Žal je v Vatikanu laganje postalo del sistema, resnica se je popolnoma obrnila na glavo, v najbolj izprijene prevare pa so brez sramu vpletene osebe, od katerih bi to najmanj pričakovali, in so se zdaj predale delovanju v vlogi sokrivcev Nasprotnika.
Ob teh trditvah ostane človek brez besed: »neodvisne Cerkve« so lahko hkrati v občestvu s papežem, to je izjava, katere posledice segajo daleč onkraj Kitajske cerkve, in predlaga novo ekleziologijo. Prav to je papež Benedikt XVI. v Pismu kitajskim katoličanom zanikal, ko je razglasil, da so statuti Domoljubne zveze »nezdružljivi s katoliškim naukom.« In vendar, kolikor lahko rečemo, jih je tajni dogovor naredil zakonite.
Koronavirus oziroma Covid-19 je ovit v tančico skrivnosti, saj ne poznamo niti njegovega izvora niti resničnih podatkov o njegovi razširjenosti in mogočih posledicah. Kar pa vemo, je, da so pandemije v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora.
Vi torej pravite, da je novi Obred neuporaben v boju proti hudiču? Gabriele Amorth: Ja. Njihov namen je bil, da nas oborožijo s topim mečem. Nekaj učinkovitih molitev je bilo odstranjenih, molitev z dvanajstimi stoletji zgodovine. Nove neučinkovite molitve so bile dodane.
Škof Thomas Paprocki je v rahločutno ubesedenem, a temeljito v resnici utemeljenem pastoralnem vodniku izjavil, da »človek ne more spremeniti svojega spola« in »naj sprejme svojo spolno identiteto, določeno ob rojstvu ter si prizadeva živeti v skladu z njo.«
Malo pred smrtjo je papež Janez Pavel II. posvaril, da na zahodu odpad od vere in ponovna rast poganstva odpirata vrata novemu vzponu demonskih aktivnosti. »Hudič napreduje,« je svaril eksorcist. »Živimo v dobi, ko vera pojema. Če zapustite Boga, bo hudič zasedel njegovo mesto.«
Otvoritveno mašo ob srečanju članov »sinodalne poti« v Frankfurtu prejšnji mesec je daroval kardinal Reinhard Marx. Morda so bila na tej otvoritveni maši kršena določila kanonskega prava. Čeprav je bilo navzočih več kot sto škofov, duhovnikov in diakonov, je pri liturgiji sodelovalo nekaj izrednih delivcev svetega obhajila.
Resnično, sam Kristus jo je (Cerkev) sezidal na skali, ki je ne more premagati niti krivoverska in razkolniška »sinodalna pot« - četudi bi ta »pot« uživala tiho privoljenje papeža. Celotna Katoliška cerkev je močnejša od tega, katoliška vera pa je vedno zmagovita, saj je Marija, Mati Cerkve porazila vsa krivoverstva po celem svetu.
Odslej je prepovedano deliti ali prejeti sveto obhajilo na roke. Zaradi številnih prijavljenih primerov oskrunitve Evharistije, ki so bili povezani s prejemom Evharistije na roko, je primerno, da se vrnemo k bolj spoštljivemu načinu prejema Evharistije na jezik.
Česar Cerkev ne oglašuje, je to, da gre večina te nabirke, ki na letni ravni znaša več kot 50 milijonov evrov, za krpanje luknje v upravnem proračunu samega Vatikana, medtem ko se po besedah ljudi, ki so seznanjeni s skladom, zgolj 10% porabi za dela usmiljenja.
