Kaj bi nam danes povedal Sheen, ko smo se spridili daleč onkraj tistega, kar je že videl, ko je dodal: »Včasih je v zgodovini hudiču dana svoboda, kajti nikoli ne smemo pozabiti, da je naš Gospod rekel Judi in njegovi drhali: To je tvoja ura. Bog ima svoj dan, zlo pa ima svojo uro, ko bo pastir udarjen in ovce razpršene.«

»Navzkrižje prihodnosti je med absolutom, ki je Bog-človek in absolutom, ki je človek bog; med Bogom, ki je postal človek, in človekom, ki sebe dela za Boga; med brati v Kristusu in tovariši v antikristu.«

Navodila, ki odpovedujejo vse javne maše, so »zgolj človeški zakon; vendar pa je najvišji zakon v Cerkvi rešitev duš.«

Obisk svete maše je prav tako nujen kot nakupovanje v trgovinah z živili ali uporaba javnega prevoza, in nič od tega ni bilo ukinjeno, je poudaril škof.

»V cerkvah bi lahko zagotovili enake ali še boljše higienske zaščitne ukrepe.«

Kardinal Stanisław Dziwisz, dolgoletni osebni tajnik sv. papeža Janeza Pavla II., spodbuja in vabi vernike in vse ljudi dobre volje po vsem svetu, naj se 2. aprila ob 21:37 – trenutek smrti papeža Janeza Pavla II. – združimo v molitvi za prenehanje pandemije koronavirusa na priprošnjo sv. Janeza Pavla II. in Bogu zaupamo »usodo sveta in vsakega človeka.«

Oče Philip Kemmy, duhovnik na Irskem, navdihnjen z novicami, da zaradi hudih karantenskih omejitev ljudje, ki so v Italiji podvrženi koronavirusu, umirajo ločeni od družine in prijateljev, vernikom predlaga, da se »v duhu postavijo poleg enega izmed ubogih nesrečnih moških in žensk, ki sami umirajo v bolnišnicah po vsem svetu zaradi tega virusa« in zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja.

Pandemija koronavirusa je prisilila Vatikan k spremembi obredov velikega tedna za celotno Cerkev.

Mnogi tradicionalni elementi bodo okrnjeni ali spremenjeni.

Vatikan je še natančneje določil, kaj se bo letos dogajalo v župnijah po vsem svetu v velikem tednu, glede na to, da so številne države in škofje zaradi pandemije koronavirusa prepovedali javne cerkvene obrede.

V času krize vlade potrebujejo Božjo pomoč. Potrebujejo bogate izkušnje Cerkve pri reševanju stisk in tragedij.

Kadar so udarile nadloge, je Cerkev vedno služila na prvi bojni črti in ni stala ob strani.

Zakonik kanonskega prava uči, da je salus animarum lex suprema: odrešenje duš je najvišji zakon. S kakšnim namenom so človeška življenja rešena, če so duše za večno izgubljene?

Do pred dvema tednoma smo bili kolegi in jaz ateisti; bilo je normalno, ker smo zdravniki in smo se naučili, da znanost izključuje Božjo navzočnost.

Vedno sem se smejal staršem, ki so hodili v cerkev.

Zdaj moramo priznati: kot ljudje smo dosegli svoje meje …

Spoznali smo, da ko se konča to, kar človek zmore, takrat potrebujemo Boga.

Globalizacija dejansko uničuje prostor in razprši razdalje: danes je ključ do tega, da se izognemo epidemiji, socialna oddaljenost, osamitev posameznika. Karantena je povsem nasprotna ‘odprti družbi’, na kar upa George Soros.

Gospodar zgodovine je Bog, ne gospodarji kaosa. Ubijalec globalizacije je globalni virus, ki se imenuje koronavirus.

Papež Frančišek je ob izpolnjevanju določenih pogojev odobril popolni odpustek katoličanom, ki jih je neposredno prizadel koronavirus, ob tem pa je Vatikan pojasnil, da lahko duhovniki skupinam katoličanov, zajetim v pandemiji, podelijo splošno odvezo, če krajevni škof meni, da je to potrebno.

Najbolj žalostno in najbolj zaskrbljujoče za prihodnost človeštva je, da je sama Cerkev (to je predstavniki Cerkve) pozabila, da je Božja milost vredna veliko več kot naša življenja v sedanjosti. Zato zapirajo cerkve v skladu z zdravstvenimi in higienskimi protokoli. Cerkev je postala zdravstvena agencija, namesto da bi ostala prostor, kjer najdemo zveličanje.

Na splošno torej »lahko rečemo, da epidemija, ki je v teku … trenutno črpa vso svojo moč ne iz števila žrtev ali objektivne nevarnosti, temveč iz duhovne šibkosti človeštva.«

Belgija ima nekaj najbolj ohlapnih zakonov o evtanaziji na svetu, ki niso omejeni na smrtno bolne ali na odrasle, saj lahko tam umorijo tudi otroke in ljudi s psihiatričnimi stanji.

