DUHOVNIK – HUDIČEVA TARČA
»Smo tarča hudiča«: predstojnik tradicionalnega reda ponuja vodnik za preživetje za duhovnike. Napadi na duhovnike z vseh možnih zornih kotov še nikoli niso bili bolj siloviti.
LlifeSite News; Emily Mangiaracina, 7. februar 2015
Kako hudi so danes duhovni, psihološki in fizični napadi na naše duhovnike?
Znani pokojni duhovnik, oče John Hardon (1914-2000), daje namig: «Ko sem že več kot 30 let poučeval duhovnike, z njimi živel in se trudil, jih ljubil in trpel z njimi – ne najdem dovolj močnih besed, da bi zatrdil, da katoliško duhovništvo potrebuje molitev in žrtvovanje kot še nikoli od Kalvarije do danes. Svetniki so drug za drugim navajali, da je glavna tarča hudiča na zemlji katoliški duhovnik. Duhovniki potrebujejo – Gospod, kako zelo potrebujejo – posebne milosti od Boga.«
Upam si reči, da so po smrti očeta Hardona nekatere oblike napadov postale dramatično hujše, vključno s krizo odstavljenih duhovnikov. Že samo moja osebna opažanja v zadnjih nekaj letih glede duhovnikov, ki jih poznam, so zaskrbljujoča.
Videla sem, da je bil eden najbolj zvestih duhovnikov moje škofije po pritožbi vernika, ki je redno obiskoval sveto mašo, prisiljen k odstopu zaradi pripomb o Covidu, ki so »povzročile razburjenje«. Videla sem, da je bil drug duhovnik izrinjen, ker ni hotel privoliti, da bi prisilil otroke med sveto mašo nositi maske, zdaj pa mora najti drug način za preživljanje. Še eden izmed najboljših duhovnikov škofije je pred nekaj leti zapustili svoj poklic zaradi neznanih razlogov.
In seznam se še kar nadaljuje. Najboljši duhovniki so odstavljeni po vsej državi; zaradi bolezni in izčrpanosti so iztrošeni tudi mladi duhovniki; nekateri duhovniki čustveno zelo trpijo. Že to so sama po sebi resna dejstva, vendar imajo dodatno težo, saj delajo duhovnike dovzetne za duhovne napade. Kar smo videli v zadnjem času, dokazuje eno: hudič se je spravil na duhovnike s še posebej zlobno srditostjo.
Tradicionalni duhovnik in predstojnik oče Marc Vernoy, ki je služil kot prior po vsem svetu, je za LifeSite News pritrdil: »Smo tarča hudiča. Tarča sveta. In lahko smo lastna tarča.«
Med temi napadi z vseh strani se morajo duhovniki in laiki zavedati, da morajo biti duhovniki pravilno duhovno in psihološko oboroženi, da bi mogli vztrajati v svojem poklicu. Od tega je odvisno sámo duhovno blagostanje družbe. Sveti Alfonz je dejal: »Dobra morala in odrešenje ljudi sta odvisna od dobrih pastirjev … od tod tudi pregovor: kakršen pastir, taka župnija.«
Deloma je tako zaradi molitve, oznanjevanja in duhovnikovega zgleda, pa tudi zato, ker navzočnost – ali njeno umanjkanje – dobrega duhovnega očeta odločilno vpliva na to, ali bodo moški, vključno z očeti, sami živeli iz vere. To pa ima globoke učinke na njihove družine, tako duhovno kot psihološko, s posledicami, ki vplivajo na bodoče generacije.
Očetje so daleč največji dejavnik pri tem, ali bodo njihovi otroci aktivno udejanjali svojo vero. Švicarska raziskava iz leta 1994 je pokazala, da če se oče neredno udeležuje verske službe in se je mati udeležuje redno, se je bodo redno udeleževali le trije odstotki otrok, 59 odstotkov se je bo udeleževalo neredno, 38 odstotkov pa jo bo v celoti opustilo.
