: »Zagotovo je, da so roke tisti del telesa, ki je najbolj izpostavljen patogenom.«
2. Strinjamo se s tem mnenjem. Del tradicionalnega obreda je, da si mora duhovnik v zakristiji umiti roke tik pred začetkom svete maše. Dotakne se samo keliha in ciborija. Po posvetitvi drži svoj palec in kazalec – ki ga je tik pred tem znova obredno opral z vodo – sklenjena do konca obhajila, tako da se z njima ne dotika ničesar razen posvečene hostije. Duhovniki, ki darujejo sveto mašo po tradicionalnem obredu, so izkušeni pri deljenju obhajila na jezik in praktično nikoli nimajo stika z usti obhajanca. Če pa bi se to zgodilo, lahko zaupamo, da ima duhovnik tak čut odgovornosti, da bo ob upoštevanju sedanjega položaja prekinil obhajanje in si očistil roke. Prav tako je treba omeniti, da je skoraj nemogoče, da bi prišlo do kapljične okužbe, saj je obhajanec v klečečem položaju, duhovnik pa v stoječem. Pri tem strogo urejenem postopku je veliko manj tveganja za okužbo kot takrat, ko je obhajilo podeljeno na roko. S higienskega vidika nam je torej popolnoma nerazumljivo, zakaj je bilo v Avstriji obhajilo na jezik prepovedano. Prav tako menimo, da je ta oblika deljenja obhajila varnejša od obhajanja na roko.
3. Poleg verskega vidika je bila Cerkev zagotovo motivirana tudi s higienskimi oziri, da je obliko obhajanja na jezik uporabljala tako dolgo: vsaj 1400 let (če ne več). Dobro je bilo znano, da ljudje prenašajo bolezni, in ker voda in milo nekoč nista bila na voljo v enaki meri kot zdaj, je mogoče domnevati, da so ljudje pogosto prihajali v cerkev z neopranimi rokami. Z obhajanjem na jezik je bilo tako moč učinkovito obravnavati ta vir nevarnosti.
4. Švicarska škofovska konferenca v svojih pravilih o ponovni vzpostavitvi javnih bogoslužnih obredov z dne 26. maja letos ni komentirala oblike deljenja obhajila in tako še naprej dovoljuje obhajilo na jezik.
5. Tu bi radi omenili, da po našem vedenju ni bilo nobenega dokazanega prenosa virusa Covid-19 prek okužbe z dotikom.
6. V sporočilu Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov Katoliške cerkve z dne 3. aprila 1985 beremo: »Apostolski sedež ohranja tradicionalni način podeljevanja svetega obhajila po vsej Cerkvi …« Ista Kongregacija je leta 2009 potrdila, da imajo verniki vedno pravico prejeti sveto obhajilo na jezik in da ga ni dovoljeno zavrniti. Omenjena ni nobena izjema (na primer pandemija).
Odlok Avstrijske škofovske konference veliko duhovnikov in vernikov vodi v resen spor vesti. Po veljavnih cerkvenih pravilih deljenje svetega obhajila na roko še vedno temelji na indultu1, medtem ko je obhajilo na jezik še vedno redna oblika prejemanja obhajila. Zato so verniki, za katere je prejem svetega obhajila na jezik resna in pomembna zadeva, in ki s tem ne delajo nič drugega kot sledijo cerkvenim pravilom, še naprej izključeni iz prejemanja svetega obhajila, kar za te vernike pomeni resno oškodovanje.
Mi, katoliški zdravniki v Avstriji, zato pozivamo člane škofovske konference, da na podlagi omenjenih argumentov popravijo to uredbo tako, da je deljenje svetega obhajila na jezik spet dovoljeno, da bo lahko vsem katoličanom dana priložnost prejeti Gospodovo telo in s tem udeležba pri vseh milostih svete maše. Ne smatramo za upravičeno, da se jih izključi iz higienskih razlogov.
1 V svojih uradnih dokumentih Cerkev istoveti oblike maše Rimskega obreda po izdajah Rimskega misala, ki se uporabljajo pri njenem obhajanju. Tako se je papež Benedikt XVI. na to obliko maše Rimskega obreda skliceval tako, da jo je v svojem motu propriu Summorum Pontificum z dne 7. julija 2007 povezal z »Rimskim misalom, ki ga je leta 1970 objavil papež Pavel VI.« ali v spremnem pismu istega datuma za škofe Cerkve z »Misalom, ki ga je objavil Pavel VI. in nato ponovno objavil v dveh naslednjih izdajah Janez Pavel II.«
Zdaj manj pogosto uporabljena imena »maša Pavla VI.«, »Pavlinska maša« in »maša svetega Pavla VI.« se nanašajo na papeža Pavla VI., ki je objavil prvo izdajo (čemur so sledile poznejše izdaje, ki jih je objavil papež Janez Pavel II.). Vendar pa je ime, ki se običajno uporablja v publikacijah, ki generacijo ali več po smrti papeža Pavla VI. govorijo o Rimskem obredu maše, kakor so ga nadalje prenovili nasledniki, »maša po Vatikanu II.«
Uporablja se tudi izraz »Novus Ordo« (novi red).
Papež Benedikt XVI. je v pismu škofom, ki ga je spremljal njegov motu proprio Summorum Pontificum iz leta 2007, zapisal, da »Misal, ki ga je objavil Pavel VI. in ga je nato ponovno objavil v dveh naslednjih izdajah Janez Pavel II., očitno je in še vedno ostaja običajna oblika – Forma ordinaria – evharistične liturgije.« Od takrat se izraz »redna oblika« pogosto uporablja za razlikovanje te oblike Rimskega obreda maše od izdaje Tridentinske maše iz leta 1962, ki jo pogosto imenujejo »izredna oblika«, ker jo je papež Benedikt v motu propriu razglasil za izredno obliko Rimskega obreda.
2 Indult (indultum) je pooblastilo, ki ga je odobril Sveti sedež, ki omogoča posebno odstopanje od splošnega cerkvenega prava.
Vir: https://www.lifesitenews.com/news/21-doctors-tell-bishops-communion-on-tongue-safer-than-in-hand
Kardinal Arinze in Redemptionis Sacramentum: https://www.youtube.com/watch?v=Ap1KL2D5ae4