PREDRAGOCENA KRI JEZUSA KRISTUSA
Nishant Xavier; 2. julij 2020
Katoliška cerkev posveča mesec julij Jezusovi predragoceni Krvi. Sveti apostol Peter nas spominja, da smo bili, ko smo bili še mrtvi v svojih grehih, milostno odrešeni po predragoceni Krvi Jezusa Kristusa, našega Gospoda, Božjega Jagnjeta: »Saj veste, da vas iz vašega praznega življenja, ki ste ga podedovali od očetov, niso odkupile minljive reči, srebro ali zlato, ampak dragocena kri Kristusa, brezhibnega in brezmadežnega jagnjeta« (1 Pt 1, 18-19). Sveti Pavel nam pravi, da ne pripadamo več sebi, saj smo bili kupljeni po tako neizmerljivi ceni: »Saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6, 20).
Visoka cena! Neskončna cena! Cena našega odrešenja! Naj nikoli ne pozabimo, koliko smo stali našega Gospoda Jezusa – iz svoje neskončne ljubezni do nas je za nas prelil vse kaplje svoje predragocene Krvi do zadnje, ko je Kri tekla iz njegovih ranjenih rok in nog ter njegovega prebodenega presvetega Srca. Ta misel nas bo vodila k resničnemu kesanju za naše grehe in želji, da bi zanje zadostili.
Darovanje predragocene Krvi večnemu Očetu
Preprost način, kako doseči nadvse obilno zadoščenje za naše grehe in grehe, ki se neprenehoma ponavljajo po vsem svetu, je, da večnemu Očetu darujemo Jezusovo predragoceno Kri. Kristusov duhovnik pri sveti maši to stori na zakramentalen način, ko daruje Gospodovo resnično telo in predragoceno Kri kot spravno žrtev. Mi pa lahko to storimo na duhoven način s tem, da svojo daritev pridružimo duhovnikovi.
Veliko svetnikov je zelo priporočalo duhovno darovanje predragocene Krvi.
Eden izmed najboljših načinov udeležbe pri milostih in blagoslovih predragocene Krvi je, da jo darujemo večnemu Očetu. »Darovanje,« pravi oče Faber, je »več kot molitev.« V molitvi smo prejemniki, ko pa darujemo, Bog jamči, da od nas nekaj sprejme. Sveta Marija Magdalena de Pazzi je v zanosu nekoč vzkliknila: »Vsakokrat, ko kdo daruje Kri, po kateri je bil odrešen, ponudi dar neskončne vrednosti, ki ga nihče drug ne more izenačiti.« Bog je tej sveti karmeličanski redovnici razkril način, kako opraviti tako darovanje, ko ji je potožil, da je na tem svetu vloženega tako malo truda, da bi se razorožila njegova božanska pravičnost pred grešniki. Kot odgovor na ta opomin je vsak dan petdesetkrat darovala predragoceno Kri za žive in mrtve. To je storila s tako gorečnostjo, da ji je Bog ob različnih priložnostih pokazal številne duše, ki so bile zaradi tega spreobrnjene ali rešene iz vic.
Oče Faber piše: »Vsak nauk teologije je klic k predragoceni Krvi. Vsak obred v Cerkvi govori o njej. Vsaka pridiga, ki jo povemo, je spodbuda k njeni uporabi. Vsak zakrament jo priobčuje. Vsako nadnaravno dejanje je v njeno rast. Vsaka stvar, ki je na zemlji sveta, je bodisi list, brst, cvet ali sad Jezusove Krvi. K njenim izvirom Bog kliče grešnika, da bi se mogel razbremeniti svojih bremen. V ničemer drugem zanj ni odpuščanja. Samo tam more najti svoje izgubljeno sinovstvo. Toda svetniki niso nič manj od Boga poklicani k tem poživljajočim potokom. Iz predragocene Krvi ljudje črpajo mučeništvo, poklic, celibat, strogosti, junaško dobrodelnost in vse čudovite milosti vzvišene svetosti. Iz teh izvirov se skrivnostno hrani molitev. Oko očistijo za vzvišena premišljevanja. Razvnemajo notranji ogenj požrtvovalne ljubezni. Varno in celo naglo ponesejo človeka onkraj navidezne nemožnosti vztrajanja. Zaradi Jezusove Krvi duša postaja vedno bolj sijoča. Njegova Kri je skrivni vir vseh mističnih preobrazb duše v podobnost njenemu križanemu Ženinu.
V naših hudobnih dneh vidimo toliko brezbožnosti po svetu: od naščuvanega požiganja, ropanja in umorov, do splava in sodomije ter marksizma in še veliko drugega. Zdi se, da je zlo povsod zmagoslavno in vse močnejše. Ali se ne moremo zoperstaviti in premagati teh grehov? Da, lahko, vendar le, če uporabimo duhovno orožje.
Ključno orožje je predragocena Kri. Predragocena Kri je resnično neskončen izvir, ki nikoli ne presahne. Stara Raccolta1 je predpisovala molitev Darovanje predragocene Krvi:
Večni Oče, darujem ti predragoceno Kri Jezusa Kristusa v zadoščenje za svoje grehe, kot prošnjo za svete duše v vicah in za potrebe svete Cerkve (zlasti za dušo ____Ime___) (št. 188).