Nasprotno, če se oče redno udeležuje verske službe in se je mati udeležuje neredno, se je bo 38 odstotkov otrok udeleževalo redno. In če se je oče udeležuje redno, mati pa jo je popolnoma opustila, bo 44 odstotkov otrok postalo rednih obiskovalcev cerkve, »kot bi zvestoba očetovi zavezanosti rastla v sorazmerju z materino površnostjo, ravnodušnostjo ali sovražnostjo.«
Otroci nagonsko vidijo svojega očeta kot predstavnika oblasti, kar je vloga, ki materi ni dodeljena. Torej lahko bolje vidimo, kaj je na kocki v povezavi s kakovostjo naših duhovnikov, naših duhovnih očetov, ko obenem razumemo, da moških na splošno ne zanima obiskovanje cerkve, ki jo vodi nepristen duhovni oče, zlasti, če je poženščen, kar je lastnost, ki gre z roko v roki s popustljivostjo.
Tragično je, da so v zadnjih desetletjih takšni duhovniki preplavili Cerkev, o čemer pričajo razširjeno razvodenelo in celo krivoversko oznanjevanje in poučevanje, zgodbe o istospolnem nadlegovanju v semeniščih in kriza spolnih zlorab. Ko razumemo pomen očetovske figure, lahko razumemo, kako je to prispevalo k današnji krizi katolištva.
Posledica pomanjkanja resničnih duhovnih očetov ni le odvračanje ljudi od verske prakse. Moške in ženske tudi prikrajša za podobo Boga Očeta in, kot je dejal Robbie Low, »izmaliči podobo prve osebe svete Trojice«. Usodnosti tega ne gre podcenjevati. To je morda največji kamen spotike na poti vere in ljubezni do Boga, na kar kažejo družinske zgodbe številnih nevernikov.
To je vzrok, da gre oče Vernoy tako daleč, da pravi celo: »odsotnost očetovstva je razlog za vse naše današnje krize«, vključno s »krizo v družini in krizo v Cerkvi«.
»Ker duhovniki in celo škofje, in žal mi je, da moram reči tudi papež, v resnici ne delujejo tako, kot pričakujemo od ljubeče avtoritete – na očetovski način skrbne avtoritete,« je oče Vernoy povedal za LifeSite News.
Naša Gospa dobrega uspeha, ki se je razodela v Quitu v Ekvadorju, je leta 1611 potožila, da bo prišel čas, ko bodo: »številni duhovniki izgubili voljo in svoje duše spravili v veliko nevarnost, ker nimajo škofa in očeta, ki bi jih vodil z očetovsko ljubeznijo, blagostjo, močjo, modrostjo in preudarnostjo.« Zdi se očitno, da je ta čas napočil.
Oče Vernoy je potrdil pomen duhovnega očeta za duhovnika in ugotovil, da tak oče daje »identiteto«, »občutek dolžnosti« in »odgovornost«.
»Če veste, kdo ste, veste, kaj morate storiti,« je dejal in dodal, »če imate jasno predstavo o svoji identiteti, ste izjemno močni. Upravičeno se imate radi.«
V današnjem času se mora duhovnik še posebej potruditi, da bi našel duhovnega očeta, ki bi mu lahko zaupal, kar pa bi bilo po mnenju očeta Vernoya vredno truda. Svetoval je, naj duhovniki ohranijo duhovnega očeta za vse življenje. V popolnem primeru bi bil to duhovni voditelj, ki bi mu duhovnik enkrat mesečno poročal in se pri njem pogosto spovedoval.
Oče Vernoy je pojasnil, da duhovniku pomaga tudi, da se pri duhovnem očetu razbremeni svojih duhovnih bremen, kar je še zlasti potrebno, ker »mora duhovnik nositi ne le svoje grehe, ampak vse grehe, ki jih sliši v spovednici,« kar ga lahko »izjemno močno« teži.