Kljub že veljavnim ohlapnim zakonom zakonodajalci trenutno preiskujejo možnosti, kako nadalje razširiti zakonodajo, da bi omogočili evtanazijo, ki temelji na »dopolnjenem življenju«.

Prepoved obhajila na jezik je v primerjavi z velikimi tveganji za zdravje pri obhajanju na roko v času pandemije neutemeljena. Takšna prepoved pomeni zlorabo pooblastil. Poleg tega se zdi, da nekatere cerkvene oblasti razmere epidemije uporabljajo kot izgovor.

Žal je v Vatikanu laganje postalo del sistema, resnica se je popolnoma obrnila na glavo, v najbolj izprijene prevare pa so brez sramu vpletene osebe, od katerih bi to najmanj pričakovali, in so se zdaj predale delovanju v vlogi sokrivcev Nasprotnika.

Ob teh trditvah ostane človek brez besed: »neodvisne Cerkve« so lahko hkrati v občestvu s papežem, to je izjava, katere posledice segajo daleč onkraj Kitajske cerkve, in predlaga novo ekleziologijo. Prav to je papež Benedikt XVI. v Pismu kitajskim katoličanom zanikal, ko je razglasil, da so statuti Domoljubne zveze »nezdružljivi s katoliškim naukom.« In vendar, kolikor lahko rečemo, jih je tajni dogovor naredil zakonite.

Koronavirus oziroma Covid-19 je ovit v tančico skrivnosti, saj ne poznamo niti njegovega izvora niti resničnih podatkov o njegovi razširjenosti in mogočih posledicah.

Kar pa vemo, je, da so pandemije v zgodovini vedno veljale za Božje kazni, in edino zdravilo, ki ga je Cerkev proti njim uporabila, je bila molitev in pokora.

Vi torej pravite, da je novi Obred neuporaben v boju proti hudiču?

Gabriele Amorth: Ja. Njihov namen je bil, da nas oborožijo s topim mečem. Nekaj učinkovitih molitev je bilo odstranjenih, molitev z dvanajstimi stoletji zgodovine. Nove neučinkovite molitve so bile dodane.

Škof Thomas Paprocki je v rahločutno ubesedenem, a temeljito v resnici utemeljenem pastoralnem vodniku izjavil, da »človek ne more spremeniti svojega spola« in »naj sprejme svojo spolno identiteto, določeno ob rojstvu ter si prizadeva živeti v skladu z njo.«

Malo pred smrtjo je papež Janez Pavel II. posvaril, da na zahodu odpad od vere in ponovna rast poganstva odpirata vrata novemu vzponu demonskih aktivnosti.

»Hudič napreduje,« je svaril eksorcist. »Živimo v dobi, ko vera pojema. Če zapustite Boga, bo hudič zasedel njegovo mesto.«

Otvoritveno mašo ob srečanju članov »sinodalne poti« v Frankfurtu prejšnji mesec je daroval kardinal Reinhard Marx.

Morda so bila na tej otvoritveni maši kršena določila kanonskega prava. Čeprav je bilo navzočih več kot sto škofov, duhovnikov in diakonov, je pri liturgiji sodelovalo nekaj izrednih delivcev svetega obhajila.

Resnično, sam Kristus jo je (Cerkev) sezidal na skali, ki je ne more premagati niti krivoverska in razkolniška »sinodalna pot« – četudi bi ta »pot« uživala tiho privoljenje papeža. Celotna Katoliška cerkev je močnejša od tega, katoliška vera pa je vedno zmagovita, saj je Marija, Mati Cerkve porazila vsa krivoverstva po celem svetu.

Odslej je prepovedano deliti ali prejeti sveto obhajilo na roke. Zaradi številnih prijavljenih primerov oskrunitve Evharistije, ki so bili povezani s prejemom Evharistije na roko, je primerno, da se vrnemo k bolj spoštljivemu načinu prejema Evharistije na jezik.

Česar Cerkev ne oglašuje, je to, da gre večina te nabirke, ki na letni ravni znaša več kot 50 milijonov evrov, za krpanje luknje v upravnem proračunu samega Vatikana, medtem ko se po besedah ljudi, ki so seznanjeni s skladom, zgolj 10% porabi za dela usmiljenja.

Vodilni italijanski nadškof je udaril po kritikih papeža Frančiška na god svetega Frančiška Saleškega, ko jih je povabil, naj se odločijo za »druge možnosti« in postanejo protestanti, če jim ni všeč politika sedanjega papeža.

Vsi tisti, ki častijo moje obličje v duhu zadoščevanja, bodo s tem opravili delo pobožne Veronike. Skladno s skrbjo glede zadoščevanja mojemu obličju, izmaličenemu od bogokletnikov, bom jaz skrbel za njihove duše, izmaličene zaradi greha.