PAPEŽ FRANČIŠEK ZA PRAVNO PRIZNANJE HOMOSEKSUALNIH CIVILNIH ZVEZ
Kardinal Burke: papeževe opazke o homoseksualnih civilnih zvezah so v nasprotju s Svetim pismom, tradicijo.
Papež Frančišek je v novem dokumentarnem filmu pozval k legalizaciji homoseksualnih civilnih zvez.
Raymond Leo kardinal Burke; Rim, 22. oktober 2020
Mediji za komunikacijo po vsem svetu so z močnim poudarkom kot da gre za spremembo smeri poročali o novici, da je papež Frančišek izjavil, da imajo osebe v homoseksualnem stanju kot Božji otroci »pravico do družine« in da »zaradi tega nihče ne sme biti izločen ali onesrečen.« Poleg tega pišejo, da je izjavil: »Kar moramo ustvariti, je civilna zveza. Na ta način bo za njih zakonsko poskrbljeno. To sem zagovarjal.« Izjave so bile podane v intervjuju z Evgenijem Afineevskim, režiserjem dokumentarnega filma Francesco, premierno predstavljenega 21. oktobra 2020 na Rimskem filmskem festivalu (Festa del Film di Roma).
Takšne izjave povzročajo veliko osuplost in povzročajo zmedo in zmote med katoliškimi verniki, ker so v nasprotju z naukom Svetega pisma in svetega izročila ter nedavnega učiteljstva, s katerim Cerkev varuje, ščiti in razlaga celoten zaklad vere, vsebovan v Svetem pismu in svetem izročilu. Med ljudmi dobre volje, ki iskreno želijo vedeti, kaj uči Katoliška cerkev, povzročajo čudenje in zmote glede cerkvenega nauka. Pastirjem duš nalagajo dolžnost vestí, da podajo ustrezna in nujna pojasnila.
Predvsem velja, da zaradi konteksta in priložnosti, ob kateri so bile te izjave podane, nimajo nobene uradne teže. Upravičeno se razlagajo kot preprosto zasebna mnenja osebe, ki jih je dala. Te izjave na noben način ne vežejo vesti vernih, ki so se raje s poslušnostjo v veri obvezni držati tistega, kar Sveto pismo, sveto izročilo in navadno cerkveno učiteljstvo učijo o zadevi. Upoštevati je treba zlasti naslednje.
1. Opirajoč se na Sveto pismo, ki dejanja homoseksualnosti predstavlja kot dejanja hude zablode (izprijenosti), je izročilo vedno izjavljalo, da so »homoseksualna dejanja po notranje neurejena« (Katekizem Katoliške cerkve, št. 2357; Kongregacija za nauk vere, Persona humana, Izjava o nekaterih vprašanjih v zvezi s spolno etiko, št. VIII)1, ker so v nasprotju z naravno postavo, zaprta za dar življenja in brez resnične afektivne in spolne komplementarnosti (čustvenega in spolnega dopolnjevanja; op. prev.). V nobenem primeru jih ne moremo odobravati.
2. Posebna in včasih globoko zakoreninjena nagnjenja oseb, moških in žensk, v homoseksualnem stanju, ki so zanje preizkušnja, čeprav sama po sebi morda ne pomenijo greha, kljub temu predstavljajo objektivno neurejeno nagnjenje (prim. Katekizem katoliške cerkve, št. 2358; Kongregacija za nauk vere, Homosexualitatis problema, Pismo škofom Katoliške cerkve o pastorali homoseksualnih oseb, št. 3)2. Zato jih je treba sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo, da bi se izognili krivičnemu zapostavljanju. Katoliška vera uči vernike, naj sovražijo greh, a ljubijo grešnika.
3. Verniki in zlasti katoliški politiki morajo vztrajati pri nasprotovanju pravnemu priznanju homoseksualnih zvez (Kongregacija za nauk vere, Premisleki glede predlogov za pravno priznanje zvez med homoseksualnimi osebami, Diverse questionstioni concernenti l’omosessualità, št. 10)3. Pravica do oblikovanja družine ni zasebna pravica, ki se lahko zahteva, ampak mora ustrezati načrtu Stvarnika, ki je človeka želel v spolni različnosti, »moškega in žensko je ustvaril« (1. Mz 1, 27), s čimer je poklical človeka, moškega in žensko, k posredovanju življenja. »Ker poročeni pari zagotavljajo nasledstvo generacij in so zato v izrednem javnem interesu, jim civilno pravo zagotavlja zakonsko priznanje. Homoseksualne zveze pa s pravnega vidika ne potrebujejo posebne pozornosti, saj te funkcije ne opravljajo v skupno dobro.« (prav tam, št. 9)4. Govoriti o homoseksualni zvezi v istem smislu kot o zakonski zvezi zakoncev je v resnici globoko zavajajoče, saj takšne zveze med osebami istega spola ne more biti. Kar zadeva pravosodje, lahko osebe v homoseksualnem stanju kot vsi državljani vedno uporabijo zakonske določbe za zaščito svojih zasebnih pravic.
Vir najgloblje žalosti in pereče pastoralne zaskrbljenosti je, da zasebna mnenja, o katerih so novinarji poročali s toliko poudarka in jih pripisujejo papežu Frančišku, ne ustrezajo trajnemu nauku Cerkve, kot je izražen v Svetem pismu in svetem izročilu, ki ga varuje, ščiti in razlaga učiteljstvo. Enako žalostni in zaskrbljujoči so razburjenost, zmeda in zmote, ki jih povzročajo med katoliškimi verniki, pa tudi pohujšanje, ki ga na splošno povzročajo s popolnoma napačnim vtisom, da je Katoliška cerkev spremenila smer, torej je spremenila svoj trajni nauk o tako temeljnih in kritičnih vprašanjih.
Raymond Leo kardinal Burke
Rim, 22. oktober 2020
DODATEK: Katekizem Katoliške cerkve 2359:
Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti.
1 »… suapte intrinseca natura esse inordinatos.« Sacra Congregatio pro Doctrina Fidei, Declaratio, Persona humana, »De quibusdam quaestionibus ad sexualem ethicam spectantibus,« 29 Decembris 1975, Acta Apostolicae Sedis 68 (1976) 85, n. 8. English Translation, p. 5, VIII.
2 Prim. Congregatio pro Doctrina Fidei, Epistula, Homosexualitatis problema, »Ad universos catholicae Ecclesiae episcopos de pastorali personarum homosexualium cura,« 1 Octobris 1986, Acta Apostolicae Sedis 79 (1987) 544, n. 3. English Translation, pp. 1-2, no. 3.
3 Congregatio pro Doctrina Fidei, Nota, Diverse quaestioni concernenti l’omosessualità, »De contubernalibus eiusdem sexus quoad iuridica a consectaria contubernii,« 3 Iunii 2003, Acta Apostolicae Sedis 96 (2004) 48, n. 10. English Translation, pp. 5-6, no. 10.
4 »Poiché le coppie matrimoniali svolgono il ruolo di garantire l’ordine delle generazioni e sono quindi di eminente interesse pubblico, il diritto civile conferisce loro un riconoscimento istituzionale. Le unioni omosessuali invece non esigono una specifica attenzione da parte dell’ordinamento giuridico, perché non rivestono il suddetto ruolo per il bene comune.« Ibid., 47, n. 9. English translation: Ibid., p. 5, no. 9.
Objavljeno tudi v Daily Compass 22. oktobra 2020.