V središču duhovnikovega apostolata je njegovo duhovno življenje, brez katerega ne more biti učinkovit in katerega zanemarjanje je duhovnikova dokončna zabloda. Premišljevanje (kontemplacija ali motrenje), oblika miselne molitve, je nepogrešljiv del tega duhovnega življenja, ki ga je oče Vernoy podrobneje opisal: »Ko ste v motrenju, ste eno s Kristusom, ste eno z Bogom. Ni ločenosti, ker gre za ljubezen. Premišljevanje samó vodi v ljubezen. Tudi če preživite eno uro, ne da bi o čem razmišljali in samo dajete svojo ljubezen. Kaj je motrenje? Svojo navzočnost darujete našemu Gospodu, ki vam vedno podarja svojo navzočnost. To je čista ljubezen. Če to izpustimo, izpustimo vse.«
Poudaril je, da je duhovno življenje najpomembnejša duhovnikova zaščita: »Samo biti blizu Kristusu in biti deležen njegove navzočnosti. Biti eno s Kristusom, ki je eden, je tudi ključ do duševnega ravnovesja.«
Poleg tega, da ohranja svoje duhovno življenje, ima duhovnega očeta in živi v skupnosti, mora biti duhovnik »zelo skrben« glede tega, da vsak dan opravi molitveno bogoslužje (brevir; op. prev.) in vztraja v učenju in intelektualnem življenju – »vse usmerjeno k Kristusu« – in »se drži proč od sveta«. To vključuje previdnost pri »tehnologiji, novicah in socialnih omrežjih«, ki jim je pridruženo tveganje, da postanejo vzrok odvisnosti.
Oče Vernoy nadaljuje: »Izgubiš veliko časa in vso svojo energijo. Z vsemi temi stvarmi izgubljamo svojo istovetnost. To je veliko tveganje za duševno zdravje.«
Kar zadeva zaščitne ukrepe za duhovnike, je tudi omenil, da je nošenje talarja »zelo močna zaščita in je nenehen opomnik na to, kdo smo. Opomnik za ohranitev duha uboštva, duha ponižnosti.«
Oče Vernoy je poudaril pomen ponižnosti za duhovnika, »ker daje prostor za Kristusovo navzočnost« in omogoča duhovniku, da je v svojem apostolatu odvisen od Kristusa, v nasprotju s tem, da vse jemlje na svoja ramena.
»In če je prostor za Kristusa, je tam ljubezen, in to mora duhovnik biti: znamenje ljubezni. Če je ljubeč, potem je usmiljen, je krotek … to je edini način za uspeh v apostolatu. Ne gre za nas, ampak za presveto Srce.«
Duhovnika vzdržuje njegov lasten apostolat, če ga živi dobro. »Dajati Kristusa vernikom je naša dolžnost, naša ljubezen in najlepša stvar, ki jo lahko naredimo … ljubezen lahko uredi vse. Lahko zaceli veliko naravnih ran in težav. In zame je to smisel presvetega Srca,« je rekel oče Vernoy.
»Naša navzočnost je darovanje, toda naša navzočnost je tudi ljubezen, kar je enako. Ampak to je velika nagrada. Doživljamo najlepše stvari, ki jih noben drug človek ne more doživeti.«
Za duhovnike, ki imajo res težave z določenimi stvarmi, ki jih ni mogoče obravnavati zgolj duhovno, je oče Vernoy rekel, da so lahko dobri terapevti v veliko pomoč zaradi svoje usposobljenosti spopadati se z naravnimi zadevami, ki je duhovniki nimajo.
»Duhovnik ne bi smel čakati, če vidi, da v njegovem življenju nekaj ni uravnoteženo, da ni več tak kot prej, da ni več tako reden, da izgublja potrpljenje in upanje. Moral bi obiskati terapevta. Da, potrebujemo pomoč,« je priznal oče Vernoy.
Vsaj dva primera samomora ameriških duhovnikov v zadnjih letih potrjujeta pomen iskanja pomoči ne glede na vzrok za stisko. Dr. Christina Lynch, nekdanja direktorica psihološke službe v teološkem semenišču Sv. Janez Vianney v Denverju, je dejala, da je podpora škofa v tem pogledu zelo pomembna, še zlasti ker se duhovniki sicer navadno sramujejo iskanja pomoči.
