Papež Frančišek je šokiral svet s hvaljenjem redovnice, ki spodbuja katoliško sprejemanje navzkrižnega oblačenja, operacij »spremembe spola« in istospolnih odnosov.
Pohvala papeža Frančiška je prišla v luči njenega odprtja novega kompleksa dvanajstih majhnih apartmajev, rezerviranih izključno za moške, ki trdijo, da so ženske, in njihove spolne partnerje. Papež je v komunikaciji s sestro Cremono njene transspolne stranke označil za »dekleta«.
Če Trump izgubi predsedniške volitve, bo zadnji kathèkon (on, ki zadržuje) padel (2. Tes. 2: 6-7), ta, ki preprečuje, da bi se »skrivnost nepostavnosti« razkrila, in diktatura novega svetovnega reda bo imela zaveznika v novem ameriškem predsedniku.
Znašli bi se pred orvelovsko diktaturo, ki si jo želita tako »globoka država« kot tudi »globoka Cerkev«, v kateri bi bile pravice, ki se danes štejejo za temeljne in neodtujljive, poteptane ob sokrivdi glavnih medijev.
Malo pred smrtjo je sveti Frančišek Asiški zbral svoje privržence in jih opozoril na prihajajoče težave rekoč:
»Tisti, ki bodo vztrajali v svoji vnemi in ostali zvesti kreposti z ljubeznijo in gorečnostjo za resnico, bodo utrpeli krivice in preganjanja kot uporniki in razkolniki; kajti njihovi preganjalci, spodbujani od zlih duhov, bodo rekli, da opravljajo veliko Božjo službo, ko z obličja zemlje odstranjujejo tako škodljive ljudi.«
Dragi otroci! Z vami sem tako dolgo, ker je Bog velik v svoji ljubezni in v moji prisotnosti. Kličem vas, otročiči, vrnite se k Bogu in molitvi. Merilo vašega življenja naj bo ljubezen in ne pozabite, otročiči, da molitev in post delata čudeže v vas in okoli vas.
Kan 212 – §1. V zavesti sovje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.
§2. Verniki imajo neokrnjeno pravico razodevati pastirjem Cerkve svoje, predvsem duhovne, potrebe in želje.
§3. V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostoanstvo posameznih oseb.
Dragi otroci! To je čas milosti. Z vami sem in znova vas kličem, otročiči, vrnite se k Bogu in molitvi, dokler vam molitev ne postane radost. Otročiči, nimate prihodnosti, niti miru, dokler se vaše življenje ne začne z osebnim spreobrnjenjem in spremembo v dobro. Zlo bo prenehalo in mir bo zavladal v vaših srcih in v svetu.
Vatikanska akademija zagovarja opuščanje besede Bog iz dokumenta o pandemiji s ciljem doseči »najširše možno občinstvo«.
Kritiki so poudarili, da vatikanski dokument »ne omenja Boga, Jezusa Kristusa, Svetega Duha, Cerkve, zakramentov, molitve in niti dobrodelnosti«
»Nikjer v dokumentu ni omenjeno, da je Bog naš končni cilj, da je Kristus naše upanje in da potrebujemo milost Svetega Duha tako za naše moralno spreobrnjenje kot za dobro moralno življenje. Nikjer ni omenjena niti Cerkev – podeljevalka zakramentov kot vira milosti.«
Brat in sestra, Jezus te z ljubeznijo in potrpežljivo čaka, tako ti je blizu, če ga pokličeš, ali pa ti je daleč, če ti tako želiš. Če ga spustiš v svoje srce, ti bo dal nadnaravno moč, da se upreš grehu in skušnjavam. Ponižno priznaj svoje grehe, sprejmi Jezusa Kristusa kot svojega odrešenika, dopusti mu, da te očisti in naredi iz tebe novega človeka.
Pri sveti spovedi povej jasno in razločno vse, kar imaš na vesti, brez kakršnegakoli strahu in sramu. Sramovati se moramo tedaj, ko grešimo, ko pa se obračamo k Bogu in si prizadevamo popraviti se, da bi bili pravi Božji sinovi, nam je to v čast in uteho, priznanje in kesanje!
Dragi otroci! V tem nemirnem času, ko hudič žanje duše, da jih pritegne k sebi, vas kličem k vztrajni molitvi, da bi v njej odkrili Boga ljubezni in upanja. Otročiči, vzemite križ v roke. Naj vam bo spodbuda, da ljubezen vedno zmaguje, na poseben način sedaj, ko sta križ in vera zavržena. Bodite odsev in zgled s svojim življenjem, da sta vera in upanje še živa in da je novi svet miru mogoč.
Nadškof Hector Aguer je v svoji najnovejši kolumni navedel pet sodobnih »ran«, ki neposredno vplivajo na Cerkev in ne le na okoliško kulturo.
V sekularizirani kulturi, ki zavrača Katoliško cerkev, je poseben značaj Aguerjevega stališča v tem, da meni, da nevarnost prihaja predvsem od znotraj. To tudi pomeni, da je odgovor v Cerkvi, ki mora te rane zaceliti, da bi lahko igrala svojo resnično vlogo.
Zaključek Hectorja Aguerja je še posebej iskren: »Katoliška odsotnost z območij, kjer se pojavlja nova kulturna moč, pušča svet v rokah Očeta laži.«
Katoliška cerkev posveča mesec julij Jezusovi predragoceni Krvi. Sveti apostol Peter nas spominja, da smo bili, ko smo bili še mrtvi v svojih grehih, milostno odrešeni po predragoceni Krvi Jezusa Kristusa, našega Gospoda, Božjega Jagnjeta.
Kot nas svari sveti Pavel v Pismu Efežanom 6, se naš boj ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Nobeno človeško orožje ne more razorožiti teh zlih duhov, toda Jezusova predragocena Kri jih je vedno mogla in jih zlahka bo, če se bomo k njej pogosto zatekali.
Islamski učenjak je pojasnil, zakaj je bila ponovna osvojitev Hagije Sofije neizogibna kot posledica islamske teologije svetega prostora: »Islamska teologija trdi, da je v primeru, ko so bile v zgradbi izrečene muslimanske molitve, to mošeja.«
»Grožnja Hagiji Sofiji je grožnja naši duhovnosti in zgodovini,« je opozoril patriarh Kiril, vodja Ruske pravoslavne cerkve.
Odnos papeža Frančiška do islama je zanj veliko pomembnejši od njegovega ekumenskega odnosa do vzhodnih pravoslavnih kristjanov.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v drugem odstavku odgovora navaja (poudarki dodani):
»Ta dikasterij ugotavlja, da njegovo navodilo Redemptionis Sacramentum (25. marec 2004) jasno določa, da »ima vsak vernik VEDNO pravico prejeti sveto obhajilo na jezik« (št. 92), prav tako pa NI DOVOLJENO ODREČI svetega obhajila nobenemu Kristusovemu verniku, ki mu cerkveno pravo ne preprečuje prejema svete Evharistije.«
Odobril in priporočil jih je papež Klemen XII (1730 – 1740).
Ko človek da darovati šest svetih maš posvečenemu duhovniku za žive ali pokojne po sledečem vrstnem redu, bo prav gotovo duša tiste osebe, za katero se bodo svete maše darovale, takoj odrešena bolečega ujetništva vic.
Ob tem gre pripomniti, da nihče ne more izraziti tega, kako veliko zasluženje si pridobi pri Bogu tisti, ki oznanja koristi zgoraj omenjenih svetih maš in način, kako naj se darujejo.
