Drugo

Republikanski zakonodajalci so v zakonodajni postopek vložili predlog resolucije, ki poziva Severno Dakoto, naj prizna kraljevsko dostojanstvo Kristusa. Kristus je Kralj v zasebnem in javnem življenju, in ko bodo ljudje to prepoznali, bo družba končno prejela velike blagoslove resnične svobode, dobro vzpostavljenega reda, miru in harmonije. Papež Pij XI. je v okrožnici Quas primas omenil, da »bi bila po drugi strani huda napaka, če bi rekli, da Kristus nima nobenega vpliva na svetne zadeve, saj so na podlagi absolutne oblasti nad vsemi bitji, ki mu jo je podaril Oče, vse stvari v njegovi moči.«

Hitro lahko vidite, da je Joseph Ratzinger, papež Benedikt, postal težava za tisto, za kar zdaj vemo, da je leta 2015 postalo načrtovano množično priseljevanje muslimanskih priseljencev v Evropo. Bil je tudi težava za Združene narode, Davos in druge globaliste glede boja proti podnebnim spremembam, ciljev trajnostnega razvoja in tudi priznavanja legitimnosti kitajske komunistične partije. In nato še razkritje italijanskega časopisa Panorama iz leta 2013, tik preden je papež 11. februarja uradno oznanil svoj odstop, da je NSA prestrezala vatikanske komunikacije. DOGE in Trumpova administracija bi lahko razkrila dokumente, ki bi mogli pokazati in pojasniti, da je bil Benediktov odstop neveljaven, če so bili nanj vršeni pritiski in je bil k odstopu prisiljen.

Katoliško duhovništvo potrebuje molitev in žrtvovanje kot še nikoli od Kalvarije do danes. Svetniki so drug za drugim navajali, da je glavna tarča hudiča na zemlji katoliški duhovnik. Naša Gospa dobrega uspeha, ki se je razodela v Quitu v Ekvadorju, je leta 1611 potožila, da bo prišel čas, ko bodo: »številni duhovniki izgubili voljo in svoje duše spravili v veliko nevarnost, ker nimajo škofa in očeta, ki bi jih vodil z očetovsko ljubeznijo, blagostjo, močjo, modrostjo in preudarnostjo.« Zdi se očitno, da je ta čas napočil.

V skladu z revolucionarno študijo švedskih raziskovalcev na univerzi Lund se mRNA iz cepiva Pfizer proti COVID-19 v šestih urah po vstopu v jetrne celice pretvori v DNK. »Če se lahko zgodi integracija virusnega genoma teh cepiv, obstaja potencialno tveganje za kasnejše avtoimunske bolezni in nastanek raka,« V zadnjem letu so preverjevalci dejstev in zdravstveni regulatorji citirali znanstvenike, ki se zavzemajo za cepljenje, da bi napadli trditev o obratni transkripciji kot 'teorijo zarote'.

Sveti nadangel Mihael je že od nekdaj najbolj češčen angel, v stari zavezi kot varuh izvoljenega ljudstva, v novi zavezi pa kot varuh Cerkve in zavetnik umirajočih, ki tehta ob smrti duše. Zato se verniki, ki se znajdejo v težavah, duhovnem boju ali telesnih preizkušnjah, v molitvi pogosto obračajo na svetega Mihaela. 4. prikazanje (22. september 1656): »Jaz sem nadangel Mihael. Kdor koli bo imel pri sebi kamen iz votline z vklesanim križem in mojim imenom, ki ga boš ti blagoslovil, bo rešen kuge.«

Marijanska pobožnost, majska pobožnost, šmarnice. S temi različnimi poimenovanji skozi čas od začetka 19. stoletja katoličani poimenujejo eno najbolj priljubljenih ljudskih pobožnosti v čast Mariji, Jezusovi materi. Začetki šmarnične pobožnosti gotovo segajo že pred leto 1815, ko je papež Pij VII. pobožnost meseca maja potrdil in obdaril z odpustki. S pobožnostjo, ki so jo poimenovali Marijin mesec, so začeli v Rimu, od koder se je hitro razširila po vsej Italiji, Nemčiji in Franciji. Šmarnice so Slovenci hitro vzeli za svoje in se zbirali ob Mariji, še preden je bilo leta 1855 napisano prvo šmarnično branje. Z razmahom šmarnične pobožnosti se je pokazala potreba po šmarničnem branju in primernih pesmih.

Namen pobude je, da se ohrani stavba, v kateri je kapela presvetega Srca Jezusovega, ki je delo arhitekta in svetniškega kandidata Jožeta Plečnika. Na tem mestu naj bi se gradila parkirna hiša in kapela je v načrtu za rušenje, za notranjo opremo, ki je njegovo delo, pa je predvidena selitev na novo lokacijo, ki še ni pripravljena.

Naš dragi nadškof Alojz Uran je dotrpel… Prav na dan, ko je Jezus v grobu, kako pomenljivo. Mati Marija ga je vzela k sebi v zasluženo srečo, mir in svetlobo, da bo lahko že skupaj z vsemi svetimi prepeval vstajenjsko Alelujo.

Zanesljivo zgodovinsko poročilo pravi, da so se kristjani takoj na začetku, se pravi že po Gospodovem vnebohodu, zbirali na svetih krajih, kjer je Gospod trpel. Hodili so po poti, po kateri je Gospod šel na veliki petek s križem na Kalvarijo. Ni bilo določeno ne oštevilčeno ne napisano, kaj se je na katerem mestu zgodilo. Vsa pot od sodne palače Poncija Pilata pa do vrha Kalvarije ali Golgote je bila ena sama postaja: Križev pot.