Na vprašanje, kaj lahko storijo laiki, da bi pomagali duhovnikom, je oče Vernoy svetoval, naj »pomagajo duhovniku pri kakršni koli materialni ali svetni nalogi, da bi se mogel popolnoma osrediniti na svoje duhovno življenje in apostolat,« in dodal: »Mislim, da je v veliko pomoč, če imate prostovoljce.«
Dr Lynch je svetovala, da bi laiki »morali moliti zanje in biti prijatelji z njimi. Pogosto se laiki bojijo, da bi bili resnično prijatelji s svojimi duhovniki … morajo biti pozorni na svoje duhovnike in poskrbeti, da jih podpirajo. Bolj ko bodo duhovniki dobili od vseh podporo namesto kritike, bolje bo zanje.«
In nenazadnje morajo laiki za duhovnike goreče moliti. »To je tisto, kar duhovniki potrebujejo bolj kot kar koli drugega,« je potrdil oče Vernoy.
Ena od tradicioanlnih duhovnih ustanov na primer prvi četrtek v mesecu posveti duhovnikom sveto uro[i], ki se je udeležijo ali jo vodijo laiki. Laiki bi morali na splošno posvetiti vsakodnevne molitve duhovnikom, zlasti tistim iz njihove župnije, in celo opraviti zanje jutranje darovanje[ii]. Več različnih apostolatov molitve za duhovnike je, v katerih lahko sodelujemo.
Navsezadnje mora duhovnik slediti stopinjam svojega vzornika Kristusa, vrhovnega duhovnika in žrtve, zato še toliko bolj potrebuje naše molitve.
»Duhovnik je žrtev, saj je naš Gospod duhovnik in žrtev. Smo skrivnost,« je dejal oče Vernoy, v odmev na misel drugega duhovnika, očeta Patricka Summersa, ki je izjavil: »Za vsakega duhovnika, ki ga poznate, velja, da če je dober duhovnik, je žrtev. V sebi notranje trpi. Mogoče hodi naokoli z nasmehom, mogoče ga imajo vsi ti ljudje zelo radi … zaradi tega notranjega trpljenja si reče: ‘Danes se moram ukvarjati s temi ljudmi ali to osebo ali to situacijo. Moram opravljati te nesmiselne naloge, te nadležne stvari, ki jih moram početi vsak dan, da se moja dolžnost nikoli ne konča. Ko se v ponedeljek zbudim, se iste naloge znova ponavljajo do naslednje nedelje. Moram vztrajati pri tem, da grem spet na ta križ in sem vsak dan navzven in notranje žrtev. Svoje življenje moram dati na razpolago ne glede na način, kako On to hoče od mene.«
[i] Molitev, ki jo lahko molimo v sveti uri:
O Jezus, večni veliki duhovnik, dobri pastir, vir življenja, ki si nam s posebno naklonjenostjo svojega nadvse blagega Srca dal naše duhovnike, da bi v nas uresničil tiste svete ideale, s katerimi tvoja milost navdihuje naša srca – prosimo te, naj tvoje usmiljenje pride na pomoč našim duhovnikom.
Daj jim, o Jezusu, živo vero v njihovem delovanju, neomajno upanje v njihovih preizkušnjah in gorečo usmiljeno ljubezen v njihovih namenih. Naj tvoja beseda, žareča z večno modrostjo, po neprenehnem premišljevanju postane hrana njihovega notranjega življenja, ki je nikoli ne zmanjka; naj se zgled tvojega življenja in muke obnavlja v njihovem ravnanju in trpljenju nam v poduk in kot luč in tolažba v naših bridkostih.
Daj, Gospod, da bi mogli naši duhovniki, osvobojeni vseh zemeljskih navezanosti in s prizadevanjem, namenjenim samo tvoji slavi, vztrajati do zadnjega diha v spolnjevanju dolžnosti in čistosti vesti. In ko bodo ob smrti v tvoje roke izročili dobro opravljeno nalogo, naj imajo v tebi, Gospod Jezus, ki si bil njihov učitelj na zemlji, tudi večno nagrado krone pravičnosti v slavi svetnikov. Amen.
+ Imprimatur: Francis kardinal Spellman, Nadškof New Yorka, 1951
[ii]O Jezus, ponižan v evharistiji,
da bi bil vir in središče dejavne ljubezni Katoliške cerkve in moč duš,
darujem ti svoje molitve, dejanja in trpljenje
v imenu tvojih duhovnikov z namenom,
da bi se kraljestvo tvojega presvetega Srca
vsak dan bolj širilo.
+ Imprimatur: Francis kardinal Spellman, Nadškof New Yorka, 1951