Ko se grešnik v tem zakramentu prepusti sodbi usmiljenega Boga, na neki način že vnaprej doživlja sodbo, ki ji bo podvržen ob koncu tega zemeljskega življenja. Kajti prav sedaj, v tem življenju, nam je dana na voljo izbira med življenjem in smrtjo in samo po poti spreobrnjenja moremo vstopiti v božje kraljestvo, iz katerega nas je greh izključil.

V tem »novem vesoljstvu«, nebeškem Jeruzalemu, bo Bog sam prebival med ljudmi. Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil.

»Nihče ne more reči ‘Jezus je Gospod’ razen v Svetem Duhu« (1Kor 12, 3). »Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ‘Aba, Oče!’« (Gal 4, 6). To spoznanje po veri je mogoče samo v Svetem Duhu. Če hočemo biti v stiku s Kristusom, se nas mora najprej dotakniti Sveti Duh. On prihaja pred nami in prebudi v nas vero. S krstom, prvim zakramentom vere, nam Sveti Duh v Cerkvi notranje in osebno priobči življenje, ki ima svoj izvir v Očetu in nam je ponujeno v Sinu.

Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in imajo voljo ohraniti celibat »zaradi božjega kraljestva« …