Po zgledu svete Marije Magdalene de Pazzi bi morali takšne molitve izgovoriti 50 ali večkrat na dan. Nič ne preprečuje, da bi to izgovorili 100 ali 500 ali celo 1000 krat na dan.
Druga oblika molitve, ki jo priporočajo svetniki, je prošnja naši ljubljeni Gospe, brezmadežni v vsaki popolnosti, naj zaradi naše nevrednosti, da bi jo darovali sami, in v zavedanju njene brezgrešne popolnosti in brezmadežne zaslužnosti, ona daruje predragoceno Jezusovo Kri za nas.
Marijansko darovanje predragocene Krvi: Brezmadežno Srce Marijino, daruj večnemu Očetu predragoceno Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa za spreobrnjenje grešnikov, zlasti (___Ime___).
To so kratke, preproste in močne molitve, ki bi jih morali široko uporabiti iz naše duhovne orožarne. Kot nas spominja sveti Pavel v Pismu Efežanom 6, se naš boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Nobeno človeško orožje ne more razorožiti teh zlih duhov, toda Jezusova predragocena Kri jih je vedno mogla in jih zlahka bo, če se bomo k njej pogosto zatekali: »Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete« (Ef 6, 17-18).
Vsak dan se storijo milijarde grehov. Če katoliški vojaki molivci želijo, da bi bile skupne molitve Cerkve pri črpanju milosti iz Božjega usmiljenega Srca močnejše kot skupni grehi sveta pri klicanju kazni pravične roke vsemogočnega Boga, potrebujemo vojsko katoliških kristjanov v sozvočju z daritvijo svete maše, ki jo darujejo duhovniki, da bi večnemu Očetu nenehno od zore do mraka duhovno darovali Jezusovo predragoceno Kri.
Z vsako darovanjem se približa dan zmage Cerkve. Z vsakim darovanjem se Satanova moč nad srci in svetom zmanjšuje. Z vsakim darovanjem se pospeši posvečenje duš. Vsako darovanje vpliva na spreobrnjenje duš h Kristusu in njegovi Cerkvi. Neprecenljive so milosti predragocene Krvi! Ker je odkupnina, ponujena Bogu, tako velika, ji Bog ničesar ne more odreči! Sam Bog je tako želel, ko je vzpostavil svojo novo zavezo po svoji predragoceni Krvi. Kot nas uči Sveto pismo, moramo moliti z vero in potrpežljivo.
Vsakokrat, ko se kliče in daruje Jezusova predragocena Kri, se angeli veselijo. Duše v vicah so odrešene. Svetniki, ki v svetlobi blaženega zrenja vidijo vse čudovite učinke predragocene Krvi, so prevzeti.
Ko želimo pridobiti ali »doseči« velike milosti, moramo »darovati« nekaj, kar ima ustrezno ceno in vrednost. Ta daritev je predragocena Kri.
Zaključimo s končnim odlomkom iz Pobožnosti za umirajoče: »Ob drugi priložnosti, ko je bila sveta Marija Magdalena de Pazzi v zanosu, je zagledala vse svete zavetnike mesta Firence (v spremstvu neštetih drugih svetnikov) pred Božjim prestolom, kako posredujejo za grešnike. Njihove prošnje pa so ostale brez odgovora. Nato so se približali angeli varuhi ubogih grešnikov, a tudi njihove molitve so prav tako ostale neuslišane. Sledile so množice blaženih, da bi zagovarjale s krivdo obtežene duše. Med moledovanjem za Božje usmiljenje so bile obenem zatopljene v darovanje presvete Krvi večnemu Očetu, in po zaslugah Božje Krvi so bile njihove prošnje uslišane.
Mar nas ti primeri ne bi morali spodbuditi, da bi čez dan pogosto darovali predragoceno Kri?«
1 Raccolta (dobesedno »zbirka« v italijanščini) je knjiga, ki so jo izdajali od leta 1807 do 1950, in je navajala rimskokatoliške molitve in druga pobožna dejanja, na primer devetdnevnice, za katere so papeži podelili posebne odpustke. Leta 1968 jo je nadomestil Enchiridion Indulgentiarum, ki navaja manj posebnih molitev, vendar vključuje nove splošne odobritve, ki veljajo za široko paleto molitvenih dejanj. Besedilo je bilo v italijanščini, same molitve pa v latinščini. Raccolta je okrajšava celotnega naslova: Raccolta delle orazioni e pie opere per le quali sono concedute dai Sommi Pontefici le SS. Indulgenze (Zbirka molitev in pobožnih del, za katera so papeži podelili svete odpustke).
Papež Pavel VI. je s svojo bulo Indulgentiarum Doctrina z dne 1. januarja 1967 odredil revizijo zbirke molitev in del z odpustki, »da bi odpustke pripisali le najpomembnejšim molitvam in dejanjem pobožnosti, usmiljenja in pokore.« Od takrat se uradna zbirka molitev in dobrih del, ki prinašajo odpustke, imenuje Enchiridion Indulgentiarum.